Tič in miš

»Daj, napiši, da se v naših hotelih niti zajtrka ne da več naročiti v slovenščini,« mi je ob pivu po rekreaciji namignil soigralec, ki je redni gost slovenskih hotelov. Ogorčen je opazil, da v boljših hotelih težko najde koga, ki zna slovensko. Mislil sem, da pretirava, dokler nisem na sestanku v enem od najdražjih hotelov v mestu naročil cockto, pa me natakarica ni razumela.

Ko sem preklopil na svoj materni jezik, me je seveda razumela in mi prijazno odvrnila, da cockte nimajo. Radenska? Tudi ne. Zato sem pristal na kavi. To, da sem spil četrto tisti dan, je moja težava. To, da hotel v središču prestolnice ne more postreči domačim gostom v domačem jeziku, tujcem pa ne more ali noče postreči lokalnih pijač, pa je velika težava lastnika hotela.

Turizmu pri nas tradicionalno namenjamo poseben status. Tujcem se radi predstavimo v najboljši luči in to se kaže tudi v stalni rasti turističnih rezultatov. Ta rast je marsikje prišla do roba vzdržnega, do točke, ko so stranski učinki razvoja turizma domačinom že težko simpatični.

Razprave o tem, kako naprej razvijati turizem, da bomo od njega imeli več koristi kot škode, se rade končajo s pogledom v Avstrijo. Tam vam v hotelski kavarni s ponosom postrežejo lokalne pijače, hrano iz lokalnih živil, in vse to radi posebej poudarijo. Z lokalnimi izdelki si dvigujejo ugled in ceno.

Kadri so zadnja leta v turizmu pri nas velik izziv za delodajalce, zato so prisiljeni uvažati ljudi. To je jasno vsakomur. Tudi turistična velesila Avstrija že dolgo uvaža osebje. Sobarice in ljudje v kuhinji velikokrat komajda razumejo nemško. Vendar lastnik poskrbi, da receptorji in natakarji obvladajo nemščino. Kako Avstrijcem to uspe, našim pa ne? Preprosto, težave s kadri rešijo z evri. Dobro vedo, da drugače njihov turizem ne bo ne tič ne miš.