Teš in njegova vloga v slovenski energetiki

Pisanje o kakršnemkoli pozitivnem vidiku delovanja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (Teš) je danes v Sloveniji skoraj samomor. Potem ko so vsa politika, mediji, stroka in splošna javnost prepričani, da je Teš 6 največja korupcijska afera v državi in najbolj zgrešena investicija v naši zgodovini, prostora za kakšen dodaten pogled skorajda ni.

A ker dogajanje, povezano s Tešem, kot pri nobeni drugi zadevi vseeno ni samo črno-belo, navajamo nekaj zanimivih številk, ki bodo mogoče zainteresiranemu bralcu odprle še kako dimenzijo te naložbe. V tekstu so predstavljene predvsem javno dostopne in preverljive številke.

Investicijski vložek

Začnimo s številko o investicijski vrednosti naložbe v šesti blok Teša, ki je znašala približno 1,4 milijarde evrov. Zaradi spornosti določenih postopkov pri naročanju tega objekta pri dobavitelju je ta kasneje priznal previsoko plačilo v višini nekaj več kot 200 milijonov evrov in to menda tudi poravnal. Po drugi strani je bil za redno obratovanje naprave v zadnjih desetih letih dodatno vložen podoben znesek, tako da kot investicijski vložek še vedno upoštevamo omenjenih 1,4 milijarde evrov. Po prvotnem načrtu naj bi Teš obratoval vsaj kakih dvajset let s 3,5 TWh letne proizvodnje električne energije, kar pomeni 27 evrov investicijskega vložka skupaj z obrestmi na proizvedeno megavatno uro. Po trenutnih načrtih naj bi poslovanje v naslednjih nekaj letih predčasno zaključili, kar glede na doslej in v prihodnje proizvedeno elektriko pomeni skupen strošek investicije okoli 37 evrov za MWh.

Kot največji problem investicije v Teš se izpostavlja preplačanost naložbe oziroma izbira neustreznega proizvodnega agregata. Navaja se prevelika moč bloka (menda naj bi bil ustreznejši manjši) ali alternativno cenejša opcija obnove četrtega in petega bloka. Na drugi strani pa imamo mnenja, da manjši blok ne bi dosegal takšnih karakteristik (tudi okoljskih), še bolj to velja za obnovo starih naprav, ki objektivno ne morejo doseči 20-letnega obratovanja kot nova naprava.

Težko bi trdili, da je naložba v Teš 6 pomenila takšno nacionalno katastrofo, kot se razume v javnosti. FOTO: Jože Suhadolnik

Manjši blok bi porabil manj premoga, ki naj bi ga sicer zmanjkalo, a seveda proizvedel tudi manj elektrike, vendar z relativno večjimi izpusti. O teh alternativah se verjetno ne bomo poenotili, toda če bi sedanji blok zgradili denimo za 400 milijonov evrov ceneje, bi bil skupni strošek elektrike na potencialno proizvodnjo 20 evrov za MWh, torej za 7 evrov manjši. Če poskušamo oceniti morebitno preplačanost in napačne odločitve o gradnji Teša 6, je bil potemtakem strošek vložka mogoče višji za kakih 10 evrov za MWh kot neka optimalna izbira – in to naj bi bila tista katastrofalna napaka slovenske države. Ideje, kako pa bi lahko za 1 ali 5 evrov za MWh (tudi takšne ocene beremo) zgradili drugačen blok Teša ali drugo napravo, ki bi nam zadnjih deset let zagotovila tretjino električne energije, pa so popolnoma nerealne za vsakogar, ki nekoliko razume ekonomijo.

Za predstavo, kaj pomenijo te številke o investicijskih stroških Teša 6, navedimo na primer podatek, da je vložek v gradnjo sončne elektrarne okoli 70 evrov na proizvedeno megavatno uro v življenjski dobi panelov. Seveda brez stroškov same proizvodnje kot pri Tešu, vendar s pomembno finančno podporo države oziroma vseh porabnikov električne energije v Sloveniji. Okvirni strošek investicijskega vložka v morebitno novo jedrsko elektrarno bo s podobnim financiranjem okoli 30 evrov za MWh, če upoštevamo 40-letno življenjsko dobo, a tudi z nižjimi stroški obratovanja.

Ob tem je zanimiv še podatek, da so Nemci v zadnjih dveh desetletjih v gradnjo obnovljivih virov preračunano na število prebivalcev Slovenije investirali 15 milijard evrov (desetkrat več kot naložba v Teš!). In rezultat? Pozimi, ko ni sonca, morajo skoraj polovico elektrike proizvesti iz premoga in plina. Izpuste CO₂/MWh imajo za kako tretjino večje od Slovenije in skoraj desetkrat večje kot Francija, ki se dvotretjinsko oskrbuje iz jedrskih elektrarn. Bogve, kako Nemci razumejo te ogromne stroške. Preteklo zimo so v Evropi kljub velikim vlaganjem v obnovljive vire energije iz premoga proizvedli najmanj 200-krat več elektrike kot naš Teš, samo Nemčija in Poljska več kot 100-krat več.

Tekoči stroški obratovanja

Drugi ključen strošek proizvodnje elektrike v Tešu so tekoči stroški obratovanja, torej stroški materiala in storitev ter plače vseh zaposlenih, vključenih v proces proizvodnje. Poleg okoli 1500 zaposlenih v elektrarni in premogovniku je v vseh družbah, ki opravljajo razne storitve za delovanje elektrarne, zaposlenih še najmanj 500 ljudi, katerih stroške plač smo prišteli k skupnim stroškom zaposlenih. Pri stroških ves čas poslušamo o ceni premoga, a ta podatek je v bistvu irelevanten. Premogovnik in elektrarna sta neločljivo povezani družbi, Teša brez premogovnika ni, premogovnika pa ne brez Teša. Zato je smiselno gledati samo skupne stroške celotnega proizvodnega procesa v obeh družbah, kar je tudi prikazano v grafu. Diskusija o ceni premoga je podobna, kot če bi se v pekarni ukvarjali s ceno testa, ki ga potem spečejo. Trudijo se pač za čim nižje skupne stroške in ne razpravljajo v neskončnost, po kakšni ceni si bodo interno prodajali testo, preden ga spečejo.

Povprečni skupni tekoči stroški obratovanja elektrarne so zadnjih deset let znašali 47 evrov za MWh (po trenutnih cenah bi bilo to 55 evrov). Tu je treba izpostaviti dva vidika. Kot prvo, več kot polovico teh stroškov predstavljajo plače zaposlenih. Denar, ki ga država dobi nazaj prek potrošnje, polovica pa gre tako za plačilo davkov (povprečni mesečni strošek dela je bil lani več kot 4500 evrov na zaposlenega). Verjetno se zavedamo pomembne narodnogospodarske razlike, če gre za strošek plač, potrošen v državi, ali za strošek nakupa panelov s plačilom Kitajcem. Še bolj pa velja, da bo morala država stroške plač in davkov v primeru ustavitve proizvodnje nadomestiti iz drugih virov. Te plače so za Teš sicer strošek, narodnogospodarsko pa pomenijo ustvarjeno dodano vrednost (BDP).

Drugi vidik, ki vzbuja večjo skrb, pa je povečanje tega stroška zadnja tri leta. Pred časom so se ti stroški gibali okoli 150 milijonov evrov na leto, lani so že presegli 200 milijonov, in to ob 30 odstotkov manjši proizvodnji (!). Beremo celo načrte, kako bomo proizvodnjo elektrike še prepolovili, a število zaposlenih ohranili. Zaradi takšnih odločitev in trendov je skupni strošek na MWh že zdaj porastel za 80 odstotkov in v duhu racionalnosti poslovanja bi morali vseeno bolje nadzorovati obseg teh stroškov. Če imamo celo še več stroškov ob manjši proizvodnji, nam povečana proizvodnja v bistvu ne prinaša dodatnih stroškov. To je pomemben element v kalkulacijah mejnih stroškov proizvodnje elektrike v Tešu in posledično pri odločitvah o njegovem nadaljnjem obratovanju.

Emisijski kuponi

Najbolj specifičen pa je tretji strošek proizvodnje v Tešu, in sicer nakup emisijskih kuponov, ki postajajo najtežje finančno breme za proizvodnjo elektrike v šoštanjski elektrarni. Plačevanje kuponov za obseg emisij CO₂ je v bistvu taksa za izpuste, ki jo plačujejo onesnaževalci, nato pa se po dogovorjenem ključu razdeli med države. Zakaj višine takse Evropska unija ne določa z aktom (kot vse druge davščine), temveč je določanje njene višine prepustila trgu, nepredvidljivim gibanjem in tudi zaslužkom posrednikov, sicer ni razumljivo. Njihova cena se je v nekaj letih z 10 evrov za MWh dvignila na okoli 70 evrov na proizvedeno megavatno uro elektrike (glej graf) in Teš je zanje lani plačal 200 milijonov evrov.

Stroški in prihodki Teša in Premogovnika Velenje. INFOGRAFIKA:  Delo

A tako visoke cene po drugi strani pomenijo priliv v državo, in sicer skoraj 200 milijonov evrov na leto v podnebni sklad, kjer se trudimo, kako ta denar porabiti za razne okoljsko prijazne naložbe (energetska sanacija stavb, subvencije za brezemisijska vozila, subvencije za obnovljive vire energije in še 40 podobnih vrst porabe). Tu je treba poudariti, da Teš neposredno ne plačuje v naš podnebni sklad, in če bi ga danes ustavili, bi ta sredstva do leta 2030 še vedno prejemali. Drži pa tudi, da ta sredstva prejemamo na podlagi določitve kvot na ravni EU zaradi Teša in da jih v novi razdelitvi po zaprtju Teša ne bo več. Za Teš in proizvodnjo elektrike je dejanski strošek, a res je tudi, da posredno ta denar dobimo nazaj in s stališča države prav tako pomeni ustvarjeno dodano vrednost (višji BDP). Narodnogospodarsko plačevanje teh kuponov torej ni strošek, in če v podnebni sklad ne bi dobili teh prilivov, bi morala država zbrati denar za omenjene podpore iz drugih davčnih prilivov. Če torej problem gledamo s stališča države (in to je njena naloga), potem ima ta strošek prav tako precej drugačno dimenzijo kot na primer omenjeni nakup sončnih panelov iz tujine.

Skupni stroški in proizvodnja

Vse navedene tri skupine stroškov proizvodnje elektrike v Tešu in same investicije lahko povzamemo takole: prvič, stroški vložka v gradnjo šestega bloka skupaj z obrestmi, ki jih ocenjujemo na okoli 30 evrov za MWh, če bi objekt deloval v pričakovanem obsegu in predvideni dobi, od česar je mogoče kakih 10 evrov za MWh spornih (tista katastrofalna napaka z gradnjo Teša).

Drugo so stroški obratovanja Teša skupaj z odkopom premoga, ki so se po današnjih cenah do zdaj v povprečju gibali okoli 55 evrov za MWh – trenutno pa se zaradi manjše proizvodnje in kljub temu celo še višjih stroškov gibljejo okoli 75 evrov za MWh. Od teh stroškov dobro polovico predstavljajo stroški vseh zaposlenih, vezanih na delovanje termoelektrarne, ki bodo še nekaj časa strošek, če Teš obratuje ali ne.

Nato imamo še stroške emisijskih kuponov v višini 75 evrov za MWh, ki so za Teš dejanski strošek, za Slovenijo pa niti ne, ker posredno dobivamo denar nazaj.

Seštevek vseh teh stroškov je danes tako okoli 180 evrov za MWh, od tega pa zaradi obratovanja nastaja pravzaprav samo okoli 40 evrov za MWh materialnih stroškov ter potencialni nakup emisijskih kuponov (75 evrov), medtem ko preostale stroške imamo, tudi če Teš danes ustavimo.

Emisijski kuponi postajajo najtežje finančno breme za proizvodnjo elektrike v šoštanjski elektrarni. FOTO: Jože Suhadolnik

To so zneski, preračunani na megavat električne energije, ki kažejo stroške proizvedene elektrike, ki jih imamo s to proizvodnjo, če Teš obratuje. V celotnem znesku pa imamo z obratovanjem Teša trenutno okoli 200 milijonov evrov tekočih stroškov na leto, kot omenjeno, pol za plače, druga polovica pa so stroški porabljenega materiala, ki so za več kot polovico večji kot še pred nekaj leti kljub tretjinskemu zmanjšanju proizvodnje. Začetni investicijski vložek v Teš je bil omenjenih 1,4 milijarde evrov.

K temu je treba dodati še podatke, da smo iz Teša v zadnjih desetih letih pridobili skoraj 30 odstotkov vse doma proizvedene električne energije, pri čemer je zelo pomembno, da Teš proizvodnjo lahko prilagaja urnim in sezonskim potrebam. Za vlaganja v obnovljive vire energije smo istočasno uvedli posebni prispevek, ki ga plačujemo vsi porabniki elektrike, in tega denarja smo do zdaj zbrali okoli 2 milijardi evrov ter ga namenili za podporo OVE. Tu ima največjo vlogo sončna energija in ta je v zadnjih desetih letih zagotovila 3 odstotke celotne domače proizvodnje elektrike, lani že več kot 8 odstotkov. Seveda je to letno povprečje. Elektriko iz sončnih panelov proizvajamo pač samo takrat, ko je sonce, in trenutno iz sonca v poletnih mesecih pridobimo že 16 odstotkov vse proizvodnje (samo podnevi), pozimi pa le 3 odstotke. Potrebno elektriko zunaj tega obdobja zagotavljajo drugi agregati, tudi Teš in seveda tujina – najbrž tudi iz termoelektrarn na premog v Nemčiji ali Srbiji.

Res zgrešena naložba za Slovenijo?

V luči teh številk poglejmo, kje se je pokazala ta »katastrofalna« investicijska odločitev za Teš. Proizvodnjo elektrike iz premoga v Šaleški dolini bi lahko opustili že pred desetimi leti. S tem bi domačo proizvodnjo znižali za 28 odstotkov in bili v povprečju 45-odstotno odvisni od uvoza ključne dobrine za funkcioniranje države. Drugih virov elektrike v takšnem obsegu (vode, sonca, jedrske) v tem času ne bi mogli zagotoviti. V tem primeru bi izgubili tudi več kot milijardo zaslužkov zaposlenih in več kot milijardo sredstev v podnebnem skladu. Še vedno pa bi nam ostali vsi stroški zapiranja rudnika in starih agregatov.

Kot opcija novogradnje se navaja obnova takratnih blokov 4 in 5, ki bi bila seveda precej cenejša, a obseg proizvodnje bi bil vsaj pol manjši (imeli bi 30-odstotno uvozno odvisnost), prav tako čas obratovanja, občutno slabši pa bi bil tudi izkoristek premoga in več bi bilo izpustov.

Ali pa predpostavimo, da bi zgradili šesti blok denimo za 400 milijonov evrov ceneje (večje razlike so nerealne), kar bi znižalo proizvodno ceno elektrike iz Teša za slabo desetino. Je to tisti katastrofalni znesek, zaradi katerega je Teš vsak dan v vsakem komentarju o zgrešenih naložbah države? Poleti 2022, v času najostrejše energetske krize, je veliko slovenskih podjetij z lastnikom Teša, družbo HSE, podpisalo pogodbo o nakupu elektrike za dve ali tri leta tudi po 300 evrov za MWh in več (takšne so bile pač borzne cene). Če bi tem kupcem prodajali elektriko iz Teša, bi kljub visokim stroškom ustvarili v treh letih več kot milijardo evrov dobička (!). Mogoče bo že prihodnje leto kaka nova energetska kriza, mogoče bodo cene spet zletele v nebo, in takrat bi bila takšna rezerva še kako dobrodošla. Ko torej razpravljamo o milijardah, moramo imeti pred očmi tudi te številke. Realno gledano, odločitev za Teš vseeno ni bila takšna katastrofalna investicijska odločitev za Slovenijo, kot jo v državi razumemo. Glede na dostopne podatke bi lahko ocenili, da smo s trgovanjem z domačo proizvodnjo elektrike v času nihanj cen mogoče izgubili celo večje zneske.

Perspektive

To je ocena položaja naložbe v Teš v celotnem obdobju obratovanja, drugo vprašanje pa je, kaj narediti danes, ko se cene elektrike ponovno gibljejo na ravni od 80 do 100 evrov za MWh, tudi za nakupe v letu 2027. Teš pa mora samo za kupone plačevati 70 evrov za MWh. Pri stroških obratovanja in potencialnih izgubah moramo najprej razmejiti stroške, ki nastajajo zaradi tekočega obratovanja elektrarne, od stroškov, ki jih bomo imeli, četudi jo danes ustavimo. Vrednost preostanka elektrarne v knjigah ter dolgov je še okoli 500 milijonov evrov in ta strošek ostane v vsakem primeru. Nedvomno bo dolgoročno velik strošek zapiranje rudnika in same lokacije, toda ta strošek bi bil že pred desetimi leti ali čez pet let in ga ne smemo pripisovati odločitvi za Teš. Potem pa imamo okoli 2000 ljudi v tem okolju, ki danes prejemajo na leto okoli 100 milijonov evrov plač in vplačujejo davke, in tudi ta strošek bomo imeli še nekaj let, če Teš obratuje ali ne.

Živeli smo v prepričanju, kako gre naši ekonomiji dobro

Ne glede na višino vseh teh stroškov bo vsak umen gospodar, kar zadeva nadaljevanje proizvodnje, ocenjeval, koliko ima zaradi tega več stroškov. To pa so pravzaprav samo stroški materiala (40 evrov za MWh) ter seveda plačevanje emisijskih kuponov (75 evrov za MWh), kar skupaj sicer tudi presega trenutne prodajne cene, in v teh razmerah bi načeloma lahko zaključili, da je bolje, da Teš stoji. A upoštevati moramo, da Teš lahko proizvaja v urah, ko elektrike drugi agregati ne morejo delati (predvsem pozimi) in kadar je tržna cena zaradi tega višja. Poleg tega moramo verjetno skrbeti za ne preveliko uvozno odvisnost države, četudi je na kratki rok lažje manjkajočo elektriko uvažati. Pri teh kuponih pa se vseeno pojavlja še eno pomembno vprašanje – zakaj potem lahko še naprej delajo termoelektrarne na premog v Nemčiji in na Poljskem z več kot stokrat večjo zmogljivostjo? Mi pa uvažamo njihove presežke. Je kdo v energetiki preveril, kje smo v preteklosti tu zgrešili in si naredili sto- in stomilijonske dodatne stroške z nakupi kuponov? Se mogoče tu skrivajo bolj zgrešene odločitve kot pri sami naložbi v Teš? Lahko kaj popravimo ali si ponovno izgovorimo v teh evropskih dogovorih, v katerih so bile nekatere države očitno bistveno bolj uspešne?

Seveda so to lahko samo vprašanja, a nanje bi morali imeti odgovorni v energetiki tudi odgovore. Vendar je najlažje vso krivdo zvaliti na neko staro odločitev, zanemariti vse druge učinke delovanja Teša ter mirno plačevati okoljske takse v EU. V drugih državah pa brez večjih zadržkov kurijo premog še naprej, nam prodajajo elektriko in onesnažujejo tudi naše okolje.

Zahtevne razmere bomo zdaj reševali z »akrobacijo«, da bo ogrevanje Šaleške doline primarna naloga Teša, čeprav so lani za ogrevanje porabili le 3 odstotke vseh vhodnih energentov, proizvodnja elektrike pa bo stranski produkt in država bo to potem lahko financirala. Takšen obvod se sliši precej smešno, a menda so strokovnjaki ugotovili, da bi bilo to po pravilih EU. Formalno izgubo, ki bo nastala v Tešu, država torej lahko zagotavlja kot kritje stroškov ogrevanja in preračunano bo takšna subvencija znašala okoli 15 tisoč evrov na družino, in to vsako leto. Kako bi si za ta denar lahko družine same uredile ogrevanje stanovanj, si seveda lahko predstavljamo, a glavno, da bo v skladu s pravili EU.

Ključ do rasti so inovativni produkti z manj zaposlenimi

Na podlagi navedenih številk bi torej vseeno težko trdili, da je naložba v Teš 6 pomenila takšno nacionalno katastrofo, kot se razume v javnosti. Ob današnjem védenju bi verjetno lahko zastavili to naložbo tudi drugače, tudi z manj stroški, a bistvenih odstopanj ne bi bilo, če vseeno izhajamo iz predpostavke, da moramo biti kot država v pretežnem delu energetsko samopreskrbni. Pomembnejših drugih virov kot premoga nismo imeli, vsaj ne v takšnem obsegu in s takšno zanesljivostjo in predvsem prilagodljivostjo proizvodnje. Za vsa vlaganja v dodatne kapacitete obnovljivih virov smo v tem času zbrali več kot 2 milijardi evrov, a iz njih pridobili skoraj desetkrat manj elektrike kot iz Teša. Stroškovno so bili ti dodatni viri, preračunano na proizvedeno električno energijo, doslej še precej dražji kot elektrika iz Teša, posebej upoštevaje njihovo nestabilnost in neprilagodljivost proizvodnje potrošnji. Drži pa, da je danes elektrika iz Teša draga, dražja od tržnih cen, in to predvsem zaradi visoke okoljske takse, kar zahteva ustrezno prilagajanje proizvodnih časov. A tu se vseeno pojavlja vprašanje, kako pa potem to rešujejo Nemci in Poljaki, ki proizvajajo iz premoga stokrat več elektrike kot mi in bodo s tem še kar nekaj časa nadaljevali. Mi zaradi majhnosti seveda lahko rečemo – bomo pa uvozili. Brez njihove proizvodnje iz premoga pa bi energetski sistem teh dveh držav in celotne EU razpadel. Mogoče bi morali energetiki bolje pojasniti te razlike in ne samo navajati, kako pa je ravno naš Teš predrag.