Galerija
Tudi neinvalidi ali nebolniki imajo veliko težav in ovir
Največ je težav, ki si jih ljudje prej niso upali priznati, zdaj pa so zaradi tišine in samote stopile v ospredje, pravi Borut Pogačnik.
V program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, ki deluje pri ZIFS, je vključenih tristo uporabnikov, nekateri med njimi bivajo v domu za starejše in vedno jih je nekaj tudi v bolnišnici. FOTO: Leon Vidic
29. 4. 2020 | 10:00
29. 4. 2020 | 12:08
10:07
A+A-
Ljubljana – Od začetka meseca na številki 041 381 679 deluje svetovalna služba Združenja invalidov – Foruma Slovenije (ZIFS), organizacije s 718 člani, od katerih je več kot polovica invalidov, drugi so družinski in podporni člani. V obdobju epidemije klici kar dežujejo, psihosocialno oporo in pomoč pa jim daje predsednik združenja Borut Pogačnik, sociolog, psihoterapevt in priznani grafolog, ki ima veliko praktičnih izkušenj s tega področja, poleg tega svoje znanje ves čas izpopolnjuje.
Svetovanje poteka v sklopu enega od njihovih posebnih socialnih programov Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, pomoč zagotavljajo invalidom, bolnikom in drugim ranljivim skupinam ter vsem državljanom. Najete prostore imajo na Linhartovi 3 v Ljubljani. Služba je evidentirana pri republiškem štabu za civilno zaščito.
Zanimivo je, da je bilo doslej manj klicev invalidov. Izkazalo se je, da imajo tudi neinvalidi ali nebolniki veliko težav in ovir, sicer značilnih za osebe z invalidnostjo ter kronično ali akutno boleznijo.
Ne boste verjeli, v tem času se ljudje ubadajo predvsem s svojimi težavami, ki pa niso od včeraj, ampak so stopile v ospredje prav zaradi tišine in samote. Prej si jih niso upali niti priznati, zdaj pa so se z njimi soočili. Težave so zelo različne, od skrhanih odnosov v družini, s partnerjem z neko prej manj vidno ali občuteno bolečino, pa do skrbi glede različnih vrst zavarovanja, nepremičnin, in tudi zaskrbljenosti, ali bo njihov četrtošolec opravil maturo. Zanimivo je, da strah pred okužbo ni na prvem mestu, ker je postala bojazen pred okužbo nekakšna podstat, na kateri zdaj temelji naše življenje.
Največ težav, ki se nanašajo na družabno življenje, imajo ljudje, ki so bili že prej v nekakšni izolaciji od zunanjega sveta in so to premagovali z obiskovanjem trgovskih centrov, kavarn in drugih središč, kjer so vsaj malo prišli v stik z okoljem. Večinoma živijo sami po lastni odločitvi ali pa so izgubili partnerja oziroma partnerico, moža, otroka ...
Vsekakor bo pandemija imela obsežne posledice in jih že ima, ker je na novo osmislila nekatere človekove potrebe, pa tudi smisel življenja. Menim celo, da nekatere spremembe ne bodo slabe, ker so se ljudje zavedeli, da jim morda takšna izolacija od družabnega življenja, ki je zdaj zapovedana, v prihodnosti ne prinaša nič dobrega.
Vedno zagovarjam tezo, da invalidi in drugi ljudje niso prav v ničemer različni, razen v tisti oviri, ki je morda drugi nimajo. Vendar tudi telesna okvara ali pa zmanjšana mentalna sposobnost nista nikakršni oviri za urejeno življenje. Invalidi, ki so popolnoma odvisni od pomoči drugih, so vedno lahko cilj našega smisla življenja, ki je v pomoči drugemu. Stari Japonci so zelo cenili tovrstno različnost, ki osmišlja višje cilje našega bivanja na Zemlji. Zato so težave invalidov v tem času zelo podobne težavam neinvalidov, razen morda dostopnosti do različnih vrst programov in seveda institucij, zlasti zdravstvenih.
Da, prav gotovo. Imamo vse telefonske številke naših članic in članov. Kličemo jih in sprašujemo, ali kaj potrebujejo. Izvajalci programa Veriga psihosocialne oskrbe in druženja vsak dan obiskujejo uporabnike, zaščiteni po vseh predpisih. Dostavljajo jim hrano in druge življenjske potrebščine, zanje obiskujejo pošto, lekarno, zdravstvene ustanove in izvajajo še celo vrsto drugih opravil.
Nastala kriza je pokazala, kako smo bili že prej opremljeni ali neopremljeni, da se z njo spopademo. »Epidemija« osamljenosti in samote je bila namreč med našimi člani in članicami že prej razširjena, zato so tudi potrebovali naš program. Dvajsetletne izkušnje pri izvajanju so nam bile v pomoč, da to v tem času le še okrepimo. Sicer pa vsi naši programi, razen programa Pod-uk, ker predavanja zdaj niso mogoča, tečejo naprej.
V ta program je sicer vključenih več kot 300 uporabnikov, med katerimi jih je vedno nekaj po bolnicah in domovih za starejše. Teh v tem času ne moremo obiskati, z njimi pa smo v stiku po telefonu. Drugi se običajno s svojimi željami in prošnjami oglasijo našim izvajalcem programa vsako jutro ter jih prosijo za določeno uslugo, ki je v dnevu ali dveh tudi uresničena. Povedati moramo, da so te naše usluge za uporabnike vseh posebnih socialnih programov popolnoma brezplačne.
Tudi v tem času, čeprav imamo veliko pomanjkanje finančni sredstev, našim članom tudi materialno pomagamo. Prejšnji teden je prišla naša članica, ki je komajda preživela možgansko kap ob invalidnem možu, s prošnjo za finančno pomoč, ker nimata niti za hrano. Iz naše lanske rezerve smo ji lahko dali nekaj bonov za nakup hrane v višini 180 evrov. Zdaj pa so se naše denarne zaloge izničile, ker tudi sami ne vemo, kako bomo lahko plačevali najemnino za najete prostore in druge stroške.
Težko rečem, ker ne vem, kako delujejo programi v drugih organizacijah. Pričakujem pa, da imajo stike s svojimi člani in jim pomagajo. V ZIFS zagotavljamo psihosocialno pomoč vsem invalidom. Tistim, ki imajo računalnik, redno pošiljamo spletni časopis Sporočevalec, drugim pa ga pošiljamo v tiskani obliki po pošti. Z veseljem smo in bomo pomagali vsakomur, ki bo potrkal na naša vrata oziroma nas poklical. Naše vodilo je: »Forum sestavljamo ljudje dobre volje, širokih pogledov in toplega srca. Ne zapiramo oči pred težavami drugih in lepo besede udejanjamo, da ne izhlapijo.«
Svetovanje poteka v sklopu enega od njihovih posebnih socialnih programov Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, pomoč zagotavljajo invalidom, bolnikom in drugim ranljivim skupinam ter vsem državljanom. Najete prostore imajo na Linhartovi 3 v Ljubljani. Služba je evidentirana pri republiškem štabu za civilno zaščito.
Info
Svetovalna služba ZIFS deluje na telefonski številki 041 381 679 vsak dan med 8. in 21. uro, tudi konec tedna in med prazniki, ter prek elektronske pošte info@zifs.si od ponedeljka do petka.
Svetovalna služba ZIFS deluje na telefonski številki 041 381 679 vsak dan med 8. in 21. uro, tudi konec tedna in med prazniki, ter prek elektronske pošte info@zifs.si od ponedeljka do petka.
Koliko je klicev članov in koliko tistih, ki niso člani?
Zanimivo je, da je bilo doslej manj klicev invalidov. Izkazalo se je, da imajo tudi neinvalidi ali nebolniki veliko težav in ovir, sicer značilnih za osebe z invalidnostjo ter kronično ali akutno boleznijo.
Kakšne težave imajo ljudje in kaj najtežje prenašajo med epidemijo koronavirusa? So povezane s strahom pred okužbo ali morda z osamljenostjo, ker je druženje na javnih mestih prepovedano?
Ne boste verjeli, v tem času se ljudje ubadajo predvsem s svojimi težavami, ki pa niso od včeraj, ampak so stopile v ospredje prav zaradi tišine in samote. Prej si jih niso upali niti priznati, zdaj pa so se z njimi soočili. Težave so zelo različne, od skrhanih odnosov v družini, s partnerjem z neko prej manj vidno ali občuteno bolečino, pa do skrbi glede različnih vrst zavarovanja, nepremičnin, in tudi zaskrbljenosti, ali bo njihov četrtošolec opravil maturo. Zanimivo je, da strah pred okužbo ni na prvem mestu, ker je postala bojazen pred okužbo nekakšna podstat, na kateri zdaj temelji naše življenje.
Težave so zelo različne, od skrhanih odnosov v družini, s partnerjem, do skrbi za različne vrste zavarovanja, nepremičnin, in tudi zaskrbljenosti, ali bo njihov četrtošolec opravil maturo, pravi Borut Pogačnik. FOTO: Tomi Lombar Kakšne psihične težave nastajajo zaradi tega, ker ljudje nimajo dovolj družabnega življenja? Ali bo to imelo posledice tudi po končani epidemiji?
Težave so zelo različne, od skrhanih odnosov v družini, s partnerjem, do skrbi za različne vrste zavarovanja, nepremičnin, in tudi zaskrbljenosti, ali bo njihov četrtošolec opravil maturo, pravi Borut Pogačnik. FOTO: Tomi Lombar
Največ težav, ki se nanašajo na družabno življenje, imajo ljudje, ki so bili že prej v nekakšni izolaciji od zunanjega sveta in so to premagovali z obiskovanjem trgovskih centrov, kavarn in drugih središč, kjer so vsaj malo prišli v stik z okoljem. Večinoma živijo sami po lastni odločitvi ali pa so izgubili partnerja oziroma partnerico, moža, otroka ...
Vsekakor bo pandemija imela obsežne posledice in jih že ima, ker je na novo osmislila nekatere človekove potrebe, pa tudi smisel življenja. Menim celo, da nekatere spremembe ne bodo slabe, ker so se ljudje zavedeli, da jim morda takšna izolacija od družabnega življenja, ki je zdaj zapovedana, v prihodnosti ne prinaša nič dobrega.
Ali se težave invalidov razlikujejo od tistih, ki niso invalidi?
Vedno zagovarjam tezo, da invalidi in drugi ljudje niso prav v ničemer različni, razen v tisti oviri, ki je morda drugi nimajo. Vendar tudi telesna okvara ali pa zmanjšana mentalna sposobnost nista nikakršni oviri za urejeno življenje. Invalidi, ki so popolnoma odvisni od pomoči drugih, so vedno lahko cilj našega smisla življenja, ki je v pomoči drugemu. Stari Japonci so zelo cenili tovrstno različnost, ki osmišlja višje cilje našega bivanja na Zemlji. Zato so težave invalidov v tem času zelo podobne težavam neinvalidov, razen morda dostopnosti do različnih vrst programov in seveda institucij, zlasti zdravstvenih.
Ali so člani ZIFS dovolj opremljeni z mobilnimi telefoni, tablicami ali računalniki, da lahko IKT nadomesti stike v živo?
Da, prav gotovo. Imamo vse telefonske številke naših članic in članov. Kličemo jih in sprašujemo, ali kaj potrebujejo. Izvajalci programa Veriga psihosocialne oskrbe in druženja vsak dan obiskujejo uporabnike, zaščiteni po vseh predpisih. Dostavljajo jim hrano in druge življenjske potrebščine, zanje obiskujejo pošto, lekarno, zdravstvene ustanove in izvajajo še celo vrsto drugih opravil.
Nastala kriza je pokazala, kako smo bili že prej opremljeni ali neopremljeni, da se z njo spopademo. »Epidemija« osamljenosti in samote je bila namreč med našimi člani in članicami že prej razširjena, zato so tudi potrebovali naš program. Dvajsetletne izkušnje pri izvajanju so nam bile v pomoč, da to v tem času le še okrepimo. Sicer pa vsi naši programi, razen programa Pod-uk, ker predavanja zdaj niso mogoča, tečejo naprej.
Koliko članom običajno pomagate v sklopu programa Veriga psihosocialne oskrbe in druženja?
V ta program je sicer vključenih več kot 300 uporabnikov, med katerimi jih je vedno nekaj po bolnicah in domovih za starejše. Teh v tem času ne moremo obiskati, z njimi pa smo v stiku po telefonu. Drugi se običajno s svojimi željami in prošnjami oglasijo našim izvajalcem programa vsako jutro ter jih prosijo za določeno uslugo, ki je v dnevu ali dveh tudi uresničena. Povedati moramo, da so te naše usluge za uporabnike vseh posebnih socialnih programov popolnoma brezplačne.
Tudi v tem času, čeprav imamo veliko pomanjkanje finančni sredstev, našim članom tudi materialno pomagamo. Prejšnji teden je prišla naša članica, ki je komajda preživela možgansko kap ob invalidnem možu, s prošnjo za finančno pomoč, ker nimata niti za hrano. Iz naše lanske rezerve smo ji lahko dali nekaj bonov za nakup hrane v višini 180 evrov. Zdaj pa so se naše denarne zaloge izničile, ker tudi sami ne vemo, kako bomo lahko plačevali najemnino za najete prostore in druge stroške.
Kako je po vaši oceni v tem času poskrbljeno za invalide v Sloveniji?
Težko rečem, ker ne vem, kako delujejo programi v drugih organizacijah. Pričakujem pa, da imajo stike s svojimi člani in jim pomagajo. V ZIFS zagotavljamo psihosocialno pomoč vsem invalidom. Tistim, ki imajo računalnik, redno pošiljamo spletni časopis Sporočevalec, drugim pa ga pošiljamo v tiskani obliki po pošti. Z veseljem smo in bomo pomagali vsakomur, ki bo potrkal na naša vrata oziroma nas poklical. Naše vodilo je: »Forum sestavljamo ljudje dobre volje, širokih pogledov in toplega srca. Ne zapiramo oči pred težavami drugih in lepo besede udejanjamo, da ne izhlapijo.«
ZIFS pomaga in ozavešča
ZIFS, ki deluje od 16. septembra 1996, ima 718 članov, več kot polovica je invalidov, drugi so družinski in podporni člani. Poleg Boruta Pogačnika je bilo med ustanovitelji še 14 članov. Že na začetku so se opredelili, da bo združenje izvajalo posebne socialne programe, ki jih druge invalidske organizacije ne izvajajo v tolikšnem obsegu. Sem spadajo zlasti Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, ki je namenjena nudenju socialne ali psihosocialne opore ter pomoči posameznikom in skupinam, ki jo izvajajo že dve desetletji.
Drug pomemben vidik je ozaveščanje javnosti o invalidih in invalidnosti, ki ga izvajajo s pomočjo različnih radijskih oddaj na številnih slovenskih lokalnih radijskih postajah, kjer invalidi tudi sami nastopajo, kar je posebnost v Evropi. V tem času soizvedli več kot 2000 oddaj za slovensko javnost. Pogačnik pravi, da se je prav s pomočjo tovrstnega ozaveščanja javnosti znižala stopnja predsodkov in stereotipov o invalidih.
Zelo pomembno vlogo pa ima tudi spletni časopis slovenskih invalidov Sporočevalec, ki so ga pričeli izdajati pred desetimi leti in v katerega pišejo tudi invalidi o svojih težavah, o kulturi, športu in politiki. Pri oblikovanju časopisa sodelujejo tudi drugi pomembni slovenski znanstveniki in raziskovalci, ki popestrijo časopis s svojimi razmišljanji in strokovnimi članki. Imajo celo dopisnici, njihovi članici iz ameriške Kalifornije in iz Avstralije. Pomemben je tudi program Pod-uk, v okviru katerega prirejajo različna predavanja o temah, ki se nanašajo na invalide. Med njimi je bil izjemen prispevek njihovega člana Igorja Mravlje, ki je pripravil zelo dobro predavanje o uspešnih invalidih v zgodovini sveta od Antike do danes. S tem predavanjem so že gostovali v številnih osnovnih šolah, na primer v OŠ Olge Meglič na Ptuju, OŠ Antona Ukmarja v Kopru in OŠ Vič v Ljubljani, kot tudi v številnih invalidskih organizacijah.
Kot poudarja Pogačnik, se jim v osnovnih šolah zdi še posebno pomembno medgeneracijsko druženje, ko se tega predavanja udeležijo tudi invalidi z različnimi vrstami invalidnosti ter se tako učenci preko predavanja, ki je opremljeno s številnimi videii in diapozitivi, seznanijo tudi s številnimi svetovnimi invalidi, ki so športniki, glasbeniki, znanstveniki in žal tudi vojskovodje.
Dragocena je tudi materialno in socialna pomoč članom, za kar poskušajo pridobiti sredstva od donatorjev. Namenijo jo za neposredno pomoč pri eksistencialnih vprašanjih invalidov ter tudi pri nakupu opreme in tehničnih pripomočkov.
ZIFS, ki deluje od 16. septembra 1996, ima 718 članov, več kot polovica je invalidov, drugi so družinski in podporni člani. Poleg Boruta Pogačnika je bilo med ustanovitelji še 14 članov. Že na začetku so se opredelili, da bo združenje izvajalo posebne socialne programe, ki jih druge invalidske organizacije ne izvajajo v tolikšnem obsegu. Sem spadajo zlasti Veriga psihosocialne oskrbe in druženja, ki je namenjena nudenju socialne ali psihosocialne opore ter pomoči posameznikom in skupinam, ki jo izvajajo že dve desetletji.
Drug pomemben vidik je ozaveščanje javnosti o invalidih in invalidnosti, ki ga izvajajo s pomočjo različnih radijskih oddaj na številnih slovenskih lokalnih radijskih postajah, kjer invalidi tudi sami nastopajo, kar je posebnost v Evropi. V tem času soizvedli več kot 2000 oddaj za slovensko javnost. Pogačnik pravi, da se je prav s pomočjo tovrstnega ozaveščanja javnosti znižala stopnja predsodkov in stereotipov o invalidih.
Zelo pomembno vlogo pa ima tudi spletni časopis slovenskih invalidov Sporočevalec, ki so ga pričeli izdajati pred desetimi leti in v katerega pišejo tudi invalidi o svojih težavah, o kulturi, športu in politiki. Pri oblikovanju časopisa sodelujejo tudi drugi pomembni slovenski znanstveniki in raziskovalci, ki popestrijo časopis s svojimi razmišljanji in strokovnimi članki. Imajo celo dopisnici, njihovi članici iz ameriške Kalifornije in iz Avstralije. Pomemben je tudi program Pod-uk, v okviru katerega prirejajo različna predavanja o temah, ki se nanašajo na invalide. Med njimi je bil izjemen prispevek njihovega člana Igorja Mravlje, ki je pripravil zelo dobro predavanje o uspešnih invalidih v zgodovini sveta od Antike do danes. S tem predavanjem so že gostovali v številnih osnovnih šolah, na primer v OŠ Olge Meglič na Ptuju, OŠ Antona Ukmarja v Kopru in OŠ Vič v Ljubljani, kot tudi v številnih invalidskih organizacijah.
Kot poudarja Pogačnik, se jim v osnovnih šolah zdi še posebno pomembno medgeneracijsko druženje, ko se tega predavanja udeležijo tudi invalidi z različnimi vrstami invalidnosti ter se tako učenci preko predavanja, ki je opremljeno s številnimi videii in diapozitivi, seznanijo tudi s številnimi svetovnimi invalidi, ki so športniki, glasbeniki, znanstveniki in žal tudi vojskovodje.
Dragocena je tudi materialno in socialna pomoč članom, za kar poskušajo pridobiti sredstva od donatorjev. Namenijo jo za neposredno pomoč pri eksistencialnih vprašanjih invalidov ter tudi pri nakupu opreme in tehničnih pripomočkov.
Sorodni članki
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji