V nadaljevanju preberite:

Nad Salar de Uyunijem, največjim slaniščem na svetu, ki leži skoraj 4000 metrov visoko v bolivijskih Andih, se je začel obred najlepšega, vsaj zame, sončnega zahoda na svetu. Sence so bile neskončno dolge. Tišina je bila tako tiha, da sem slišal ritmično utripanje svojega srca. Tekel sem po soli, trdi kot led. Zrak, morilsko ostro rezilo, je bil agresivno suh, neprizanesljiv, ljubko prijeten torej. V polkrogu (najmanj) tridesetih kilometrov razen fotografa Matjaža Krivica, s katerim sva tisti dan zaključila najino zgodbo o litiju, ni bilo nikogar. Tekel sem. In tekel. Oranžna krogla se je spuščala proti Tihemu oceanu. Kljub višini – ali prav zaradi nje – se mi je mešalo od absolutne lepote. Od čiste radosti bivanja = gibanja.