Ob 76–obletnici prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ) je danes v Dobrniču potekala spominska slovesnost, na kateri je zbranim spregovorila podpredsednica Društva Dobrnič Živa Vidmar. Zavzela se je za enakopravnejši položaj žensk v družbi.

Med množico udeleženk na današnjem zborovanju je bila tudi Metka Hostnik iz Velenja, ki se spomina na prvi ženski kongres v Dobrniču udeležuje že vrsto let, predvsem zaradi spomina na takratne hude medvojne čase. Za današnji dan pravi, da za ženske ni niti dober niti slab.



Na vprašanje, ali imajo ženske v današnji družbi pravice kakor moški je odgovorila, da ima pravice zagotovljene v svoji družini. »Na splošno pa ni tako, saj ženske nismo izenačene z moškimi v politiki in tudi ne v službi«. Prav nasprotno je menila Marija Rus iz Novega mesta, ki je prepričana, da so ženske na novomeškem območju dovolj upoštevane in uspešne v okolju v katerem živijo. »Pripadnice našega spola smo dobrodošle v družbi in upoštevane na vseh področjih,« je prepričana Rusova in svoje prepričanje utemeljila z dejstvom, da so na čelu novomeške bolnišnice, družbe Adria mobile in novomeške zveze borcev ženske.  



Zbralo se je približno 3000 ljudi, med njimi so bili evropska poslanka Tanja Fajon, ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek in med drugim tudi nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Spomina na kongres se je udeležil tudi generalni sekretar Socialistične partije Slovenije Tadej Trček.
 

Zoper prevlado moških 

Vidmarjeva je zbranim povedala, da je Avnojska socialistična Jugoslavija vpeljala enakost spolov pred zakonom. Ženske so si v NOB izbojevale volilno pravico, pravico do dedovanja, do izobraževanja in načelno naj bi dobile enako plačilo kot moški za enako delo. Ampak, ker je bilo politično življenje razporejeno hierarhično še zmeraj v moških rokah, predvsem Komunistične partije, se je položaj žensk utopil v splošnem delavskem boju. Šele po letu 1970 so komunistične feministke dosegle, da je t. i. družbeni dogovor o kadrovski politiki vpeljal pravilo tretjinske zastopanosti žensk v vodstvih družbenopolitičnih organizacij, delegatskih skupščinah in delavskih svetih. V stvarnosti je bilo to videti tako, pravi Vidmarjeva, mesto je dobila tretjina žensk, večinoma mladih, po možnosti iz neposredne proizvodnje. 



»V novem tisočletju smo po desetletju javnih pritiskov na vse stranke organizirane ženske le prodrle v volilno zakonodajo, kjer je zdaj določeno, da mora biti na kandidacijskih listah razmerje med spoloma pri volitvah v občinske svete in na listi za evropski parlament 40 : 60, za državni zbor pa 35 : 65. Tiste stranke, ki želijo odpraviti stekleni strop za ženske, uporabljajo za volilne liste sistem zadrge pri vseh volitvah, čeprav jih zakon k temu izrecno ne zavezuje. Vendar rezultati, ki jih ženske dosegamo na volitvah v državni zbor kažejo, da sprejeti zakonski ukrepi in dobra volja zgolj nekaterih strank, niso zadostni. V strankah imamo še zmeraj moškokracijo, ki sebi določa najbolj ugodna mesta za izvolitev.

Poslanci proti spremembam?

Stranke z daljšim volilnim stažem dobro vedo, kateri okraji so zanje najbolj ugodni, zato v te okraje praviloma ne kandidirajo žensk,« je povedala Vidmarjeva. Po njene prepričanju je današnja politična situacija taka, da poskuša ustavno sodišče stranke prisiliti, da spremenijo volilni zakon za državni zbor (DZ) tako, da bo glas vsakega volivca dobil enako težo, kar pri zdajšnjih velikih razlikah v številu volivk in volivcev po okrajih nikakor ni mogoče. Pravi, da sta zdaj pred družbo dve možnosti; izenačevanje števila volivk in volivcev s spreminjanjem volilnih okrajev v volilnih enotah ali pa odprava list po enajstih volilnih okrajih in vpeljava kandidacijskih list po vseh osmih volilnih enotah v vsaki po eno.



Za prvo rešitev zadošča večina 46 glasov v DZ, za drugo pa je potrebna dvotretjinska večina 60 glasov. Večini sedanjih poslancev ne ustreza nobena od teh sprememb, saj se bodo njihove dejanske možnosti za izvolitev v obeh primerih za marsikoga lahko poslabšale. »Torej, imamo problem,« je prepričana Vidmarjeva, ki se je zavzela za jasno sporočilo družbi iz Dobrniča: »Pripada nam pol zemlje, pol neba in pol moči«.