Janša in Trump imata podobno retoriko

V nedeljo zvečer je dežurno ekipo na Delu okrog 20. ure ujela novica, da se je Joe Biden vendarle odločil, da ne bo kandidiral ponovno. Hkrati je priporočil, naj volilno telo demokratske stranke na konvenciji podpre njegovo sedanjo podpredsednico Kamalo Harris.

S temi besedami je Delov komentator Ali Žerdin odprl novo epizodo Od srede do srede. Sprva se mu je sicer zdelo, da gre le za »dirko zelo upehanega demokratskega kandidata z zelo hitrim Donaldom Trumpom«. Po nekaj dneh pa se mu zdi, da Harrisova vendarle ni brez možnosti, da novembra v predsedniški tekmi ne bi dosegla pomembnih uspehov.

»Izmisliti si je bilo treba čudež in so si ga,« se je odzval kolega Janez Markeš in pojasnil, da je bil Bidnov covid krinka, zato da je lahko s častnimi potezami odšel s scene: »Ali drugače: prikazal se mu je bog. Kajti Biden je rekel, da mu lahko le bog prepreči oziroma mu naroči, naj se umakne iz tekme.«

Sicer pa je ta Bidnova poteza po Markešu edina smiselna: »Vsi, ki so bili do njega skeptični – in ni jih bilo malo –, zdaj stavijo na novega paradnega konja, ki bi lahko po raziskavah ogrozil ’samoumevno zmago’ Trumpa.«

»Teološka navlaka«

Žerdin opozarja na simetrijo med Trumpovim sklicevanjem na božjo previdnost in na Bidnovo sklicevanje na božje navodilo, naj se umakne. Ta retorika ne sodi v sekularno družbo, temveč je očitno globoko zakoreninjena, meni Žerdin.

Za Markeša je vsa ta »teološka navlaka le karikatura družbenega dogajanja v ZDA. Trump je po evangeličanskih cerkvah dobil nalepko, da je božji sin s preluknjanim uhljem. Bog je torej na cilju premaknil kroglo za dva centimetra, mu preluknjal uho in ga ohranil pri življenju.«

Najnovejši »teološki besednjak«, dodaja Markeš, »tiči med novozaveznim protestantizmom in malo manj novozaveznim katolicizmom«: »Trump si je že vgradil J. D. Vancea kot podpredsednika, ki pa je konvertiran katoličan, ki je prevzel konservativne nauke. Prej je Trumpa besno obsojal, zdaj, pravi, ga razume. Da bi bila mera polna, je prišel v podobi Netanjahuja še starozavezni element.«

Svet zre v Kamalo Harris

Markeš je navdušen, »skoraj hvaležen« dvestotim judovskim protestnikom, ki so se zbrali v kongresu in zahtevali od svoje države, ZDA, naj nič več ne izvaža orožja v Izrael, v njihovo drugo državo. To se mu zdi trikrat pomembno, ker da je: »1. to, kar delajo, prav; 2. kar delajo prav, je dvakrat prav, saj bi se lahko v korist svojega naroda potuhnili, pa se niso, in 3. jemljejo veter iz jader potencialnega antisemitizma«.

»Trump je v prvi sekundi ’skočil v ljubezen’ do Netanjahuja in tlakoval pot vojnemu zločincu. Kaj pa je počel Biden? Isto,« si na retorično vprašanje odgovarja Markeš in pojasni: »Biden kljub vsemu poskuša zagotavljati staro percepijo modernega sveta, v katerem veljajo vladavina prava, dominacija Zahoda in kategorialni demokratični aparat, ki ga nadzirajo ZDA. Biden pooseblja vse to.« Po drugi strani pa je Biden – tako Markeš – s politiko do Netanjahuja in do genocida v Gazi podrl vse, kar je do takrat postavil.

Zdaj so vse oči, nadaljuje, uprte v Kamalo Harris, ki se še ni izjasnila do tega vprašanja, hkrati pa očitno uživa velikansko zaupanje, saj je čez noč zbrala sto milijonov dolarjev. »Kar je lahko tudi realen vzvod za volilno kampanjo oziroma za moč, potenco volilne kampanje,« meni Žerdin.

Markeš, ki mu je Harrisova sicer »zelo antipatična«, umika svoje napovedi o Trumpovi zmagi in pravi, da lahko Kamala Harris »v tej igri dejansko zmaga«.

Pomerila se bosta tožilka in obsojenec

Če Kamala Harris dobi mandat demokratske stranke, se bo po Žerdinu oblikovala zanimiva slika: »Na eni strani bo nekdanja kalifornijska tožilka, na drugi strani Trump, ki je bil spoznan za krivega v zadevi Stormy Daniels. Porota je v 34 točkah obtožnice presodila, da je storil kaznivo dejanje.«

Da je Trump »definitivno obsojenec«, se strinja tudi Markeš. A hkrati je tudi človek, ki menja oziroma razkriva dvojne standarde, dodaja: »Če Harrisova ve, kaj sta pravna država in mednarodno pravo, se mora obrniti proti genocidu v Gazi. Če bo o tem molčala, bo to le politični drobiž in je vseeno, če Trumpa pusti pri miru.«

Po njegovem imamo tudi v Sloveniji podoben položaj. To je naše reformirano pravosodje, »ki je bilo nekoč podaljšana roka monopartijskega sistema in je lovilo kriminalce, ki so kradli brisače, ne pa zločincev iz zgodb s političnim pridihom«. Potem, nadaljuje Markeš, se je pravosodje preobrazilo v neodvisno sodstvo oziroma v dober približek tega in na drugi strani imamo Janeza Janšo, »ki je obsojen kriminalec in ki je izšel iz starega režima«.

Markeš spomni, da Janša našemu pravosodju pravi »krivosodje« in da ima tudi Trump zelo podobno retoriko: »Trump lahko veliko Američanov prepriča, da živijo v deželi hipokrizije in dvojnih standardov, kar je v končni fazi celo resnica, saj hkrati po Ukrajini lovijo Putina, ne pa tudi Netanjahuja in ne protestirajo proti temu, da ZDA podpirajo genocid, kar je nesporno res.«

Netanjahuja bi morali preganjati podobno, kot so Miloševića in Karadžića, je prepričan, in kot vse zločince doslej: »In ko bodo preprosti Američani gledali, da se vojno zločinstvo obeša le na tiste, ki so že izgubili stik s kapitalom in z vzvodi moči, bodo lahko verjeli, da gre za teorije zarote in bodo v tem smislu dali prav Trumpu.«

Kot primer sistemske hipokrizije Markeš izpostavi Vancea, »ki je delal pri hedge skladih in se zdaj bori za delavske pravice kot Karl Marx«.

Trump, Janša in Golob

Markeš se strinja, da je Trump »objektivno nevaren«, »tako kot je Janša«: »In zato lahko Robert Golob jadra. Ne, ker je dober, ampak ker se Janše bolj bojijo kot Golobove neumnosti in narcisoidnosti.«

Američani so se, še meni Markeš, hipokrizije že tako navadili, da so že sami del nje, saj hočejo imeti »dober standard in mirno vest, ki je v tem, da se ne počutijo slabo, kadar gledajo morijo otrok«. A Gaza sploh ni tema volilne kampanje, je ogorčen.

Demokracijo je izrinila plutokracija

In kaj Markeš pričakuje v prihodnjih tednih, zdaj, ko je, kot pravi Žerdin, Kamela Harris »postavljena na tračnico kandidatke« in ko »še čakamo sporočilo Baracka Obame, ki je še ni podprl«?

Markeš pričakuje, da jo bo podprl, saj da je pragmatik z dobrim argumentom. Ta se glasi: Nič ni narobe, da Harrisova kandidira, a zakaj tega ne bi izpeljali po regularnih postopkih, kot veljajo za notranjo demokracijo neke stranke? Naj zmaga, a ne tako, da jo kapital postavi brez elektorata.

»Procedure ne moreš prehitevati. Bistvo moderne države je, da je procedura del vsebine,« sklene Markeš.