V marsikateri soseski so spet postavili gradbeni oder. V ospredju je tako imenovana energetska sanacija in z njo obljubljeni prihranki pri ogrevanju, kakšne barve bo po novem nekaj desetletij stara stavba, pa se skupaj z upravnikom ali projektantom pogosto odloči zgolj peščica stanovalcev, ki sploh prihajajo na zbor etažnih lastnikov.

Ob tem, da si stanovalci najpogosteje želijo – tako so nam povedali v podjetju za upravljanje, vzdrževanje in gradnje UVG – predvsem, da bo njihov blok drugačen od sosednjega, je torej drugotnega pomena, kako bo izbrana barva bloka vplivala na podobo celotne soseske in predvsem na tiste, ki ne živijo v njem.

»Barve blokov v stanovanjskih soseskah pred desetletji niso bile izbrane naključno, temveč so bile izdelane barvne študije, da je celotna soseska delovala kot skladna celota. Takšna sta bila denimo Šišenska soseska 6 in Štepanjsko naselje. Zdaj pa jih marsikje prenavljajo stihijsko, brez enotnega pristopa, vse skupaj je prepuščeno pobudi posameznikov, kar je videti že v središču Ljubljane.

Na staromeščanskih hišah so prav tako ena okna plastična, druga deljena, tretja lesena, četrta s kovinskimi križi. Tudi izobraženi ljudje se lotevajo prenove vsak po svoje, ne oziraje se na okolico, v čemer se vnovič kaže naša kultura bivanja, ki je zelo zapostavljena vrsta kulture. Individualizem je dobil krono z liberalizmom in ta zdaj prevladuje nad družbenim,« je kritičen arhitekt Jurij Kobe.



Po besedah predsednika zbornice za arhitekturo in prostor, arhitekta Tomaža Krištofa so veliko večjo škodo našemu prostoru naredile individualne hiše, ki so jih lastniki v zadnjih desetletjih pod parolo »na svoji parceli sem svoj gospodar« pobarvali v pretirano žive barve, ki kazijo krajino kilometre daleč. Barve prenovljenih stanovanjskih blokov so le redko ekscesne tudi zaradi nujnega dogovora med etažnimi lastniki – za zdaj je potrebno 75-odstotno soglasje.

»Zakonodaja je pri nas glede tega ustrezno urejena. Lastnik stanovanja v večstanovanjskem bloku lahko izvede prenovo, ki bi spremenila zunanji videz stavbe, samo s soglasjem preostalih lastnikov, občina lahko tudi predpiše pogoje za prenovo stanovanjskih stavb. Kot kaže, pa tega dela stanovanjskega zakona nihče ne pozna. Tudi upravniki redko opozarjajo etažne lastnike stanovanjskih blokov, da je na primer za menjavo materiala ograje na balkonu, montažo klimatske naprave na fasado ali namestitev zunanjih žaluzij na okno prav tako potrebno soglasje etažnih lastnikov,« je poudaril Krištof.
 

V Ljubljani dopustna le originalna barva?

V ljubljanski občini odlok o občinskem prostorskem načrtu v 14. členu določa, da je zamenjava oken in vrat dopustna le v enaki velikosti, obliki in barvi, kot je bilo določeno v gradbenem dovoljenju za stavbo ali v enotni barvi za celoten objekt, zasteklitve balkonov ter postavitve senčil, nadstreškov v atrijih in klimatskih naprav pa so dopustne na podlagi enotne projektne rešitve za celoten objekt.

Fasado je dovoljeno obnoviti samo v originalni barvi. »Pred izborom fasadne barve je torej treba na podlagi dejanske originalne barve ustrezno določiti novo, kar je razmeroma preprosta operacija, ki se izvede s sondiranjem na terenu. Na objektih, ki so varovani kot kulturna dediščina, je treba za fasado pridobiti še ustrezno mnenje pristojne službe, podobno v območjih naselbinske dediščine. V takih primerih se zamenjava barve fasade z neustrezno lahko sankcionira,« so pojasnili na MOL.

»Barva fasade ni predmet postopka izdaje gradbenega posega, lahko pa jo projektant predvidi v projektni dokumentaciji in se tudi vpiše v izrek gradbenega dovoljenja. Mnenje oddelka za urejanje prostora o dopustnosti izbrane barvne sheme po prenovi ni potrebno, saj odlok neposredno usmerja k rešitvi. Če se zbor lastnikov večstanovanjskih objektov odloči drugače, kot je navedeno zgoraj, je odločitev v nasprotju s predpisom. Samovoljno spreminjanje fasade le na delu stavbe prav tako ni dopustno,« so še poudarili.






Tudi ljubljanski podžupan, profesor Janez Koželj poudarja, da sta določanje barv in nadzor nad barvno lestvico predmet urbanističnega načrtovanja in oblikovanja, s katerima se izraža raven likovne kulture v družbi. »Pri nas je ta kultura nizka in se še slabša. Izbor barve fasade je, razen pri zaščiteni stavbni dediščini, odvisen od osebnega okusa in samovolje ljudi, ki jih premamijo slabi vzori, in še posebej od akcijske ponudbe proizvajalcev barv in gradbenega materiala.

V tem primeru so kričeče in vsiljive intenzivne barve sredstvo za poudarjanje individualnosti zaradi želje po izstopanju, ki ustvarja v prostoru slovenskih mest, predmestij in krajine vse večjo kakofonijo, vse bolj kričav in pisan likovni nered. Učinkovit instrument proti uničevanju skladne podobe naselij in krajine z neprimernimi barvami fasad in streh naj bi bil poseben odlok o urbanistični prisili, kakršnega omogoča veljavni zakon o urejanju prostora. A le od politične volje in strokovnega angažmaja je odvisno, ali bomo ta pojav onesnaževanja prostora obvladali in sankcionirali, kar pa po izkušnjah težko verjamem,« je Koželj odgovoril na vprašanje, v čem vidi rešitev.
 

Žarek upanja

Nekaj upanja za premike v pravo smer vendarle je. Kot je poudaril Krištof, so pred časom od Ekosklada prejeli vprašanje, kaj storiti, da bo projektna dokumentacija za energetsko prenovo pripravljena na strokovno dovolj visoki ravni in da prenovljene stavbe ne bodo kazile kulturne podobe grajenega okolja.

»Ko smo jih vprašali, kdo običajno pripravlja projektno dokumentacijo za prenovo fasad, se je izkazalo, da so to le izjemoma predstavniki kompetentne stroke, torej arhitekti. To jim je dalo misliti in Ekosklad je uvedel zahtevo o sodelovanju arhitektov pri pripravi projekta za prenovo fasade, zato lahko v prihodnje upamo na ustreznejše rešitve, kot smo jih bili vajeni v preteklosti. Upam, da bo Ekosklad zdržal pritisk drugih strok, predvsem statikov in celo strojnih inženirjev, ki bo radi nadaljevali s prenovami fasad,« je povedal.



Priložnosti za izboljšave so tudi zato, ker od pobude za energetsko prenovo večstanovanjskih blokov do realizacije mine nekaj let, so nam pritrdili sogovorniki iz podjetij za upravljanje in vzdrževanje. Poleg tega veliko večstanovanjskih stavb še čaka na obnovo.

»Sodeč po registru nepremičnin je bilo leta 2015 obnovljenih okoli 25 odstotkov fasad in 48 odstotkov streh večstanovanjskih stavb v Sloveniji, večina teh ukrepov je bila izvedenih na Gorenjskem in območju Maribora. Delež prenovljenih streh je večji zato, ker so stroški manjši kot pri prenovi fasade, poleg tega je to najbolj ustrezno zaporedje, da se torej najprej obnovi streha in šele potem fasada ali pa se izvede oboje hkrati,« so opomnili v podjetju SPL.

V fondu stavb, ki jih upravljajo, so za zdaj prenovili kakšno četrtino fasad na starejših stavbah. Izbira barve, če te ne določi zavod za varstvo kulturne dediščine ali projektant, pa je v domeni lastnikov, so pojasnili. Podobno so povedali tudi v podjetjih UVG in Valina.