V 102. letu starosti se je poslovil Stanko Kristl

Arhitekt Stanko Kristl, ki ga poznamo kot graditelja bolnišnic, vrtcev, šol in stanovanjskih sosesk, se je poslovil v 102. letu starosti. Veljal je za enega od ključnih predstavnikov zlate generacije slovenske modernistične arhitekture, ki je bil za svoje delo nagrajen s številnimi priznanji, med drugimi s Prešernovo nagrado in Plečnikovo medaljo za življenjsko delo.

Arhitekt mora misliti 50 let naprej

Njegova dela, kot so stanovanjski blok Prule na Prijateljevi ulici v Ljubljani, atrijske hiše na Borsetovi ulici v Ljubljani, trgovsko-stanovanjski blok na Šeleški ulici v Velenju, Osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod na Črtomirovi ulici v Ljubljani, Splošna bolnišnica v Izoli in Diagnostično-terapevtsko-servisni objekti UKC Ljubljana, so ob svojem nastanku vznemirjala tako domačo kot mednarodno javnost in tako je še danes.

Rodil se je 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani je leta 1954 diplomiral pri Edvardu Ravnikarju in bil med letoma 1954 in 1959 njegov asistent. V naslednjih letih je deloval kot svobodni arhitekt, bil je vodja projektantske skupine za gradnjo Ljubljanske bolnišnice, pozneje Kliničnega centra ter avtor številnih projektov in realizacij bolnišnic v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in tujini.

Leta 1980 je začel poučevati na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Od leta 1996 do leta 2007 je predaval na oddelku za krajinsko arhitekturo biotehniške fakultete. Za rednega člana SAZU je bil izvoljen leta 2011. Bil je tudi častni meščan Ljubljane, leta 2022 so mu posvetili tudi večplasten simpozij.

Kot klasik slovenske povojne arhitekture nam ni zapustil le svojih fascinantnih del, ampak tudi moralno obvezo težiti k drzni in hkrati humani arhitekturi. Vselej je trdil, da je funkcionalnost v arhitekturi premalo, saj da je človek fizična in duhovna pojavnost in da morata arhitekturna in urbanistična kreacija zadovoljiti tudi ta pričakovanja. Zato zanj arhitektura nikoli ni bila »le razkazovanje, postavljaštvo, fasaderstvo, temveč skrajno subtilna gospa, ki jo zanimajo tudi notranjost, poštenost, nerazsipnost«.