V južnoafriškem kampu za golobe pismonoše najboljša Marjana iz Prlekije

Miha je skrbno položil nekaj slame v lončeno skledico in skledico dal v poseben prekat golobnjaka, k enemu svojih najboljših golobov. Nato je iz golobnjaka s samičkami s prijemom, priučenim že od otroštva, ljubeče prinesel samičko in jo spustil k samčku. Lepi sivkasti ptici sta si takoj začeli izkazovati naklonjenost in zanimanje drug za drugega, izmenično sta sedali v skledico – gnezdo, stopicali druga okrog druge, se kljunčkali in se pripravljali na paritev.



Parjenje golobov pismonoš je pri Sovičevih na Cvenu v Prlekiji samo eno od številnih zahtevnih opravil, ki jih imata oče Boris in sin Miha skozi vse leto s tristoglavo jato svojih hitrokrilih lepotcev. Miha si je tokrat v službi vzel dopust, da bo v miru pripravil gnezda in sparil vse predvidene pare svojih ljubljencev in ljubljenk. In na pomlad bo v kletkah kakšnih tristo novih mladičev. Nekaj jih bodo Sovičevi prodali, nekaj jih bodo poslali v tekmovalne kampe v upanju na dobre uvrstitve in temu primerne denarne nagrade, kakšnih osemdeset pa jih bodo obdržali v domačem golobnjaku, jih trenirali, skrbeli zanje in z njimi tudi tekmovali.


 

Golobi pismonoše ne prenašajo več sporočil

Golobi pismonoše namreč že dolgo ne prenašajo več sporočil, kot so to počeli že pred našim štetjem, nazadnje pa zelo uspešno v obeh svetovnih vojnah v prejšnjem stoletju. Zdaj svojim lastnikom prinašajo veselje, radost in gojiteljsko strast, občasno pa tudi, če so seveda zelo dobri, kaj denarja. Tudi Sovičevi so do prejšnje sobote na kakšnem tekmovanju z nagradnim skladom že kaj zaslužili s svojimi hitrimi pticami, vendar si o tem, kar se jim je zgodilo v soboto v Južni Afriki, niso upali niti sanjati. Takrat je na finalnem tekmovanju v enem najbolj znanih kampov za golobe pismonoše na svetu v Sun Cityju njihova golobica Marjana prva od vseh 1548 golobov tekmovalcev preletela šeststo kilometrov in zmagala. S tem jim je prislužila skoraj 300.000 evrov nagrade, nemajhen znesek pa lahko pričakujejo še od njene prodaje na dražbi.
 

Kaj so kampi za golobe?

Kampi za golobe pismonoše so nastali zaradi preprostega dejstva, da golobi pismonoše vedno letijo le v svoj domači golobnjak. Tako je bilo od nekdaj – ko so jih uporabljali še za prenašanje sporočil, so jih vzeli s sabo iz domačega golobnjaka, nato pa po potrebi od koderkoli po njih poslali sporočilo spet v domači golobnjak. Golobi se namreč odlično orientirajo po soncu in po Zemljinih magnetnih silnicah, če kakšno pot preletijo večkrat, pa si zapomnijo tudi teren in značilne točke na tleh, da lažje najdejo domov in vedno le domov. A to dejstvo je vedno oteževalo tekmovanja, saj so tekmovalne golobe sicer izpuščali na istem, oddaljenem mestu, vendar se je vsak po preletenih stotinah kilometrov vedno vrnil v svoj domači golobnjak. Ker torej cilj in skupna preletena razdalja nikoli nista ista za vse, se kot rezultat za zmago na takšnih tekmovanjih izračunavajo povprečne hitrosti, ki jih golobi dosegajo na svoji poti. Te hitrosti so lahko od 50 pa tudi do 100 kilometrov na uro, odvisno od vremena in vetrov.

Da bi bilo tekmovanje enakopravnejše, pod bolj enakimi pogoji in da bi potekalo od ene do druge skupne točke, so nastali golobji tekmovalni kampi. Veliko jih je po vsem svetu, v naši bližini so na Madžarskem, Hrvaškem, v Romuniji, bolj oddaljeni pa na Tenerifih in tudi v Južni Afriki. Tja gojitelji pošljejo svoje mlade ptice in upajo, da bodo glede na sposobnosti staršev uspešne. Toda v kamp lahko lastniki pošljejo le golobe, ki jih iz domačega golobnjaka še niso izpustili na daljše prelete in se tem tako še ni uspelo orientirati in domačega golobnjaka vzeti za svojega. To se zgodi šele v skupnem golobnjaku v kampu in od takrat postane ta golobnjak za vse mlade golobe iz vseh koncev sveta dom, v katerega se vedno vračajo. Tam jih upravljavci kampa trenirajo in pripravljajo, nato pa z njimi tudi izvedejo tekmovanja, kakršno je bilo v Sun Cityju v Južni Afriki in na katerem je tokrat zmagala prleška golobica Marjana.


 

Dela je veliko

A Sovičevi zaradi visokih stroškov v kampe le občasno pošiljajo po nekaj svojih golobov, sicer pa jih trenirajo, skrbijo zanje in z njimi tekmujejo kar na domačem terenu, pravi Miha. »To zahteva celega človeka in veliko časa. V času tekmovanj je treba ves čas skrbeti za pravilno prehrano, za primerno svetlobo, za njihovo zdravje in vsak dan jih je treba izpuščati, da se utrdijo in natrenirajo. Jaz zato, ker sem dopoldne v službi, zanje porabim po tri ure dnevno, oče Boris se z njimi ukvarja po šest ur, saj jih v predtekmovalnem času izpušča po dvakrat na dan.« Vendar trud prinaša tudi uspehe, saj so na primer v lanski tekmovalni sezoni slovenske zveze klubov gojiteljev golobov pismonoš Sovičevi – z golobarstvom se uspešno ukvarja tudi Mihov stric oziroma Borisov brat Zvonko – v veliko kategorijah uvrščeni med prve, v absolutni razvrstitvi ekip pa vsi trije kraljujejo na prvih treh mestih. Miha je prvi, Boris drugi in Zvonko tretji.