»Tehnološke inovacije lahko patentiramo, socialnih ne«

Ljubljana – Vojska, policija, parlament, ustava … vse to so socialne inovacije, ki smo jih že uveljavili, svoje razumevanje socialnih inovacij pojasnjujeta zakonca Ilkka in Vappu Taipale. Družbene rešitve so bile tiste, ki so Finsko po drugi svetovni vojni spravile iz revščine, in tiste, ki jih bo družba nujno potrebovala za reševanje vprašanj prihodnosti.

Ko je Ilkka Taipale pred več kot desetletjem objavil knjigo z naslovom 100 socialnih inovacij iz Finske, ta v domačem prostoru ni pritegnila pretiranega zanimanja, saj je pisala o samoumevnem – svobodi govora, brezplačnem šolstvu ... »Ko so jo začeli prevajati v druge jezike, pa so se Finci zamislili: Morda pa imamo tudi mi kaj sporočiti svetu,« razlaga Ilkka Taipale.

Po njegovem zgledu je te dni tudi pri nas izšla publikacija Misliti socialne inovacije, v kateri sta sociolog Slavko Gaber s pedagoške fakultete in sociologinja vzgoje Veronika Tašner strnila inovacije, ki so v zadnjega pol stoletja vzniknile na našem območju, in jih dopolnila z zgledi iz Finske, Islandije in od drugod. Med slovenskimi socialnimi inovacijami je najti uvajanje humanega skupinskega dela v zaporih, uveljavitev sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, mednarodno maturo, slovenski plebiscit, projekt Kralji ulice ter nazadnje učni poligon za samopreskrbo, ki je nastal v prepričanju, da je en hektar zemlje dovolj, da se postavimo na svoje noge.

Ilkka in Vappu Taipale pojasnjujeta, da sta bili Jugoslavija in Finska prvi državi po drugi svetovni vojni, ki sta prejeli pomoč Unicefa. »Priskrbeli so nam celo čevlje za šolajoče se otroke,« pripoveduje Ilkka Taipale. Vappu dodaja, da je kljub revščini država takrat vsakemu otroku priskrbela majhno žepnino in vsakemu ostarelemu majhno pokojnino. Denar je dobil vsakdo, ne le tisti na robu družbe. »To je pomembno, saj so bili tako tudi starejši brez težav pripravljeni plačevati davke. In zato jih ljudje z veseljem plačujejo še danes.« Zdravstvena pomoč je namreč dostopna, šola je brezplačna.

Socialne inovacije, tako pojasnjujeta, stojijo na petih temeljih finske družbe. Enakopravnost med spoloma (kot pravita, so ženske že od nekdaj na trgu dela, očetovski dopust pa je prišel prav iz Finske: »Zdaj vemo, da se je tako razvila povsem nova kultura očetovstva«), močna civilna družba (trdita, da je prav zaradi revščine, zaradi katere so bili ljudje prisiljeni pomagati drug drugemu, prostovoljstvo v krvi Fincev, samo onadva sta ustanovila 30 nevladnih organizacij), izobraževanje (to je brezplačno in kakovostno), samouprava občin (v njihovi pristojnosti so vse javne storitve, razen policije in univerze), konsenz (vlade so vedno večstrankarske) in navsezadnje zaupanje (zaupanje v državni aparat in sočloveka).

Družba se razvija, težav, ki bodo zahtevale socialne inovacije, ne manjka. V osrčju bo skrb za okolje, zdi se, da se časi polne in redne zaposlitve iztekajo. Finska je bila tista, ki je dva tisoč ljudem dve leti izplačevala univerzalni temeljni dohodek (560 evrov na mesec so izplačali brez pogojev). Eksperiment se je zaključil konec leta. Prve izsledke je Ilkka Taipale sicer opisal »tako, tako«, ne dobro in ne slabo, a razprava poteka, prve obsežne rezultate pa je pričakovati letos spomladi. Pred leti so zahtevali brezplačni vrtec. Danes so starši »osvobojeni« plačila za predšolske otroke med petim in šestim letom.

Nekatere socialne inovacije zahtevajo velike spremembe v družbi – brezdomstvo, socialni položaj ljudi s shizofrenijo, socialna varnost tistih, ki živijo sami –, spet druge so drobne, a ne obrobne. »Najin prijatelj je pobudnik akcije – en odpadek na dan. Ideja je, da vsak dan pobereš odpadek in ga daš v smeti,« sta povedala. Pri izbiri socialnih inovacij, s katerimi dopolnjujeta knjigo, je, kot pravita, potrebna tudi dobra mera humorja. Finska socialna inovacija je tako savna, čeprav je niso iznašli, je pomemben del njihove kulture in zdravega načina življenja, pa nordijska hoja, priljubljena oblika telovadbe, ki je svojo pot našla tudi v druge dele Evrope.

»Tehnološke inovacije lahko patentiramo, socialnih ne,« sta še prepričana sogovornika. A so socialne inovacije tiste, na katerih lahko temeljijo tehnološke. »Poglejte samo izobraževanje, brez izobraževanja ni razvoja,« sta prepričana. Zato opozarjata, da je v vsaki tehnološki inovaciji najti tudi socialni element.