Teden slovenske hrane: kupujemo slovensko, a le, če je poceni

Današnji dan 280.000 vrtčevskih otrok in šolarjev začenja s tradicionalnim slovenskim zajtrkom, sestavljenim iz kruha, masla, medu, mleka in jabolk. To je tudi osrednji dogodek iztekajočega se prvega tedna slovenske hrane, ki z različnimi aktivnostmi in dogodki spodbuja k izbiri lokalno pridelane hrane.

Kot glavni namen tedna ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izpostavlja podporo domačim pridelovalcem in predelovalcem hrane, spodbujanje samopreskrbe, ohranjanje zdravega okolja in podeželja ter spodbujanje zanimanja za kmetijske dejavnosti.

Uživanje slovenske hrane, ki je praviloma kakovostnejša od uvožene, prinaša koristi tako za zdravje posameznika kot za okolje. Transportne poti so krajše in imajo manj izpustov, živila so bolj sveža, potrošnik pa podpira tudi delo več kot 17.000 ljudi v kar 1104 kmetijskih in živilskih podjetjih. Ta po podatkih zbornice kmetijskih in živilskih podjetij na GZS ustvarijo več kot 3,5 milijarde evrov prihodkov in k skupni dodani vrednosti nacionalnega gospodarstva prispevajo 2,8 odstotka (ali 924,3 milijona evrov) ter imajo multiplikativen učinek tudi na druge panoge.

Toda kot opominjajo na kmetijsko-gozdarski zbornici, se je stopnja samopreskrbe v treh desetletjih nevarno znižala, število kmetij upada. Slovenski potrošniki, ki prepogosto zagotavljamo, da kupujemo slovensko, pa smo v resnici cenovno zelo občutljivi. Slovenskega izvora in kakovosti ne postavljamo v ospredje, poudarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, s katerim objavljamo tudi intervju.

Slovensko kot vaba za nakup?

Spar Slovenija se je ta teden pohvalil, da je na njihovih policah več kot dve tretjini izdelkov lokalnega izvora, sodelujejo z več kot 480 slovenskimi dobavitelji. Lani so odkupili približno 2400 ton več sadja in zelenjave kot leta 2019, s pridelovalci načrtujejo, kaj bodo pridelovali za njihove trgovine, vsako leto tudi povečajo število dolgoročnih pogodb. Na postrežnih oddelkih ponujajo izključno slovensko meso. Pod znamko Lokalne dobrote, naš ponos ponujajo sto izdelkov lokalnih dobaviteljev, oddaljenih največ 40 kilometrov, na slovensko podeželje so se usmerili tudi s projektom Štartaj Slovenija.

Tudi v Lidlu sodelujejo z več sto domačimi dobavitelji, od začetka pred več kot 15 leti z vsemi pomembnejšimi slovenskimi. V okviru Lidlove lojtr'ce domačih so predstavili približno 300 slovenskih butičnih izdelkov, leta 2018 še lastno blagovno znamko Naše nam paše z okoli 100 izdelki. Za Delo so poudarili, da podatki njihove zadnje raziskave kažejo, da kupci pričakujejo široko ponudbo lokalnih izdelkov.

Kmetijsko-gospodarska zbornica pritrjuje, da večina hrane do potrošnika res pride prek trgovskih verig; pet trgovskih verig na območju EU obvladuje več kot 60 odstotkov trga. Neposredna prodaja kmeta potrošniku predstavlja le 2 odstotka trga s svežo hrano. Velika koncentracija moči po njihovem prinaša nepoštene poslovne prakse, kar ogroža preživetje malih kmetov in proizvajalcev. »Življenje se odvija hitro, večina doma nima možnosti skladiščenja večjih količin hrane in so jo prisiljeni kupovati sproti. Trgovske verige vključujejo v ponudbo slovenske pridelke in izdelke, a se potrošnik hitro izgubi v široki in privlačnejši ponudbi. Za slovenske pridelke in izdelke se zdi, da so predvsem vaba za nakup drugih artiklov,« so prepričani. Način pridelave in prireje hrane na območju Slovenije ni preprost in je zato s ceno pogosto težko konkurirati živilom od drugod.

Največ mlečnih izdelkov, mesa, jajca

Kot navaja zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS, je na trgovskih policah največ slovenskega mleka in mlečnih izdelkov, mesa (perutnina, govedina) in jajc. Tudi oni poudarjajo, da je pri nakupni odločitvi prva cena, sledijo kakovost živila, svežina in poreklo. Trgovina se prilagaja potrošnikom z iskanjem cenejših živil, predvsem v tujini. Pogosti so tudi cenovni pritiski na domače pridelovalce in predelovalce, ki s tako nizkimi cenami ne morejo pokriti niti proizvodnih stroškov.

Samopreskrbnost, vir: Kmetijski inštitut Slovenije

Možnosti za izboljšave vidijo v večji povezanosti agroživilskih verig, dolgoročnem pogodbenem sodelovanju kmeta, kmetijskih podjetij, zadrug, živilskopredelovalne industrije, distributerjev, trgovine in potrošnikov. Kaj bi lahko še storila država? »Predvsem poskrbela za stabilno konkurenčno okolje, ki prepoznava pomembnost kmetijskih in živilskih podjetij v zagotavljanju prehranske suverenosti.«