Smrt nam predstavlja zadrego. Za slovo od umrlega in čustva je vedno manj prostora

Ko je Bronja Žakelj v knjigi Belo se pere na devetdeset opisovala, kako so v njeni družini sprejeli mamino smrt – kot da se nič ni zgodilo, en dan je bila, nato je ni bilo več, življenje pa je teklo naprej – takšna podoba žalovanja v tistih časih ni bila nobena redkost. Šlo je za vzorec, način, na kakršnega s(m)o nekoč žalovali. Žalost tiščali v sebi, se molče spominjali ljubljenih in – trpeli. Čeprav je od tedaj minilo najmanj 30 let, se zdi, da je način, kako se Slovenci spopadamo s smrtjo in žalovanjem, ostal ukleščen v neki temni preteklosti, in da je smrt še zmeraj tabu.

Nenin oče je naredil samomor, ko je bila stara devet let. Našla ga je prav najmlajša hči, s katero sta bila zelo povezana. »Takrat nisem imela nobene čustvene podpore, z nikomer nisem mogla govoriti o tem, o čustvih, ki so se pojavila. Še psihologinja ni vedela, kako naj pristopi do mene. Vsi so si le želeli 'razveseliti' me in mi odvrniti misli,« mi danes razlaga petintridesetletnica.

Dve leti o očetovi smrti sploh ni spregovorila, ker je čutila, da se ljudje tega bojijo. »Na nezavedni ravni me je potem reševalo to, da sem z očetom vzpostavila nekakšen stik. Mislim, da imamo ljudje v sebi to prvinskost – ko postane prehudo, se začnemo ozirati navzgor, ugotavljati, da ni vse le v telesu.«

Dolgo je rabila, da je ozavestila vsa čustva, povezana z očetovo smrtjo – od najstniških let je padala v že vnaprej na propad obsojene partnerske zveze, iskala uteho v drugih, v delu, mislila, da ni vredna pozornosti in ljubezni. Dokončno jo je »zbudila« Jakobova pot oziroma Camino, kjer je bila dovolj časa sama s seboj, da je predelala bolečo družinsko izkušnjo.



Psihoterapevtka Mateja Švetak pravi, da se v naši družbi o umiranju in smrti še vedno premalo govori. »To je po navadi tema, ki se ji raje izognemo, kot da bi se na to pripravili, kajti če govorimo o bolezni ali smrti, je v tem nekaj težkega, bolečega, obremenjujočega, predvsem pa nekaj dokončnega. In to je smrt.« Lažje si je zatiskati oči, kot da bi se soočili z neizogibnim.

»To odpre dve pomembni področji soočanja s temo smrti. Prvo je, kot je omenjal že Freud, da je žalovanje pričakovan, praviloma boleč in dalj časa trajajoč odziv na izgubo. Vpliva tako na žalujočega kot na njegovo okolico in najbližje. In žal danes, ko družba v vsem zelo hiti in si ne dovoli v polnosti začutiti čustev, sploh pa ne tistih težkih in neprijetnih, tudi žalovanje in vsa čustva, povezana s tem procesom, po mnenju mnogih niso dobrodošla ter vzamejo preveč časa in energije. Ob smrti drugega pa se žalujoči soočijo tudi z lastno minljivostjo, kar je lahko precej boleče in zbuja veliko strahu.«

Razum sprejme smrt, za čustva ni prostora

Najpogosteje naš razumski del sprejme smrt kot del življenja. Ponavadi se ustavimo in si ne priznavamo oziroma ne želimo čutiti čustev, ki vse to spremljajo in so neizogiben del žalovanja. Ob tem pomaga, če se zavedamo, da so vsi občutki, misli in telesne spremembe, ki jih doživljamo ob izgubi, popolnoma normalni. Pojavijo se, ostanejo nekaj časa in nato odidejo. S časom postanejo manj intenzivni in manj ogrožajoči. Potrebujejo le dovolj prostora in časa, poudarja Švetakova.

Žalovanje je proces, ki se začne v trenutku, ko posameznik zazna, da je njegova izguba neizogibna. Najprej šok ob novici o smrti, nato zanikanje in jeza, ki je lahko usmerjena na okolico, na umrlo osebo ali pa tudi nase. Potem se pojavi faza pogajanja, ki posameznika na neki ravni poveže z nečim, v kar verjame ali globlje z njim samim. Šele kasneje v procesu se pojavi žalost, ki kaže na to, da je posameznik začel sprejemati realnost.



»Tu se pogosto pridružijo še občutki strahu, krivde, negotovosti, pomanjkanje energije in smisla ter spremembe, ki se močneje kažejo navzven. Ta faza lahko traja zelo dolgo, tudi več let. In nazadnje pride še faza sprejemanja, ko se posameznik začne postopoma vračati nazaj v običajno življenje. Skozi katere faze bo šel, v kakšnem vrstnem redu in s kakšno intenzivnostjo ter dobo trajanja, je odvisno od vsakega posebej,« pravi Mateja Švetak.

Da je žalovanje proces, ki traja vse življenje, poudarja tudi Renata Jakob Roban, predsednica društva Hospic: »Spremeni se intenziteta, a žalujemo vse življenje. Najtežje je osmisliti izgubo. Kako lahko ima smrt smisel? Izguba, partnerja, otroka, brata, starša, kje je Bog, da to dopušča, kje je tu sploh kak smisel? Ko iz teme počasi posveti  droben žarek svetlobe, s seboj prinese neko globljo modrost, ki osmisli tudi bolečino izgube. A zato je potreben čas.«

Če nekoga ne vidimo, da žaluje, še ne pomeni, da tega ne počne

Načinov žalovanja ter trenutkov zanj je toliko, kolikor je žalujočih. Ne obstaja najboljši način, kako čim hitreje in lažje predelati izgubo, niti ne moremo vnaprej predvideti ali si predstavljati, kako bomo doživeli trenutek mi oziroma drugi. Ne moremo namreč primerjati procesa žalovanja med različnimi ljudmi ter pričakovati, da se bodo ob tem počutili enako kot mi. Vsak izkušnjo izgube, ki sta jo sprožila umiranje in smrt, doživlja drugače, tako navznoter kot tudi navzven.

»Če nekoga ne vidimo, da žaluje, še ne pomeni, da tega ne počne. V samem procesu žalovanja so lahko velike individualne razlike v trajanju, intenziteti in izražanju stiske, bolečine in žalosti. Dobro pa je vedeti, da vsak lahko veliko naredi sam, da bo izgubo ustrezno izžaloval. Prvi korak je sprejetje izgube tako razumsko, kar se zgodi najprej, in potem še čustveno, kar ponavadi traja dlje časa. Pomembno je, da si dovoli doživljati in izražati čustva, ki jih občuti, tako na mentalnem kot tudi na čustvenem in telesnem nivoju. Potem se počasi prične prilagajanje na življenje brez umrlega in sprememba odnosa z njim v enosmerno navezanost. S smrtjo se namreč res konča fizični stik z umrlim, kar pa ne pomeni, da se je zaključil tudi naš odnos z njim,« pojasnjuje Švetakova.



Nena Hribar trdno verjame, da telo umre, a da človekova duša ostane med nami, in zato je tudi mamino smrt marca letos nekoliko lažje sprejela. »Še vedno imam občutek, da je mama tu z mano. Ljudje okrog mene so bili ob njeni smrti povsem iz sebe, jaz sem malce lažje šla skozi to preizkušnjo.« Poudarja, da je smrt del življenjskega cikla in če človek z njo nima izkušenj, je to zanj šok. Sama je šla skozi hudo življenjsko šolo in se veliko naučila – predvsem o sebi.

»Ljudje se ne poglabljajo v smrt, kot bi nič ne ostalo za nami, kot da po njej nič več ne bi imelo nobenega smisla. Preveč se oklepamo drugih, zato smo potem ob njihovi smrti tako iz sebe. Sama sem ugotovila, da je treba smisel iskati pri sebi, prav tako tudi vrednost svojega obstoja, ljubezen. Srečen moraš biti najprej sam s sabo, čeprav je to v današnji družbi sprejeto za narcisizem.« Iskreno mi pove, da je zanjo najboljši način žalovanja, da si dovoliš čutiti, karkoli že v tistem trenutku to je.

Mnogi žalujejo sami

Ker je smrt pogosto še vedno tabu, se tudi (ali pa prav zaradi tega) težko obrnemo po pomoč, bodisi k svojcem ali stroki. Velikokrat nam čustva, ki si jih ne znamo pojasniti ali se z njimi spoprijeti, onemogočajo nadaljevanje kvalitetnega življenja. Nena Hribar je očetovo izgubo na primer predelovala do 30. leta. Žal mnogi ljudje žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi ali pa ne želijo biti drugim v breme. Mnogi se zatečejo k branju knjig na temo žalovanja, nekateri k pretirani aktivnosti, da ne bi občutili vsega, kar se dogaja znotraj njih, nekateri se umaknejo iz družbe in se zavijejo v samoto.



»Vendar žalovanje ne izgine kar samo, žalovanje potrebuje svoj prostor in predvsem potrebuje svoj čas. Pomembno je najti in okrepiti lastne vire moči, pri čemer lahko pomagajo najbližji, okolica z različnimi skupinami za žalovanje ali pa strokovna pomoč psihoterapevta,« opozarja Mateja Švetak. Na eni od delavnic društva Hospic, na katerih nudijo podporo žalujočim, je ena od mam ob izgubi otroka dejala: »Moram imeti prihodnost, ostati tukaj in živeti, ker je življenje dar, kljub bolečini in številnim težkim preizkušnjam.«



Da žalujoči pogosto ne dobijo podpore, ki jo potrebujejo, in ostanejo sami v svoji bolečini, poudarja tudi Renata Jakob Roban. »Pogosto so stigmatizirani in celo verbalno napadeni s strani strokovnih delavcev v zdravstvu ali s strani delodajalcev in sodelavcev. Najpogosteje slišijo besede: 'Zdaj je pa že čas, da zaključite z žalovanjem in začnete živeti'. Veliko žalujočih zaradi naravnega procesa žalovanja, ki se ne zaključi po nekaj mesecih, dobi napotnico za psihiatra. V društvu Hospic opažamo, da naš program detabuizacije smrti počasi dosega tudi strokovne delavce v zdravstvenem in socialnem varstvu.  S celostno podporo lahko preprečimo  posledice oteženega žalovanja ali s pomočjo naših programov poskrbimo, da do oteženega žalovanja ne pride.«

Tako si posameznik na varen način dovoli soočanje z vsemi čustvi, ki jih doživlja, in mislimi ter telesnimi občutki, ki jih zaznava. Treba si je dati dovolj varnega prostora in časa, da predelamo in sprejmemo izgubo. Nihče v tem ni sam in vse, kar čutimo, je (normalen) del procesa žalovanja. In nikoli, res nikoli se nam ni treba opravičevati, če nas vmes premagajo solze.

---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.