Svet ni črno-bel in politika ni le Janša-Antijanša

Dramaturg po poklicu, občasni politični komentator, je ena najbolj znanih in cenjenih oseb v slovenskem oglaševanju ter dobitnik številnih nagrad. Svet ni črno-bel, je prepričan. Realnost pa vseeno potrjuje oceno, da dualizem oziroma delitev na dva pola, ki naj bi bila izvor težav slovenske politike, pronica v vse pore slovenske družbe.
 

Dualizem je dejstvo, vi pa trdite, da svet ni le črno-bel, ne samo lev in desen in tudi politika se ne more deliti po ločnici Janša-Antijanša. Od kod torej po vašem mnenju takšna vnetost levice, da bi preprečila nastanek nove desnosredinske koalicije?

Strinjam se s tem, da dualizem pronica v vse pore, a ne le slovenske družbe; tako je namreč tudi na globalni ravni in dualizem ni navzoč le ne v pogovorih o političnih temah. Mislim pa, da so takšni preprosti pogledi neproduktivni in pravzaprav ovirajo pot do rešitve težav, pred katerimi sta tako slovenska kot tudi globalna družba.
 

Kje pa je sredina, zakaj je ni slišati?

Sredina je polje ujemanja med pogledi ene in druge strani. Težave in izzivi družbe so izjemno kompleksni, zahtevajo poglede z vseh možnih aspektov in tudi raznolik razmislek. Že vedenjska psihologa Daniel Kahneman in Amos Tversky sta pokazala, da je misliti težko in zahtevno; je tudi telesno naporno, saj vemo, da so možgani največji porabnik energije v človeškem telesu. Ljudje poskušamo misliti prek bližnjic, ker je to enostavno udobneje, popreproščeni pogledi pa le težko prinesejo rešitve, ki v resnici funkcionirajo. Polarizacija je torej lahko tudi stvar intelektualne lenobe, ki jo je najlaže kompenzirati z glasnostjo.
 

Tudi sociolog Frane Adam piše v knjigi Med meritokracijo in populizmom o razpetosti sodobnih političnih, družbenih in izobraževalnih procesov na dva dela, na populistični in elitni meritokratski.

V tem kontekstu lahko obe oznaki razumemo tudi tako, kot da sta si zaslužili druga drugo, kot dve strani istega kovanca. Tudi tako je mogoče interpretirati procese v sodobni družbi, čeprav smo spet pristali na dve nasprotujoči si sili.


 

Ob kaj se je spotaknil domnevni Luka Dončić slovenske politike Marjan Šarec, nedvomno populist?

Podrobnosti dogajanja v zakulisju v slovenski politiki ne poznam. Verjetno se je zakalkuliral, ko je računal, da bi na predčasnih parlamentarnih volitvah zasedel celotno politično sredino v Sloveniji in bistveno okrepil svoj položaj. Hazardiral je in izgubil. Njegova stava se enostavno ni izšla. Če sem iskren, politike ne maram preveč.
 

Ste intelektualec, pričakovati je, da tudi aktivni državljan. Zakaj ne marate politike, sodite v del razočaranih in neopredeljenih volivcev?

V bistvu politike ne želim več komentirati. Ti komentarji postajajo vsebinsko vse bolj podobni temu, kar spremljamo na družbenih omrežjih – kratko mnenje o osebi ali dogodku, ki je potem pogosto razumljeno kot dokončno stališče oziroma prepričanje avtorja, ki jo izreka. Svoje mnenje raje zadržim zase, seveda pa to ne pomeni, da ne razmišljam aktivno o perspektivah, ki nas čakajo v prihodnosti.

Politike v oglaševanju, kjer sem aktiven, poleg tega niti ni. Osnovna naloga oglaševanja je namreč grajenje blagovnih znamk, s pomočjo katerih se v kaotičnem svetu, v katerem je posameznik izgubljen, lažje orientira. Vsak dan smo soočeni s tisoči dražljajev, od katerih jih je večina povsem nepomembnih. Blagovna znamka pomaga pri urejanju konfuznega sveta in dela naše življenje preprostejše. Raziskave, ki temeljijo na nevroznanosti, kažejo, da ljudje dejansko ne želijo izbirati med petnajstimi vrstami enega izdelka, saj je to za človeške možgane prenaporno. Blagovne znamke so pomoč pri ožanju izbire na dva ali tri izdelke, kar je za posameznika obvladljivo. Kupi pa potem tisto, ki ji najbolj zaupa, za katero se mu zdi, da najbolj izpolnjujejo njegove želje, potrebe, vrednote ali projekcije idealnega jaza.


 

Slovensko volilno telo je nagnjeno v levo. Iz podatkov o ideološkem uvrščanju levo-desno (European Social Survey) je razvidno, da je slovenska populacija v Evropi najbolj levo usmerjena, druga značilnost pa naj bi bila, da levo usmerjeni niso ljudje z visoko izobrazbo, ampak s poklicno in prvo bolonjsko stopnjo študija.

Morda je slovenska družba posebnost, a mednarodne analize kažejo, da se tradicionalno leva volilna baza – slabše plačani, slabše izobraženi posamezniki – skozi daljše časovno obdobje počasi pomika proti desni. Baza delavstva, baza manj izobraženih, baza tistih, ki so v globaliziranem svetu izgubili svoje priložnosti, postaja desna volilna baza, medtem ko je jedro bolj levih političnih usmeritev v skupini višje izobraženih posameznikov in intelektualcev.


 

Potrošnik se težko znajde v sodobnem kaotičnem svetu, polnem različnih dražljajev in nezaupanja. V zvezi s koronavirusom so številni prek družbenih omrežij izražali dvom o resničnosti podatkov, da okužbe pri nas še niso potrdili in da se resnico prikriva. Od kod takšno razmišljanje?

Teorija zarote je najbolj preprost način za razlago sveta okoli nas, tako je svet lažje razumljiv in bolj jasen. Veliko preprosteje je sprejeti idejo, da je svet zarota proti nam, kot pa predstavo o kaotičnem svetu. To je za marsikoga grozljivo. Gre za psihološki mehanizem, s pomočjo katerega lahko svet smiselno uredimo in se obenem znebimo odgovornosti za to, kar se okoli nas dogaja.


 

Kako naj delujejo v polarizaciji družbe mediji?

Medij, ki ima pomembno funkcijo v družbi, mora razumeti svoje poslanstvo, in to zagotovo ni enostranskost. Začelo se je na spletu skozi radikalizacijo mnenj, skozi tako imenovane sobe odmeva, v katerih konzumenti vsebin živijo v stanju nekakšne intelektualne izolacije, saj verjamejo, da vsi drugi mislijo natanko tako kot oni, hkrati pa popolnoma pozabljajo, da obstajajo tudi druge perspektive – vse to se pojavlja tudi v uveljavljenih tradicionalnih medijih. Informacije, ki prihajajo do porabnikov medijskih vsebin, tako zgolj utrjujejo in potrjujejo njihova lastna mnenja. Iz tega izhaja lažni občutek, da ima posameznik absolutno prav, ne glede na svoja stališča. Dialog z nasprotno stranjo pa je prekinjen, saj je stičnih točk vse manj. Ta trend se je z družbenih omrežij začel prenašati tudi v tradicionalne medije, ki zato, da zadovoljijo svoje jedrne bralce, dogodke marsikdaj interpretirajo pristransko, ne da bi nanje poskusili pogledati skozi drugačno perspektivo. Aktivizem medijev, ki smo mu priča, je torej pogosto nameren, hkrati tudi rezultat tega, kar nam je prinesla tehnologija. Algoritmi, ki stojijo za družbenimi omrežji, preferirajo in nam ponujajo vsebine, za katere ocenjujejo, da nam bodo všeč. Tako nastane lažni občutek, da smo obkroženi z ljudmi, ki se strinjajo z našimi mnenji.

Kako bi počili te mehurčke in preprečili hibernacijo, stanje intelektualne oziroma politične izolacije?

Odgovor ni preprost. Ne gre namreč za enkratne rešitve, tako kot se ni premik v okolje mnenjskih mehurčkov zgodil v trenutku. Šlo je za postopen proces, ki ga je povzročila predvsem tehnologija s svojimi algoritmi ter možnost javnega izražanja, ki smo jo naenkrat dobili vsi. Potrebno bo delovati na več področjih, od izobraževanja naprej, ljudje se bodo morali pravzaprav naučiti, kako nove medije sploh spremljati, kako jih razumeti in ugotoviti, kje je tista meja, pri kateri lahko zapisanemu ali izrečenemu še verjamemo. Zmožnost kritičnega mišljenja postaja pomembnejša kot kdajkoli.
 

Tudi časopisi uporabljamo nove medije, članki dosežejo pretežni del bralcev prek njih, in ne prek lastne spletne strani.

Podatek me ne preseneča, vendar moramo biti pri tem previdni. Novi mediji – predvsem družbena omrežja – nam ponujajo vsebinske formate, ki so kratki, so dražljaji, ki povzročajo en sam odziv. Kompleksnih tem pa prek njih ni mogoče obdelati, to omogoča le poglobljen medij, kakršen je, na primer, časopis. Skozi nove platforme prejemamo niz dražljajev, ki možgane prejemnika držijo v neprestanem pričakovanju. Zato se že pojavljajo težave v izobraževalnem procesu, saj se učenci niso sposobni poglobitve v besedilo, ki je daljše in zahtevnejše.

Nevroznanstvene raziskave kažejo, da človeški možgani dosežejo največjo produktivnost po približno petinštiridesetih minutah ukvarjanja z določeno vsebino, šele tedaj delamo izjemno hitro in kakovostno. Če so naši možgani navajeni hitrega preskakovanja med različnimi vsebinami, je takšno stanje težko doseči. Kompleksnost sveta okoli nas zelo težko dojemamo, če svet zreduciramo na niz senzacij in majhnih dražljajev, razmislek o temeljnih problemih dejansko ni mogoč, saj nimamo časa in niti energije ter kognitivne sposobnosti, da se v problem zares spustimo.
 

Niste aktivni tviteraš, zakaj?

Tvitam ne, tvite pa redno spremljam. Večinoma spremljam posameznike iz stroke, za katere vem, da so na svojem področju vrhunski, pa nekaj mnenjskih voditeljev, katerih mnenje me zanima, so z različnih strani političnega spektra, tako domačega kot tujega, pa izbrane medijske hiše. Zelo redko pa sledim posameznikom, ki poskušajo na njem razrešiti svoje frustracije s strupenostjo. Twitter uporabljam kot neke vrste informacijski pripomoček, za hitri sken, kaj se ta dan dogaja v svetu.


 

Frane Adam je v omenjeni knjigi zapisal tudi, da je slovenska populacija izrazito nagnjena k egalitarizmu v dogodkih in bogastvu, v tem tudi precej drugačna od švedske ali nizozemske populacije, pa drugi strani pa se zavzema za tekmovalnost v družbi, v njej vidi stimulacijo za trdo delo. Je zato, na primer, težko oblikovati oglas za luksuzni izdelek?

Seveda ne. Pogosto se namreč izkaže, da se ljudje obnašajo drugače, kot govorijo. Pred leti je bila v Veliki Britaniji opravljena raziskava o položaju v državi in prevladujoči odgovori so bili, da so razmere v državi nasploh grozne, da je vse slabše, ko pa so anketirane vprašali, kako so kot posamezniki zadovoljni s svojim življenjem, so bili odgovori nasprotni. Ljudje so bili kar zadovoljni in kaj dosti sploh ne bi spreminjali. To dvoje preprosto ne gre skupaj, zato je odgovore iz raziskav potrebno jemati z določeno dozo skepse oziroma jih znati interpretirati. Podobno je s slovensko težnjo po egalitarnosti – če cenimo egalitarnost, to nikakor ne pomeni, da si ne smemo želeti boljšega avtomobila, kot ga ima sosed.
 

Valicon od leta 2012 meri srečo Slovencev. Takrat je bilo zadovoljstvo s stanjem v družbi najnižje, nazadnje so merili pol leta po državnozborskih volitvah in ugotovili, da se je delež zadovoljnih povečal z dveh na 28 odstotkov, delež nezadovoljnih pa se je več kot prepolovil. V državo se zdaj vrača pomlad, bodo Slovenci bolj ali manj srečni?

Napovedovanje prihodnosti je precej nehvaležna zadeva. Občutek sreče je odvisen od različnih dejavnikov in ne vem, ali je politika oziroma to, kdo v določenem trenutku upravlja z državo, res pomemben ali odločilen dejavnik, ki bi vplival na srečo in zadovoljstvo posameznika. V življenju posameznika so bistveno bolj pomembne druge stvari. Tisto, kar je v resnici pomembno za srečno in zadovoljno življenje, so odnosi z našimi bližnjimi. V ZDA so izvedli obsežno in dolgotrajno raziskavo, v kateri so spremljali določeno število ljudi od zgodnje odraslosti do smrti in ugotovili, da so tisti, ki so imeli izpolnjujoče odnose s svojimi partnerji in prijatelji, živeli dlje. Zdravi, odkriti odnosi z našimi bližnjimi pomenijo daljše življenje.

Komentirajte še izjavo, da se svoboda govora pri nas konča, ko neha govoriti levica in začne govoriti desnica?

Razumem, kaj hoče izraziti, vendar se z njo že načelno ne strinjam. Izjava je izključujoča in svet ter dogajanje v njem razume le v okviru dihotomij. Nesprejemljivo pa je nesprejemljivo, ne glede na to, od kod prihaja.