V petek je umrl Božo Kovač, dolgoletni novinar in urednik. Med letoma 1986 in 1992, v času najglobljih družbenih in političnih sprememb, je bil glavni urednik Dela. Novinarsko pot je začel kot novinar na Slovenskem poročevalcu. Bil je med zadnjimi živimi pričami nastanka novega časopisa, Dela, ki je leta 1959 nastal z združitvijo Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice.

Rodil se je 22. oktobra 1935. Njegovo otroštvo je zaznamovala vojna – z mamo in sestro je bil izgnan v taborišče Weichs bei Dachau, kjer je kljub težkim razmeram obiskoval osnovno šolo. Po vojni se je vrnil v domovino in se posvetil študiju romanistike. Pri Slovenskem poročevalcu je začel delati še kot študent.

 

Med letoma 1961 in 1963 je bil dopisnik Dela iz Beograda. Med letoma 1973 in 1978 je bil glavni urednik Ljubljanskega dnevnika, nato pa direktor televizijskih programov na RTV Slovenija (1978–1982). Pot je nadaljeval kot direktor beograjskega dnevnika Borba (1982–1986), nato pa se vrnil na Delo, kjer je bil od leta 1986 do 1992 glavni urednik časopisnega podjetja in hkrati dnevnika Delo. Ni nepomembno, da je v tistem času omogočil, da je funkcija odgovornega urednika Dela pripadla danes že pokojnemu Titu Doberšku.

V začetku devetdesetih let je vodil tudi novoustanovljeni časopis Republika (1992–1996), ki je nastal v času osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. Bil je predsednik Društva novinarjev Slovenije (1978–1980), v tem obdobju pa so bili ustanovljeni študijski dnevi DNS, posvečeni spominu na Mitjo Gorjupa. Po upokojitvi je kot svetovalec sodeloval z Uradom predsednika Republike Slovenije.

Božo Kovač je bil tudi politično aktiven. Med letoma 1968 in 1973 je bil sekretar na Republiškem komiteju Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). V letih 1986–1990 je bil delegat v zveznem zboru Skupščine SFRJ, kjer je opravljal funkcijo predsednika odbora za notranjo politiko ter bil član komisije za jugoslovanski program za Kosovo. V Beogradu je bil v časih, ko je bil v Centralnem komiteju Zveze komunistov Milan Kučan. Velja, da sta ves čas vodila pogovore o pomembnih zadevah takratnega časa.

Za svoje delo je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2002), priznanje, ki odraža njegov prispevek k slovenskemu novinarstvu in družbenemu razvoju.

Njegova življenjska pot je bila prežeta z izzivi, ki jih je sprejemal s pokončno držo. V študentskih letih je bil tik pred odhodom na specializacijo v Francijo aretiran in zaradi »sovražne propagande« obsojen na tri mesece zaporne kazni, s čimer je izgubil status študenta. A to ga ni zaustavilo – študij je dokončal ob novinarskem delu in si utrdil pot v eno najvplivnejših uredniških imen slovenske medijske zgodovine.