Velik sončen dan

Danes slavi 90. rojstni dan pesnica, prevajalka, novinarka in urednica Neža Maurer, leta 1987 dobitnica nagrade Prešernovega sklada, leta 2010 pa za opus, s katerim je neizbrisno vplivala na žlahtnost slovenske poezije, jezika in kulture, oziroma za posebne dosežke na področju poezije nagrado zlatnik poezije za življenjsko delo.

Neža Maurer se je rodila decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli, tam je obiskovala osnovno šolo, kot je zapisala sama, »do četrtega razreda slovensko, med okupacijo pa nemško«. Po drugi svetovni vojni je končala učiteljišče v Ljubljani, poučevala v Črnem Vrhu nad Idrijo, pozneje je končala še študij na višji pedagoški šoli in poučevala slovenščino na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici, pozneje je vpisala še izredni študij slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1960.

Bila je prva urednica šolskih oddaj na tedanji Televiziji Ljubljana, novinarka pri reviji Rodna gruda in časniku Kmečki glas, kjer je urejala kulturno rubriko, tehnična urednica pri reviji Otrok in družina, v Pionirskem domu je urejala brošure za slavnostne dneve v šolah, po smrti moža Hermana Škofiča je bila tudi glavna urednica in direktorica lista Prosvetni delavec, pozneje pa samostojna svetovalka za kulturo pri republiškem komiteju za informiranje. Neža Maurer je tudi avtorica več kot osemdesetih radijskih iger.

Slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja, avtorica dolgega niza knjig za odrasle, mladino in otroke je leta 1967 prejela Tomšičevo nagrado za novinarsko delo (potopis), leta 1989 Prešernovo nagrado Gorenjske za literaturo, leta 1991 Groharjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 Levstikovo nagrado za življenjsko delo, po izboru revije Jana so ji podelili tudi naziv Slovenka leta 2008.

x

Peter Kolšek je v Portretih sodobne slovenske literature 1991–2016 (Fitmedia, 2017) zapisal, da Neža Maurer predstavlja emocionalno preprostejšo, s podobami iz narave ilustrirano in posledično med širšim bralstvom dokaj popularno različico pesniškega intimizma. Njena poezija, katere jedro je neposredna ljubezenska izpoved, se v pol stoletja ni veliko spreminjala; le pretresljive čustvene in erotične poslanice zgodnejše lirike so se spremenile v bolj univerzalne, vsesprejemajoče izpovedi, ki so usmerjene k modrostnim spoznanjem.

Pred leti je v televizijskem portretu Potepuhinja, kot se je sama označila, očarala s svojo preprostostjo: skoraj nalezljivi sta bili tako njena lahkotna prostodušnost kot energija, obe skupaj pa sta dobro prikrivali krhkost, ki je pesnici v pogovoru sicer ne bi pripisali, je pa izražena v njenem pesniškem opusu. »Potovka«, torej tista, ki si je nekdaj streho nad glavo in večerjo plačala s pripovedovanjem zgodb, je v portretu razkrila marsikaj intimnega, pesmoljubcem na novo osvetlila katero od potez njene poezije, o sebi pa predvsem energičnost, prepričanje, da se ji svet večinoma zdi otroško lep, in zavedanje o tem, da imajo besede različno moč – in se je z njimi nesmiselno poigravati. Vizualni dokaz za to prepričanje je bil vehementen: zapiranje novonapisane pesmi za leto dni v predal. To je bila njena pesniška metoda: zavreči vse pesmi, ki je ob ponovnem prebiranju niso pretresle.

Ob intervjuju za Delo pred dvema letoma je njena hčerka Eva Škofič Maurer povedala: Vse pesmi, ki jih je Neža Maurer napisala, so bile pretipkane in izročene v hrambo Narodni in univerzitetni knjižnici, sama avtorica pa je takrat povedala, da je bila pri njenih 78. letih, ko je postala Slovenka leta, pred izidom njena zbirka ljubezenskih pesmi:

»Veste, za tisto knjigo sem pobrala pesmi iz prejšnjih zbirk in iz prej napisanega in jih spravila skupaj. Pri osemdesetih te pa res nihče več ne bo imel za neumnega, če izdajaš ljubezenske pesmi, pri teh letih nam je dovoljeno vse, kajne?«

O svojem načinu je dodala še zanimiv drobec: »Vedno, ko sem hodila naokrog, sem zmeraj imela pri sebi ravno to dvoje, svinčnik in papir. Pisalni stroj je bil za pisanje proze, vse drugo sem pisala z roko. Pa tudi sem se naučila pisati ponoči, v temi; ker sem tolikokrat dobila kako idejo pa je do jutra ne bi mogla obdržati v glavi, sem se morala naučiti pisati brez svetlobe. Vadila sem čez dan in pisala s prevezanimi očmi.«