V več kolektivnih pogodbah osnovne plače celo nižje od 500 evrov bruto

Ljubljana – Kar 7901 delavec v zasebnem sektorju (po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije) in 8035 uslužbencev v javnem (po podatkih iz Portala plač) ima sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tako nizkimi zneski za polni delovni čas, da jim morajo delodajalci doplačati razliko, da sploh prejmejo minimalno plačo. Po novem letu bo večina precej občutila razliko.

»Minimalna plača je zakonsko urejena spodnja cena dela. Plače v pogodbah o zaposlitvi pa se ne določajo z višino minimalne plače, ampak z osnovnimi plačami, ki so opredeljene v kolektivnih pogodbah. Osnovne plače se v dobršnem delu kolektivnih pogodb začnejo pri 400 evrih bruto. Plača delavca se sestavlja iz osnovne plače in dodatkov. Če je ta seštevek pod minimalno plačo, mora delodajalec prispevati razliko,« je pojasnila Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).

Ponavadi se torej delodajalci in sindikati na ravni panoge dogovorijo za tarifne razrede (večinoma jih je po sedem) in kakšne bodo izhodiščne plače za vsakega med njimi.



Že leta 1998 so delodajalci in predstavniki delavcev na najvišji ravni dali usmeritve pogajalcem za panožne pogodbe, naj prilagodijo lestvice na nove zneske minimalne plače, a iz različnih razlogov se to ni zgodilo. In tako je bilo ob vsakem povišanju minimalne plače vedno več razredov pod njeno mejo, kar pa je seveda pomenilo vse večjo uravnilovko. Ta je torej bolj posledica nezmožnosti socialnih partnerjev, da se dogovorijo, kako naj se prilagajajo tarifni razred, kot dviga minimalnih plač. Največji, 20-odstotni dvig, je bil leta 2010, ko so na pristojnem ministrstvu ugotovili, da je minimalna plača nižja od izračunanih minimalnih življenjskih stroškov.

Eden od poznavalcev razmer nas je posebej opozoril na kolektivno pogodbo za trgovino, kjer ima kar pet od sedmih tarifnih razredov osnovno plačo pod ravnjo minimalne plače, šesti pa le za nekaj evrov višjo. Paradoks tega je, da nekdo, ki na primer začne z najenostavnejšimi nalogami kot nekvalificirani delavec, tudi po tem, ko z izobraževanjem napreduje do položaja pomočnika poslovodje, še vedno prejema le minimalno plačo. Le da se z vsakim napredovanjem veča delež njegove osnovne plače in manjšajo doplačila delodajalca do minimalca.



Po besedah Lidije Jerkič je bila doslej precej razširjena praksa kombiniranja nizkih osnov in visokih dodatkov: »To bo zdaj problem, ker bo naenkrat pomenilo veliko več denarja kot doslej.« S sedanjih 886 evrov bruto bo minimalna plača januarja zrasla na 940, za marsikoga med 45.901, kolikor je bilo prejemnikov septembra, pa se bo s februarskim izplačilom zvišala tudi za več kot 300 evrov, zaradi izvzetja dodatkov za delovno dobo, poslovno uspešnost in drugih dodatkov, določenih za zakonom ali kolektivnimi pogodbami.

Bolj kot zvišanje osnovnega zneska za 54 evrov bruto delodajalce skrbijo ti dodatki, vse glasnejše pa so zahteve sindikatov po ohranjanju razmerij, torej višjih plačah za vse.



Nezanemarljiv je še en vidik – družini dveh prejemnikov minimalne plače z dvema otrokoma po izračunih ministrstva država z raznimi subvencijami in transferji prispeva skoraj tretjino dohodka. Poznavalci opozarjajo na spiralo, ko je treba revnim zaposlenim za preživetje namenjati transferje, za katere je treba pobrati več davkov in tako obremeniti gospodarstvo, ki se pritožuje nad stroški dela.