Ljubljana – Stopnja tveganja revščine med starejšimi je najvišja med vsem prebivalstvom, njihova samoocena zadovoljstva z življenjem pa najnižja, so skrb vzbujajoče ugotovitve Sursa ob jutrišnjem mednarodnem dnevu starejših, in to še toliko bolj, ker je Slovenija po podatkih OZN v skupini desetih najstarejših držav na svetu.

Na začetku letošnjega leta je bilo v Sloveniji 413.054 prebivalcev starih 65 let ali več, kar je petina. Med njimi jih je bilo 189 starih sto let ali več, od teh kar 161 žensk. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se daljša; po podatkih Sursa bodo prebivalci, rojeni v tem času, živeli približno sedem let dlje od tistih, ki so se rodili pred četrt stoletja. V letošnjem letu je na vsakih sto otrok 131 prebivalcev starih najmanj 65 let, leta 2033 pa jih bo po projekciji prebivalstva Europop 2018 že 200.



Z dohodkom, nižjim od praga revščine, je živelo 268.000 prebivalcev Slovenije, med njimi je bilo 89.000 upokojencev, kar je 18,1 odstotka vseh upokojencev. Med njimi je bilo 60.000 upokojenih žensk in 29.000 upokojenih moških. Stopnja tveganja revščine je bila najvišja prav med starimi nad 65 let (18,3-odstotna); med starejšimi od 74 let je bila celo 21,8-odstotna.



 
 

Naraščanje upokojencev: naravna katastrofa?

Sindikat upokojencev Slovenije (SUS) si že dlje časa prizadeva, da bi zakonsko uskladili pokojnine za 7,2 odstotka in tako odpravili krivice, ki so nastale po Zujfu. Predlagajo, da se polovica te uskladitve opravi novembra, druga polovica pa do junija prihodnje leto. Opozarjajo tudi, da je zakonsko zagotovljena pokojnina sramotno nizka, 537 evrov, pod pragom revščine. »Ko se tujci vozijo po Sloveniji, občudujejo, v kako lepi deželi živimo: domovi in vrtovi so lepo urejeni, povsod je polno cvetja, vse je čisto. Verjetno pomislijo, da tu zares lepo živimo. Ne vidijo pa, koliko žalostnih zgodb starejših se skriva za lepo zunanjo podobo, saj dosedanje vlade še zdaleč niso storile dovolj na tistih področjih, ki so zares pomembna za kakovost življenja starejših,« ugotavlja Francka Ćetković, predsednica SUS.

Opozarja, da še vedno nimamo sistema dolgotrajne oskrbe, ki ga vlade snujejo že več kot desetletje. Pokojnine so nedostojne, saj za upokojence še vedno velja zloglasni Zujf. Čakalne vrste v zdravstvu se še kar daljšajo, kar najbolj prizadene starejše, ki nimajo več časa čakati. Tudi čakalne vrste za domove za upokojence so vse daljše. Pomoč na domu vsaka občina ureja po svoje in marsikje si jo starejši težko privoščijo. Odgovorni v državi pa se vedejo, kot da je naraščanje števila upokojencev naravna katastrofa, pravi Ćetkovićeva.


 

Zakon o dolgotrajni oskrbi potrebujemo takoj

Podobno ugotavljajo v združenju za dostojno starost Srebrna nit, ki že dve leti opozarja odločevalce, naj takoj začnejo reševati razmere na področju skrbi za starejše. Opozarjajo, da je zadnja revizija računskega sodišča pokazala katastrofalno stanje pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva v zadnjih letih. Menijo, da je zakon o dolgotrajni oskrbi treba sprejeti v pol leta, pri čemer mora biti zagotovljen denar za njegovo izvajanje v proračunih za prihodnji dve leti. Poleg tega bi morala država zgraditi več manjših domov za starejše, varovanih stanovanj, vasi za ljudi z demenco in prenehati podeljevati koncesije zasebnikom. Država mora zagotoviti tudi več postelj v negovalnih bolnišnicah ter paliativno oskrbo za vse, ki jo potrebujejo, so prepričani v združenju.

Žal za politike starejši niso prioriteta, pravi predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden: »Za večino starejših v Sloveniji je dostojna starost bivanje v prijaznem okolju s primerno osnovno, socialno in zdravstveno oskrbo, pri čemer se jim ne krši osnovnih človekovih pravic zaradi starosti. Torej, da niso lačni, da jih ne skrbi, kako bodo preživeli mesec s preskromno pokojnino, da bodo imeli pozimi toplo stanovanje, da gredo lahko s prijatelji na koncert, na izlet ali v kavarno. Pa tudi, da imajo garancijo, da bodo imeli na razpolago storitve, ki jih zagotavlja socialna država, ko ne bodo več mogli sami skrbeti zase. In nenazadnje, da imajo možnost odločanja, kako bodo preživeli zadnja leta svojega življenja, ko bodo potrebovali pomoč in se bodo lahko svobodno odločali tudi o dokončanju življenja.«


 

Diskriminacija pri zaposlovanju

Prav s temi vprašanji se starejši največkrat obrnejo na urad zagovornika načela enakosti. V ospredju so ustreznost domske oskrbe, diskriminacija zaradi starosti pri zaposlovanju in izključevanje starejših iz družbenega življenja. V raziskavi o dojemanju diskriminacije, ki so jo pred dvema letoma izvedli na reprezentativnem vzorcu, je 17 odstotkov vprašanih odgovorilo, da je v zadnjih dvanajstih mesecih izkusilo diskriminacijo. Od teh jih je kar 19 odstotkov kot razlog za diskriminacije navedlo starost, sledili so družbeni položaj, zdravstveno stanje in izobrazba.

»Starejši imajo tudi slabši dostop do zdravstvenih storitev, rehabilitacije, zdravstvene nege, patronažnih storitev, težava je tudi pomanjkanje negovalnih oddelkov v bolnišnicah. Problem, o katerem se veliko govori in nič ne spremeni, je pomanjkanje primernih namestitev za tiste, ki ne zmorejo več živeti neodvisno, sploh za osebe z demenco. Velik sistemski problem je dejstvo, da še vedno nimamo sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi.«

V uradu zagovornika opozarjajo, da je med vsemi osebami z invalidnostmi ali hudimi boleznimi velik delež starejših. Starejši brezposelni veljajo za težje zaposljive, posebej če so hkrati pripadniki etničnih manjšin. Med vsemi upokojenci jih približno polovica živi pod pragom revščine, a med njimi sta kar dve tretjini žensk. Digitalna pismenost med starejšimi je precej slabša od povprečja, zato imajo starejši slabše možnosti pri zaposlovanju. Strokovni sodelavci zagovornika bodo na stojnici na festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu vse tri dni na voljo za pogovore in pojasnila.