V slovenski »mokri« kulturi je alkohol pogosto družinski član

Odvisni od alkohola so najprej in predvsem ljudje z imenom in priimkom. Ne determinira jih njihova odvisnost. Odvisnost od alkohola je bolezen. Ne način življenja ali moralna napaka. Bolezen.

Slovenci veljamo za »mokro« kulturo, za katero je značilen neobsojajoč odnos družbe do čezmernega pitja in njegovih posledic, kar se pogosto prenaša iz roda v rod. Alkohol je prisoten, ko se nam rodi otrok, ko uspešno opravimo vozniški izpit, tudi na sedminah je stalni spremljevalec. Vsak pri sebi sicer meni, da neguje zdrav odnos do pitja, a če se zabave zavestno ne udeležimo, ker tam ne bo alkohola, potem je upravičeno vprašanje, kako zdrav je ta odnos v resnici. Sprejemajoči smo do opijanja in njegovih posledic, če te le nimajo prehudega vpliva na posameznika, njegovo družino ali širše – ko je vpleteno še nasilje ali tragični izidi prometnih nesreč.

V Sloveniji zaradi vzrokov, povezanih izključno z alkoholom, vsak dan umreta najmanj dve osebi. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so med letoma 2011 in 2015 evidentirali 4361 takšnih smrti; umrlo je 3417 moških in 944 žensk, s čimer presegamo evropsko povprečje. Približno četrtina prometnih nesreč s smrtnimi žrtvami in huje poškodovanimi je povezanih z alkoholom v prometu; zaradi prometnih nezgod, katerih povzročitelji so alkoholizirane osebe, vsako leto v povprečju umre 75 oseb.

Breme za državo

»Zdravstveni stroški, povezani s pitjem alkohola, državo vsako leto stanejo 154 milijonov evrov. Če k temu prištejemo še druge posledice, kot so prometne nesreče, nasilje v družini, kriminalna dejanja, se po zadnjih podatkih številka poveča na osupljivih 228 milijonov,« pojasnjuje Tadeja Hočevar, vodja projekta SOPA (Skupaj za odgovoren odnos do alkohola) na NIJZ, in ponudi primerjavo: v zadnjih letih v državni proračun s trošarinami od alkohola in alkoholnih pijač vsako leto pricurljajo 103 milijoni evrov. »Tudi če zanemarimo dobrobit posameznega člana skupnosti in gledamo na alkohol samo s finančnega vidika na ravni države, je torej jasno, da so stroški enkrat večji kot dobiček od prodaje.

A to so številke in državna blagajna, za njimi pa ljudje z imenom in priimkom, ki se jim alkohol vsakodnevno pretaka po žilah in sili v odnose. »Odvisnost od alkohola je bolezen zanikanja. Ljudje se umikajo stran od zdravnikov, iz odnosov, tudi svojci pogosto zanikajo in zmanjšujejo problem. Gre za agresijo do samega sebe in svojega zdravja,« pove zdravnica psihiatrinja Janja Milič, vodja oddelka za zdravljenje odvisnosti v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Bolezen vstopi v družino in tam vztraja, dokler se ne zgodi kaplja čez rob, ki človeka »prisili«, da si poišče strokovno pomoč.



»Nihče ne začne piti, da bi nekoč postal odvisen, ampak ker to prinaša neke koristi, pozitivne občutke. Kasneje se poruši kontrola in negativni učinki preglasijo pozitivne. Takrat človek doseže točko, ko se mora odločiti – ali bo obdržal vozniško dovoljenje ali ne; se bo žena razvezala ali bo rešil zakon. Ko to privede do zunanjih pritiskov, se hkrati pokaže prva priložnost, da posameznik uvidi koristi, ki bi mu jih prinesla odpoved alkoholu.«

Miličeva poudarja, da cilj zdravljenja ni, da bi ljudje nehali piti, pač pa da bi živeli brez alkohola in ponovno vzpostavili ustrezne odnose s svojci in okoljem. Po zdravljenju v bolnišnici so zato zelo pomembne skupine v obliki klubov oziroma društev zdravljenih odvisnih od alkohola, ki nudijo podporo in bolnika odvračajo od recidiva.

Za prekinitev abstinence je v ozadju neki razlog

Po podatkih iz leta 2014 čezmerno pije 43 odstotkov Slovenk in Slovencev; Janja Milič pove, da pridejo k njim v ambulanto tudi že ženske, stare okrog 30 let, tudi matere. Tudi sicer se je žensko pitje v zadnjih letih spremenilo. Več se govori o tem, zasvojene hitreje poiščejo pomoč. Kar 28 odstotkov moških in 16 odstotkov žensk v starosti od 25 do 34 let se opija enkrat do trikrat na mesec ali celo pogosteje, umrljivost zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov pa je bila pri moških šestkrat višja kot pri ženskah.

Registrirana poraba čistega alkohola v 2016 je bila povprečno 10,5 litra na prebivalca, starega 15 let in več. Hočete bolj nazorno? To pomeni v povprečju 87 litrov piva, 48,4 litra vina in 2,1 litra žgane pijače na prebivalca. Če za primerjavo ponudimo povprečje – 6,4 litra je svetovno povprečje, 9,8 litra evropsko. Gre zgolj za registrirano porabo, kajti v Sloveniji je močno prisotna tudi domača pridelava. Zakaj bi slive ali hruške metali v smeti, če lahko iz njih pridelamo vrhunsko žganje?



Janja Milič, ki že več kot 20 let dela z odvisnimi od alkohola, pravi, da je odvisnost od alkohola kronična bolezen, podobno kot sladkorna bolezen ali povišan krvni tlak. Dá se z njo živeti in jo zdraviti, a za zdaj zdravniki še ne morejo doseči, da bi bil (nekdanji) odvisni le zmeren pivec, ki bi lahko kontroliral svoje pitje. »Se pa z njo dá živeti brez simptomatike, če se posameznik lahko odpove prvemu odmerku alkohola. Po prekinitvi abstinence namreč ni več kontrole pitja alkohola, sproži se efekt domin.«

Če se torej človek odloči za tisto 'prvo šilce', je v ozadju neki razlog. Morda prepričanje, da bo tej 'mokri kulturi' kos brez posebne škode. In ko to večkrat ponovi brez posledic, ga/jo to utrdi v prepričanju, da lahko pitje kontrolira. Pomembno je torej najti tisti razlog, ki človeka porine k temu 'prvemu šilcu'.

»Že ob prvem pregledu v ambulanti za zdravljenje odvisnosti poiščemo pozitivne lastnosti človeka in njegove vire moči ter povabimo k pogovoru tudi njemu pomembne osebe. Alkohol namreč vedno naredi čustveno distanco med dvema, če govorimo na primer o zakoncih. Če se alkohol ne umakne, je nemogoče, da se dva spet povežeta, ker igra premočno vlogo.« Ko alkohol postane družinski član, se družina na to 'navadi' in na zunaj normalno funkcionira. To postane njihova realnost. Zato je zdravljenje odvisnosti od alkohola predvsem zdravljenje odnosov.

SOPA za toleranco nič

Medicinsko dokazano je, da je alkohol zdravju škodljiva toksična snov, zato so izgovori, kot je zdrav kozarec rdečega vina pri kosilu, privlečeni za lase. A strokovnjaki so si prav tako edini, da je izbira, ali se bo za ta kozarec odločil ali ne, stvar vsakega posameznika. Na SOPA težijo k toleranci nič.

»Alkohol ni zdrav. Gre za manjše ali večje tveganje, ki ga predstavljajo določene količine in načini ter vzroki za pitje. Slovenci zdravje visoko vrednotimo, zato si velja prizadevati za možnost razmisleka, kaj nam pitje alkohola pomeni. Kaj s tem pridobimo in zakaj pitje ni dobro,« razbija mite o alkoholu Tadeja Hočevar. Stroka lahko dobre in vidne rezultate doseže le s skupnim delovanjem, zdravniki družinske medicine so tako vedno bolj pozorni na morebitne znake pretiranega uživanja alkohola pri pacientih.

Še nedolgo tega so ljudje alkoholizem jemali kot moralno napako ali način življenja, danes je to dokazano bolezen. Miličeva na vprašanje, ali so ozdravljeni odvisniki od alkohola – ne pravi jim alkoholiki, ker so zanjo (še enkrat več) v prvi vrsti ljudje – po koncu terapij enaki kot prej, odgovori retorično: »Tudi medve po tem pogovoru ne bova nikoli več enaki, kajne? Vsak program zdravljenja je za človeka priložnost, da spet najde stik s sabo, da se poišče in dotakne tistega otroškega v sebi. Da spet pogleda, kaj so njegove/njene potrebe, da je v stiku s svojimi čustvi, ki jih alkohol pogosto otopi, ko nismo več jezni ali žalostni na pristen način.«



Glede stigme, ki je – kako pomenljivo – prisotna pri zdravljenih odvisnih od alkohola, medtem ko se nam opit oče, ki na sedežu zraven sebe vozi potomca, ne zdi zelo sporen, tako Miličeva kot Hočevarjeva menita enako. Proti njej lahko delamo vsi. »Že ko se pogovarjamo o alkoholizmu, moramo videti v prvi vrsti bolezen in ljudi ter njihovo simptomatiko. To ne pomeni, da smo tolerantni in tiho, da opravičujemo vse nesprejemljivo vedenje, ampak da smo do tega kritični ter poskušamo biti v odnosih do soljudi sočutni in predvsem iskreni.«

Družba ima tu zelo pomembno vlogo. A družba smo mi, sklene Janja Milič, držeč v rokah risbo povezane družine. Na njej so mama, oče in deklica. V ordinacijo jo je prinesel par, katerega močnejša polovica se je pred leti uspešno ozdravila odvisnosti od alkohola.