Včasih nam manjka zdrave pameti

Kar tretjina šoloobveznih otrok pozna funkcionalno bolečino v trebuhu. Po oceni Evropskega združenja za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) je to celo najpogostejši vzrok, zaradi katerega otroci in mladostniki po vsem svetu obiščejo pediatra in tudi manjkajo pri pouku, pri mnogih pa bolečino spremljata tudi depresija in anksioznost. Kako pa je s pojavnostjo te bolečine pri nas?

Medtem ko evropski pediatri funkcionalni bolečini pri šolarjih posvečajo vse več pozornosti, v Sloveniji, kot je za Delo povedal dr. Jernej Dolinšek, predstojnik Klinike za pediatrijo na UKC Maribor, nimamo statistike o pogostnosti pojavljanja tovrstnih bolečin. Zato najbrž ne čudi niti odziv šolnikov na novinarska poizvedovanja. Kot navaja svetovalna delavka z Osnovne šole Bežigrad Polona Droljc, pri svojem delu ni opazila, »niti je ni opozoril še nihče od učiteljev, ki sprejemajo opravičila staršev, da bi naraščala odsotnost učencev zaradi funkcionalne bolečine v trebuhu«.

Neučakani starši

Funkcionalna bolečina v trebuhu ni nevarna, pravijo pediatri, je pa moteča za vso družino, zlasti za otroka. In kar še zdaleč ni na odmet: v večini primerov strahove odžene že umirjen pogovor … Dr. Dolinšek pojasnjuje: »Tovrstne bolečine so prisotne od nekdaj, le da v času, ko poskušamo razmišljati o racionalnem pristopu v medicini oziroma racionalnem pristopu do pacienta, do posameznika, ugotavljamo, da smo pri nekaterih pacientih z bolečinami v trebuhu morda včasih res delali ogromno preiskav in na koncu na srečo ugotovili, da v ozadju ni kakšna huda bolezen. Po drugi strani opažamo tudi, da smo kot družba ali pa kot starši – tudi ti so bivši otroci, bivši mladi – v poplavi informacij vedno manj pripravljeni počakati, kako se bo bolečina pri otroku razvila in razmisliti, da morda le ni nič hudega.«

Včasih smo informacije dobili v knjigah, dodaja, zdaj so na internetu, kjer človek napiše dva simptoma in prva izbira spleta je - rakavo obolenje. »Če je še babica pri devetdesetih imela raka na črevesju, se človek ustraši, da je pri desetih raka dobil tudi otrok. Kaj bo naredil? Logično, da bo v paniki in stiski poiskal pomoč. Morda bo kruto slišati, a kdaj pa kdaj nam preprosto primanjkuje zdrave pameti.«

Nič več čajev in kamilic?

Dr. Dolinšek obžaluje, da »ni več babic in tet«, saj skupaj z njimi izginja tudi prenos zdrave pameti oziroma znanja in izkušenj iz generacije na generacijo. »Babice,« pravi, »so znale izredno dobro opazovati in videti, kadar otroku ni bilo nič hudega. Zdaj starši v službi doživljajo velike pritiske, tudi bolniške ne morejo vedno dobiti, delodajalec težko razume, da večkrat manjkajo, oni pa manjkajo zaradi otroka. Tudi otrok doživlja pritiske v šoli in starši naenkrat nimajo več kompasa … Verjamejo da jim lahko pomaga samo še medicina.«

Dr. Jernej Dolinšek, predstojnik Klinike za pediatrijo na UKC Maribor. FOTO:Tadej Regent

Odsvetuje, da bi otroka takoj, ko potoži, da ga boli »tam okoli popka«, peljali k zdravniku. »Naj se najprej pogovorijo z njim in mu prisluhnejo ter ga poslušajo, kar je zelo dobrodošlo tudi za zdravnika. Starši naj si vzamejo dovolj časa, da zapišejo vsa opažanja, zabeležijo, posnamejo ... Naj ne pričakujejo rezultatov že po prvem dnevu. Morda bodo po nekaj dneh oziroma tednih ugotovili, da ima otrok vedno težave, denimo, po mleku ali pa na primer v nedeljo zvečer in v ponedeljek zjutraj pred odhodom v šolo.«

Če ima otrok nespecifične bolečine v sredini trebuha, ki pa ga ne ovirajo, da se ne bi igral dalje, šel na nogomet ali balet, ni nujno zagnati »alarma«. Kot pravi Dolinšek, se bo moral otrok, ki pogosto manjka v šoli, prej ali slej priti pokazat k zdravniku. »Toda če mu bo naenkrat manjkalo pet ocen, bo to ojačalo stres in stiska bo potencirala bolečine, ki jih objektivno čuti, ki pa v ozadju nimajo organskega vzroka. Govorimo o povezavi med našim živčevjem oziroma živčnim sistemom prebavil in našim centralnim živčevjem. Otroci objektivno čutijo nelagodje, ki pa ga lahko zmanjšamo s pomirjujočim tonom, pogovorom, z domnevo, da v ozadju verjetno ni huda bolezen. Toda če starši zaženejo paniko, češ, kaj pa, če je kaj hudega, je jasno, da se bo stres pri otroku povečal. Vsakomur bi spodneslo tla pod nogami … Otrok bo čutil še hujše bolečine, strahu bo še več, anksioznost bo narasla in ta povratna živčna zanka bo bolečino še potencirala,« pojasni Dolinšek.

Zloraba in nasilje nam gresta težko z jezika

Funkcionalna bolečina v trebuhu je lahko tudi posledica fizičnega ali psihičnega nasilja: družinskega, medvrstniškega, v šoli, mobinga, spolne zlorabe ... »Tega pa Slovenci ne znamo niti artikulirati niti vprašati,« je kritičen Dolinšek: »Zdravnik v Sloveniji izredno težko vprašuje o fizičnem nasilju. Smo precej tradicionalistična družba, a morda ne čisto tako kot naše sosednje države, kjer je družina sveta in kjer vlada hierarhija, klofuta pa je še vedno popolnoma sprejemljiva. Mi o tem ne govorimo, stvari ostajajo za štirimi stenami.« Prav na to, skrito, morajo biti po njegovem posebej pozorni zdravniki: »Ne vprašujemo na glas, ampak poskušamo zaznati težave s svojimi 'radarji'.« Stres, ki izvira iz družine - vse več je ločitev, vse manj staršev je doma - lahko pri otrocih, poudarja, pomembno vpliva na funkcionalno bolečino v trebuhu.

Slovenija v kampanji

Tudi zato je več kot dobrodošlo, da se Slovenija pridružuje kampanji, ki jo je zagnalo Evropsko združenje. Z njo želijo namreč bolje ozavestiti družbo o »vsakodnevnih težavah v primarni pediatrični oskrbi,« kot pravi predsednik Združenja Ulrich Baumann in se hkrati ogniti preveč invazivnemu diagnosticiranju. Tudi Dolinšek ni pristaš slednjega. Po njegovem bi bilo dobrodošlo, da bi imel zdravnik že na primarnem nivoju zdravstvenega varstva dovolj časa, da bi poslušal mamo in otroka in izluščil, ali gre za alarmne znake in simptome, kot, denimo, kri v blatu, drisko, spremenjeno frekvenco odvajanja blata, za bolečine, ki se pojavljajo vezano na določeno hrano ali podobno: »Veliko je zadev, ki nam dajo misliti, a za to je treba imeti čas. Tega pa mnogi zdravniki preprosto nimajo ali pa si ga ne vzamejo. Zato morda raje naredijo nekaj preiskav. Tudi starši od zdravnika pričakujejo, da bo pregledal kri, da bo naredil preiskave blata in ultrazvok, ki pa večinoma nič ne pove, razen seveda, če je v trebuhu tumorska masa, a to je zelo redko in to lahko strokovnjak zatipa že med pregledom.«

Če ima otrok nespecifične bolečine v sredini trebuha, ki pa ga ne ovirajo, da se ne bi igral dalje, šel na nogomet ali balet, ni nujno zagnati »alarma«. FOTO: New Africa/shutterstock

Sam se nagiba k temu, da bi že na prvem nivoju stekel poglobljen pogovor in da bi zdravnik dobil oceno otrokovega siceršnjega splošnega počutja: »Če znakov, na osnovi katerih bi posumili, da gre za rano na želodcu, celiakijo, Crohnovo bolezen ali, denimo, tumor, ni, preiskave odsvetujemo. Morda preverimo osnovno krvno sliko in naredimo preiskave na celiakijo, ki je je precej, a se kaže z nespecifičnimi znaki, pa morda še osnovne preiskave blata za dokaz krvi ali vnetja …« Da bi se kar takoj odločili za ultrazvok ali poglobljene preiskave na bakterijo Helicobacter pylori, ali za tumorske markerje ali celo magnetno resonanco, bi bila čista škoda, opozarja pediater: »Z nepotrebnimi preiskavami obremenjujemo starše, otroka in tudi zdravstveni sistem. S tem, ko ne bomo ničesar našli, bomo, nasprotno, marsikdaj še povečali stisko otroka in staršev - namesto da bi si vzeli čas zanje in jih pomirili, da je v ozadju benigna stvar, da niti ne gre za bolezen.«

Ko pacient vendar pristane v bolnišnici …

Kadar pri otroku, ki ga sprejmejo v bolnišnico, ni alarmantnih znakov in »ni neke zgodovine«, kot pravi dr. Dolinšek, opravijo osnovne preiskave: »V 90 odstotkih so izvidi v mejah normale. Osebni zdravniki naredijo teste, mi naredimo preiskavo, ki sodi v bolnišnico. K nam vendarle pridejo dobro presejani otroci, presejani skozi prvo sito primarnega zdravnika, staršev …« Kako pa v nadaljevanju? »V invazivnosti gremo lahko do konca, do gastroskopije, kolonoskopije, naredimo slikovno diagnostiko, a ocenjujem, da bi imelo od sto otrok z bolečinami v trebuhu morda pet ali deset srednje težko patologijo. A že to je veliko,« pojasni Dolinšek.

Na srečo je otrok z zelo hudim obolenjem zelo malo. Po pediatrovih navedbah otroci raka na prebavilih skoraj ne poznajo; imajo pa lahko celiakijo, kakšen odstotek je takšnih, Crohnovo bolezen ali ulcerozni kolitis jih ima manj od enega odstotka, Helicobacter pylori v Sloveniji pa pri otrocih na srečo postopoma izginja.