Slovenj Gradec – Bolnišnice, zdravstveni domovi in domovi za starejše ob meji z Avstrijo se poleg splošne kadrovske stiske spopadajo še z odlivom kadrov čez severno mejo. Ljudje odhajajo zaradi boljših pogojev dela in zaslužka, a naj bi se trend odhodov po mnenju direktorja Koroškega doma starostnikov v Črnečah Srečka Mlačnika že ustavljal.

»Avstrijski domovi za starejše bodo kadrovsko kmalu zapolnjeni, ostalo bo le nekaj delovnih mest za nego starejših na domu. V tem primeru gre za izjemno naporno zgodbo, tako fizično kot psihično. Poleg tega je to delo malo cenjeno in zanj nikomur ne rečejo hvala,« pove Srečko Mlačnik.



Temu pritrjuje zgodba 48-letne Ravenčanke, nekdanje šivilje v Preventu, ki želi ostati anonimna (njeno ime hranimo v uredništvu). Nege starejših na domu se je po izgubi službe lotila kot popoln samouk. Osem let je skrbela za 80 in 90 let stare avstrijske državljane na način, kot to številne Slovenke počno še danes: štirinajst dni neprekinjeno 24 ur na dan skrbijo za starostnika in skupaj z njim živijo pod isto streho, nato so štirinajst dni proste.

»Za opravljeno delo, ki vedno vključuje tudi gospodinjska opravila, sem prejemala dnevno plačilo. Ne rečem, da nisem bila zadovoljna, a obogatela od tega nisem,« pravi sogovornica. Službo je zmogla, dokler je za mladoletna otroka v času njene odsotnosti skrbel mož. Ko pa je zaradi možganske kapi tudi on potreboval njeno pomoč, se je morala vrniti v domovino. Dve leti je vztrajala v avtomobilski proizvodnji, a je delo s starejšimi zelo pogrešala. Zdaj opravlja nacionalno poklicno kvalifikacijo. Ko jo bo opravila, bo postala socialna oskrbovalka, zaposlena v domu za starejše v Sloveniji. »V Avstrijo se nikoli več ne bi vrnila. V tujini si pač tujec. Po osemurnem delovniku bom doma s svojo družino.«


 

Ni vse v zaslužku

»Tujci so v Avstriji v podrejenem položaju. Ne le pri zasebnikih, enako se dogaja v domovih za starejše. Res pa je, da ljudje čez mejo zaslužijo za tretjino višjo plačo. A plača ni vse. Vse naše medicinske sestre delajo čez mejo kot bolničarke. Seveda so cenjene, ker imajo bogato znanje in veliko izkušenj. Povedati je treba še to, da za potne stroške v domove v Pliberku, Suhi ali St. Andreju, če omenim najbližje meji, ne dobijo povrnjenih potnih stroškov, niti denarja za malico. Dobijo pa trinajsto plačo, ki je pri nas ni. A veliko prednosti je tudi v Sloveniji. Denimo sindikat, ki ga v Avstriji ni. Razlika je tudi ta, da vam v Avstriji v petek povedo, da vas v ponedeljek ne potrebujejo več, pri nas pa je slabega delavca nemogoče odpustiti,« pravi Mlačnik. Prepričan je, da bi odliv kadrov v tujino lahko preprečili, če bi imeli doma možnost nagraditi dobre delavce.
 

Delo brez turnusa

Romana Oštir je na kliniki v Celovcu zaposlena od leta 1991. To je bilo obdobje, ko je iz Slovenije v avstrijska mesta Celovec, Dunaj, Beljak in Spital odšlo največ ljudi. V zadnjih letih ima klinika v Celovcu dovolj svojega kadra, kakšno prosto delovno mesto se najde le v domovih za starejše. Oštirjeva pravi, da so pogoji za delo tam precej slabši. Ker kadra primanjkuje, morajo zaposleni opraviti več nadur, zaradi katerih so preobremenjeni.



Romana Oštir je še dodala: »Na kliniki opravljam delo srednje medicinske sestre v nevrološki ambulanti. Do pred kratkim sem bila na oddelku, kjer mi je bil v zadnjih letih omogočen delovni čas brez turnusa, to pomeni brez nočne službe, nedeljskih dežurstev in praznikov. Po petindvajsetih letih delovne dobe mi pripada dodaten teden dopusta in premija v višini treh neto plač. Nadur je malo. Lahko jih koristim ali pa mi jih izplačajo. Na leto je 40 ur namenjenih izobraževanju. Tudi plača je precej višja od slovenske. Nekaj pa je vendarle treba vzeti v zakup: tujina je tujina. Vesela sem, da nimam daleč do doma. Hribi, ki jih obožujem, so sicer povsod, a najlepši so doma.«