Testiramo izdelke za švicarsko in angleško vojsko pa tudi vse čevlje podjetja Geox

Slovenski vojaki, ki so se udeležili pred kratkim končane Natove vaje na Norveškem, niso bili zadovoljni z zimskimi škornji, s katerimi so jih opremili. Očitki na račun obutve so se sicer pojavili že lani po vaji na Počku, po kateri je nekaj vojakov zaradi ozeblin celo poiskalo zdravniško pomoč. Da obutev ni primerna, so nam potrdili tudi nekateri vojaki. Javno pa je na dejstvo, da vsi kosi oblačil niso izpolnili pričakovanj, opozoril tudi podpolkovnik Uroš Trinko, poveljnik slovenskega kontingenta 232 vojakov, ki se je udeležil vaje na Norveškem.
Pogovarjali smo se z doktorjem Igorjem B. Mekjavičem z Instituta Jožef Stefan, ki je sodeloval pri začetnem razvoju vojaških škornjev za Slovensko vojsko skupaj s proizvajalcem Alpino Žiri.
 

Škornji, ki so bili na Norveškem, so bili kakšni?

Kot sem videl v medijih, so bili to zimski škornji.
 

In pravite, da je bil Alpinin škorenj po vaših testiranjih dobre kvalitete, nekateri namreč o tem dvomijo?

Na inštitutu smo imeli projekt z ministrstvom za obrambo in Alpino, in sicer za razvoj vojaškega škornja od leta 2004 do leta 2007. Obutev smo testirali tako na ljudeh kot z našo napravo. Prvi prototip zimskega škornja je bil od dvajsetih testiranih med slabšimi, po enem letu dela z Alpino pa smo prišli do najboljšega. Prototip smo primerjali z dvajsetimi izdelki najboljših proizvajalcev na svetu. Po končanem projektu smo bili zelo zadovoljni, saj je bil Alpinin zimski škorenj za Slovensko vojsko, kar se tiče toplotne izolacije, med najboljšimi.
 

Kaj pa pravite na očitke, da je vojake zeblo že na Počku, govorili so o ozeblinah. Je škorenj morda narejen za višje zimske temperature, in ne za takšne, kot so bile na Norveškem?

Škornje smo testirali na vojakih na Pokljuki, tam so delali dve stvari – ali so bili na straži, torej v mirovanju, ali pa so hodili. Če hodite, imate dobro prekrvavljene noge, in dokazali smo, da je bila temperatura prstov vojakov med hojo, v zimskih temperaturah pri –20 stopinj Celzija, normalna, torej 32 stopinj. Če so vojaki stali pri miru, je pa seveda temperatura prstov padla in je šla v nogah na 15 stopinj Celzija. Če vojake zebe v noge, je torej odvisno od vrste dejavnikov, tudi od tega, kako dobra oblačila imajo. Ne le od škornjev.
Kaj se je dogajalo lani na Počku, pa ne morem komentirati, ker nisem bil zraven in ne poznam pogojev.


 

Za Slovensko vojsko pa zdaj ne testirate ničesar, ste morda testirali nove rokavice iz kuhane volne, s katerimi so bili vojaki na Norveškem zadovoljni?

Nismo. Trenutno delam poskuse za angleško vojsko, poslali so mi škatlo rokavic, ki jih uporabljajo, in želijo vedeti, katere rokavice bi bile najboljše za Norveško, kamor bodo poslali svoje vojake na vaje. To delamo že od lani. Imamo namreč tudi simulator roke in trupa, ne le noge.
 

Kako so vas pa našli?

(smeh) Našli so me verjetno tudi zato, ker sem že več let konzultant angleškega inštituta za morsko medicino pa tudi kar precej objavljam s tega področja.
 

Koliko ljudi imate v ekipi?

Trenutno nas je šest. Teste delamo tako za kupce kot proizvajalce, ki hočejo vedeti, ali je tisto, kar pride na trg, najboljše. Na primer za Geox, ki pri nas redno testira vse svoje čevlje, ali pa za Gore, ki proizvaja goreteks. Za Kimberly Clark smo na primer testirali različne koncepte za zaščitne obleke v industriji, v farmaciji in elektroniki ...
 

In vašo napravo za preizkušanje kakovosti izdelkov tudi prodajate?

Tudi. Prodali smo jo na primer tudi zagrebški tekstilni fakulteti.
 

Kakšna pa je cena?

120.000 evrov.


 

Kaj počnete pravzaprav z njo?

Naprava simulira tako znojenje kot temperaturo noge, ki jo merimo na več segmenth. Če to umetno nogo segrejem na 35 stopinj Celzija, kot naj bi jih imela človeška noga, zunaj pa je 15 stopinj, je torej razlika 20 stopinj. Merimo, koliko električne energije je treba dovajati do tega segmenta, da lahko vzdržujemo temperaturo, ki jo ima človeško telo. Če dam na to umetno nogo čevelj, je seveda potrebno manj električne energije, da se ustrezna temperatura ohranja. Tako lahko izračunamo izolacijo in primerjamo izdelke med seboj. Hkrati pa simuliramo delovanje znojnic in s tem merimo razliko v vlagi znotranj in zunaj čevlja ter tako ugotovimo, koliko vlage izgublja ta umetna noga, ki sicer tudi hodi. Zato lahko merimo tudi mehanske poškodbe materiala, njegovo vzdržljivost, če bi na primer prehodil s to obutvijo tisoč kilometrov. 
 

Kako, da ste se začeli s tem ukvarjati?

Sodeloval sem z Davom Karničarjem, ko je šel leta 2001 na Mount Everest. Takrat so prišli nekateri iz odprave nazaj z ozeblinami, zavedel sem se, da torej ni dovolj, da greš v trgovino in kupiš škorenj za visokogorje za 800 evrov, saj nimaš dejansko poročila o kvaliteti in kakšne karakteristike ima kupljena obutev. Pravzaprav moraš zaupati podjetju in prodajalcu. Zato sem si rekel, da bi bilo to zanimivo pogledati, preverjati in razvili smo naš sistem testiranja z manikinom noge, ki je bil v svetu pravi hit, saj je bil to prvi tovrstni sistem.
 

Obstaja možnost, da so škornji Slovenske vojske slabše kvalitete od tistih modelov, ki ste jih testirali vi? Da so morda v Alpini klestili stroške proizvodnje?

Ne vem, na to vprašanje ne morem odgovoriti. Vem le, kaj smo testirali v okviru raziskovalno-razvojnega projekta, kako pa zdaj v Alpini izvajajo nadzor nad kvaliteto izdelkov, nimam informacij. Alpina se je leta 2004 zadeve zagotovo lotila zelo resno in korektno, čevelj je bi res izdelan dobro, imel je dobre kvalitete, ali in kaj se je zgodilo do danes, ne vem, zamenjalo se je namreč lastništvo družbe in tako naprej. Me pa moti, ker se o tej temi govori, kot da na tem področju ni pravega razvoja. Realnost je drugačna, razvoj je bil in rezultat tega razvoja uporabljajo podjetja po vsej Evorpi in ZDA, ministrstva za obrambo, saj smo naše aparature za testiranje prodali med drugim tudi angleški in švicarski vojski.