Trojanski krof je postal sladica vseh letnih časov

Recept za trojanske krofe ostaja enak že od leta 1961. Od debelega četrtka do pustnega torka oz. pepelnične srede jih spečejo približno 100.000.

Galerija

»Od časa, ko zamesimo testo, do takrat, ko vi dobite svež krof v roke, traja približno štiri ure,« razlaga Strnadova, ki doda, da pri njih vsi delajo vse. V pustnem obdobju, ko se obseg dela poveča, tudi natakarji in drugo osebje pridejo pomagat v kuhinjo. FOTO: Leon Vidic/Delo

Beti Burger

25. 2. 2025 | 07:00

11:50

A+A-

Trojane ležijo na meji med zahodno in vzhodno Slovenijo – in so dom najbolj znanih slovenskih krofov. Tistih, zaradi katerih se Štajerci na poti z morja tu vselej obvezno ustavimo in so v več kot šestdesetih letih, odkar jih z veliko skrbnostjo in ljubeznijo cvrejo, ostali enaki. Za tiste, ki menijo, da so preveliki, imajo na Trojanah odgovor.

Logotip gostišča Trojane in velik reklamni pano, ki se vidi z avtoceste, ostajata nespremenjena. Tudi velikost krofov, ki je dvakrat večja od običajnih, ostaja, saj so prav zaradi nje slastni krofi, ki so med drugim zaščiteni z zlatim znakom slovenske kakovosti, tako posebni.

Od debelega četrtka do pustnega torka oz. pepelnične srede, ko se tudi na Trojanah uradno začne pravi pustni čas, jih spečejo približno 100.000. »Že od nekdaj prihajamo na Trojane, ko se vračamo z morja, štirikrat, petkrat na leto,« pove gospa iz Maribora, ob kateri se kar ob avtu s krofoma mastita sopotnika, moški in otrok, ki pravi, da imajo najraje »navadne«, marelične.

Četudi so v več kot šestdesetih letih močno optimizirali proizvodnjo in delo ter približno vedo, koliko krofov je treba ocvreti, je to velikokrat še vedno uganka. FOTO: Leon Vidic/Delo

Še preden naju s fotografom v notranjosti sprejme prijazna in gostoljubna Urška Strnad, vodja gostinstva, je že zaznati vonj sveže ocvrtih krofov. »Nimamo česa skrivati, delamo transparentno, z naravnimi in slovenskimi sestavinami,« razlaga, ko si oblačiva »skafander«, v katerem greva v kuhinjo, naravnost tja, kjer se pripravljajo krofi. Na izmeni je šest zaposlenih, vsi nasmejani in prijazni, vajeni, da novinarji radi pokukamo v zakulisje. Čeprav s krofi delajo vsak dan in ves čas, se jih ne naveličajo.

»Okrog pusta se vse vrti okoli krofov. To je naš največji praznik. Tudi zaposleni se vsako leto našemijo v neko skupinsko masko, in mnogi tudi zato radi pridejo k nam.«

»Nimamo česa skrivati, delamo transparentno, z naravnimi in slovenskimi sestavinami,« razlaga Urška Strnad. FOTO: Leon Vidic/Delo

Trojanski krof

Kroglica, preden vzhaja, tehta 15 dekagramov, pripravljen krof pa ima dobrih 20 dekagramov in 500 kalorij. Vse sestavine poskušajo dobiti od slovenskih proizvajalcev, moka je iz Žita, jajca oziroma rumenjaki iz Jate. Najpomembnejša je moka, ki mora imeti ravno pravšnjo količino glutena oziroma lepka. Krofi se cvrejo približno 20 minut na nižji temperaturi olja. Kakšne štiri ure traja od začetka do konca izdelave. V pustnem času jih ocvrejo okrog 100.000. Na mesec porabijo približno 28 ton moke.

Trojanski krofi velikani

»Vse se začne tule, kjer mešalnik zamesi testo: Žitovo moko, rumenjake, mleko, kvas, rum, vanilin sladkor, sladkor, vaniljevo in limonovo aromo,« pojasni zaposlena v kuhinji. Stroj meša sestavine od 20 do 30 minut, testo zatem nekaj časa počiva, potem pa ga prestavijo v drug stroj, ki pomaga oblikovati kroglice. Vsaka tehta 15 dekagramov (približno dvakrat več, kot navajajo recepti za domačo peko). Postreženi krof ima malo več kot 20 dekagramov.

Kroglica, preden vzhaja, tehta 15 dekagramov, pripravljen krof pa ima dobrih 20 dekagramov in 500 kalorij. FOTO: Leon Vidic/Delo

»Včasih smo vse kroglice delali ročno, zdaj pa smo se morali prilagoditi, med drugim zaradi upada delovne sile, ki je prišel s korono. Pa tudi, da smo sebe malo razbremenili, pri 15.000 krofih, kolikor jih naredimo na nedeljo, je bilo res veliko ročnega dela. Zdaj se punce lahko bolj osredotočijo na drugo delo, na samo testo, da je pravilno vzhajano,« pripoveduje Strnadova. Kroglice v vzhajalni komori pri 45 stopinjah vzhajajo od dve do dve uri in pol.

Krofi se cvrejo okoli dvajset minut, deset minut na vsaki strani. Še tople napolnijo z marmelado: marelično ali borovničevo, pa tudi s čokoladno kremo. FOTO: Leon Vidic/Delo

Krofi se cvrejo okoli dvajset minut, deset minut na vsaki strani. Še tople napolnijo z marmelado: marelično ali borovničevo, pa tudi s čokoladno kremo. Za čokoladne z vaniljevo kremo, oblite s čokolado in posute s kokosom pa morajo biti ohlajeni, da se jajčna vaniljeva krema ne sesiri. S sladkorjem v prahu jih posujejo čisto na koncu.

Civilna iniciativa za čokoladni krof

»Zame je edini pravi krof tisti z marelično marmelado,« odgovori Strnadova in pojasni, da so lešnikove krofe oziroma tiste s čokoladnim polnilom, podobne nuteli, pred dvema letoma dodali na meni zato, ker se je na družbenem omrežju vzpostavila tako imenovana civilna iniciativa za čokoladni krof na Trojanah.

»Podpisnikov peticije je bilo veliko, zato sem potem za prvi april spekla tudi te s čokoladnim polnilom. Ljudje nam sprva sploh niso verjeli. Toda tisto poletje smo jih potem začeli redno peči,« pove Urška Strnad. »Moram reči, da se res dobro prodajajo, tudi hrvaški turisti jih imajo radi, bolj kot tiste, ki so samo obliti s čokolado.«

»Zdaj je zelo v trendu pistacijeva krema, a težava je, ker nimamo kapacitet, in bi težko dodali na meni še ta okus. Ob nedeljah smo včasih tako obremenjeni, da za nekaj časa nehamo peči čokoladne in borovničeve krofe, če nočemo ustaviti proizvodnje mareličnih,« razlaga vodja gostinstva. S prostorom so torej zelo omejeni, tudi za cvrtnik, ki so ga posebej naročili v Italiji, so morali zaradi njegove velikosti podreti steno, da so ga spravili v kuhinjo.

Četudi so v teh več kot šestdesetih letih močno optimizirali proizvodnjo in delo ter približno vedo, kolikor krofov je treba speči, to še vedno do neke mere ostaja uganka. FOTO: Leon Vidic/Delo

Četudi so v več kot šestdesetih letih močno optimizirali proizvodnjo in delo ter približno vedo, koliko krofov je treba speči, je to večkrat še vedno uganka. »Včasih nam jo zagode vreme, kot pred leti za pusta, ko več avtobusov ni prišlo, včeraj smo računali na več avtobusov, ki naj bi šli na shod v Ljubljano. Spekli smo ogromno krofov, veliko jih je ostalo, zato so tisti, ki so zvečer prišli ponje, dobili še kakšnega gratis.« Vsak večer namreč krofe, ki ostanejo, brezplačno podelijo, saj prodajajo samo čim bolj sveže. Njihovi gostje si zaslužijo le najboljše, pravi sogovornica: naravne sestavine in svež krof.

Prva izmena se, kot pove domačinka, ki tu dela že 18 let, začne ob 5. uri, tako da lahko prve krofe postrežejo že zgodaj zjutraj. Delovniki so osemurni. V pustnem času pa, kot že rečeno, pridejo pomagat tudi študentje in drugi zaposleni.

»Vse se začne tule, kjer mešalnik zamesi testo: Žitovo moko, rumenjake, mleko, kvas, rum, vanilin sladkor, sladkor, vaniljevo in limonovo aromo,« pojasni zaposlena v kuhinji. FOTO: Leon Vidic/Delo

»Okrog pusta se vse vrti okoli krofov. To je naš največji praznik. Tudi zaposleni se vsako leto našemijo v neko skupinsko masko, in mnogi tudi zato radi pridejo k nam.« Urška Strnad prizna, da doma krofov ne peče, druge zaposlene pa jih, pa čeprav so že v službi ves čas v njihovi družbi.

Vsak večer namreč krofe, ki ostanejo, brezplačno podelijo, saj prodajajo samo čim bolj sveže. Njihovi gostje si zaslužijo le najboljše, pravi sogovornica: naravne sestavine in svež krof. FOTO: Leon Vidic/Delo

Krof je narejen, da si ga delimo

»Skoraj vsak dan nas ljudje sprašujejo, ali imamo brezglutenske krofe ali pa takšne, pečene v pečici. Žal nam prostorske zmogljivosti tega ne dopuščajo.« Težko je vedno zadovoljiti vse goste, razmišlja Strnadova. Kritikom, ki menijo, da je trojanski krof prevelik, pa odgovarja: »Vztrajamo pri tej velikosti, ne nazadnje je prav zaradi nje trojanski krof nekaj posebnega. Tistim, ki ga ne morejo pojesti, pa pravim, da je krof narejen za ljudi, ki se imajo radi, da si ga podelimo. Večkrat nas tudi gostje, ki se usedejo za mizo, prosijo, da jim ga prerežemo.«

In še dve zanimivosti, nad katerima morda ne boste preveč navdušeni: trojanski krof ima približno 500 kcl (kalorij), poleg tega pa se tudi na Trojanah kdaj zgodi, da jim krofov zmanjka.

»Krofe je začela pripravljati, ker je bilo tukaj veliko šoferjev avtobusov, ki so se ustavljali na poti, saj je tu mimo potekala avtobusna linija. V zahvalo so jim podarili malico in krofe. Še danes, tako kot nekoč, voznikom avtobusov brezplačno postrežejo z njimi,« pojasni Strnadova. FOTO: Arhiv Gostišča Trojane

Prelomno leto 1961

Zgodba trojanskih krofov sega v leto 1961, ko je Rajka Konšek, ki je bila takrat direktorica gostišča, z njimi obogatila ponudbo. Recept, po katerega je šla na Dunaj, je dodelala in še danes delajo po njem. Ta gre, pojasnjuje Urška Strnad, od ust do ust, iz generacije v generacijo, kot ljudska pripovedka. Sprva so na dan ocvrli le nekaj deset krofov, a je količina hitro naraščala. Že 3. avgusta 1963 so, kot dokazuje fotografija, ocvrli stotisoči krof.

Urška Strnad pravi, da je včasih pač treba dati kaj zastonj, pa se povrne v kakšni drugi obliki. Tako je bilo z uporabo njihovih stranišč. Ta so ob večini avtocest po državi oziroma na počivališčih postala plačljiva, na Trojanah pa so odprta ves čas in so še vedno zastonj. »In potem vidiš, da nekateri turisti, ki so se najprej samo ustavili, da so šli na WC, postanejo tudi naše stranke,« pojasnjuje.

Poleg krofov in njihovih domačih toplih jedi, v katerih, če se le da, uporabijo čim bolj domače sestavine, meso in zelenjavo od bližnjih kmetov, so med gosti priljubljene tudi blejske kremne rezine in prekmurske gibanice. »Včasih se turisti ustavijo na poti z Bleda, pa tukaj kupijo našo kremšnito, saj so na Bledu cene precej zasoljene.«

In čeprav krofe večinoma jemo v pustnem času, so jih na Trojanah uvrstili na celoletni meni. Trojanski krof je postal sladica vseh letnih časov. Zanimivo je, da so rekordno prodajo doslej ustvarjali poleti oziroma zgodaj jeseni, ne okrog pusta. »Rekord smo dosegli zadnji vikend avgusta in prvi vikend oktobra – v enem dnevu smo jih prodali približno 20.000.«

Med turisti je zelo veliko Avstrijcev, ki potujejo na morje, v zadnjih letih se je povečalo tudi število madžarskih gostov, in to tako poleti kot v pustnem času, ko se z avtobusi vračajo s karnevalov, denimo iz Benetk. Na pustno soboto ali nedeljo nas obišče več kot 30 njihovih avtobusov. Madžari imajo najraje marelične krofe, pa tudi borovničeve.