Stranke ne strašijo volivcev z nepremičninskim davkom

Ljubljana – Se bo prihodnja vlada vpisala v slovensko politično zgodovino kot tista, ki ji je uspelo uzakoniti davek na nepremičnine? Ta je bil za vse dosedanje pretrd oreh, posledično pa je država obtičala v zastareli ureditvi, katere legalnost in pravičnost sta močno dvomljivi. Kako bi to stanje presegle stranke?

Uvedbo davka na nepremičnine so načrtovale ali predlagale Janševa, Pahorjeva, Bratuškova (ki je hotela z njim stabilizirati javne finance in je postopek pripeljala tako rekoč do konca) in nazadnje Cerarjeva vlada. Cerarju, denimo, je zmanjkalo časa. Izračunal je, da bi ga prehitela predvolilna histerija, zato je javno in uradno odstopil od tega podviga. Finančna ministrica Mateja Vraničar Erman je maja lani zagotovila: »Zakona o davku na nepremičnine v tem mandatu ne bo, bomo pa pripravili vse potrebno v zvezi z vrednotenjem in evidentiranjem nepremičnin, da bo ta korak lahko naredila prihodnja vlada.«

Poglavitna podporna sistema, zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin in zakon o evidentiranju nepremičnin, je Cerarjeva vlada sprejela, v življenje pa ju spravlja (pre)počasi. Na geodetski upravi pa že vnaprej svarijo, da nepregledne količine dela brez zadostnih kadrovskih zmogljivosti pač ne bodo mogli opraviti in naj se tisti, ki sprejemajo odločitve, kar sprijaznijo s tem, da pogojev za uvedbo davka še nekaj časa ne bo. Najbrž do naslednjih volitev.


 

Vsi bi ga uvedli

A politične stranke se s takšnimi podrobnostmi (še) ne ukvarjajo. Imajo pa bolj ali manj izčiščena stališča vsaj do temeljnih vprašanj s tega področja. Desetim strankam smo postavili po pet vprašanj o temi davka na nepremičnine. Dobili smo devet odgovorov, izognila se jim je le SMC.

Vse vprašane stranke podpirajo uvedbo omenjene davščine ali, bolje, nihče se ni izrekel proti. Kot je razumeti, bi bila za večino to prednostna naloga. Izjemi sta NSi in Stranka Alenke Bratušek. Prva izrecno meni, da to za Slovenijo ni prioriteta, češ da bi morali »pozornost preusmeriti od ozkega prizadevanja za čim večji davčni izplen na ključno vprašanje, kako bomo kot družba več ustvarili«. Druga pa, da bi ga lahko uvedli hitro, ker je zakonske podlage zanj pripravila že vlada Alenke Bratušek, prioriteta pa bo ureditev zdravstva in pokojninskega sistema. V Dobri državi bi to vprašanje urejali v prihajajočem mandatu, a le kot del celovite davčne reforme, ne pa kot ad hoc politično akcijo (kot doslej).

Po mnenju SLS bi moral davek na nepremičnine spodbujati predvsem racionalno izrabo zemlje. Novi davek na nepremičnine bi podprli, če bi zamenjal sedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), če bi bil izvirni prihodek občin in instrument zemljiške politike.


 

Breme ne bo večje

Vse stranke zagotavljajo, da davčna obremenitev pod njihovo taktirko ne bi bila večja od sedanjih treh nepremičninskih davščin (vsote NUSZ, davka od premoženja in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest). To obljubljajo celo tisti, ki bi »pravičneje obdavčili premoženje v primerjavi z delom«, pri čemer bi obremenitev dela lahko zmanjšali le, če bi obdavčitev premoženja in dobička približali evropskemu povprečju (SD). SDS pričakuje, da bo masa pobranega davka kljub enaki obremenitvi posameznika večja, ker bo zaradi urejenih, ažurnih nepremičninskih evidenc zajem širši.

Stranka Alenke Bratušek bi preprečila možnost, da bi se tisti, ki imajo več nepremičnin, izognili plačilu davka s prepisom teh nepremičnin na družinske člane. Davek bi bil za nepremičnino, v kateri lastnik biva, enak sedanjemu NUSZ, za vse nadaljnje pa bi bil višji. Po LMŠ se ne breme za posameznika in ne masa ne bi povečala, bi pa bil davek glede na enotne kriterije precej pravičneje porazdeljen. V celoti bi moral pripadati občinam; vlada naj bi predpisala samo zgornjo in spodnjo mejo ter kriterije, stopnjo pa naj bi predpisale občine. NSi zagovarja načelo manjše obdavčitve za osnovni življenjski prostor in višje za prazne nepremičnine. Nižji davek bi moral veljati tudi za velike družine in invalide. Po mnenju SLS nov davek ne bi bil dodatno breme, kumulativno naj ne bi bil višji od sedanjega NUSZ. Dobra država bi z njim uravnavala trg nepremičnin. Definirala bi povprečno premoženje, nato bi močneje obdavčila nadpovprečno premoženje fizičnih oseb s poudarkom na nepremičninah, ki niso v funkciji bivanja.

Levica ima za cilj pobrati toliko premoženjskega davka, kot ga v povprečju zbere EU (2,6 odstotka BDP, v Sloveniji je zdaj ta delež 0,6 odstotka BDP). Kot osnovo bi vzeli skupno vrednost obdavčljivih nepremičnin v lasti posamezne fizične ali pravne osebe, od nje bi odšteli splošno olajšavo in obračunali davek na nepremičnine po progresivni lestvici. Ta bo obremenil 20 odstotkov najbogatejših (ki so imeli leta 2016 v lasti 51 odstotkov vrednosti vseh nepremičnin), medtem ko večina lastnikov ne bi plačevala več, kot zdaj znaša NUSZ.
 

Koga bolj, koga manj obdavčiti

Sedanji sistem NUSZ prav vse anketirane stranke zavračajo – kot neustreznega, zastarelega, nepreglednega, socialno nepravičnega, diskriminatornega, nesistematičnega, neustavnega, izhajajočega iz neurejenih evidenc, na katere je vloženih na tisoče pritožb, kot relikt socializma. Zato ga je nujno zamenjati s sodobnejšo, evropsko primerljivo različico nepremičninskega davka.

Ker je eden glavnih očitkov NUSZ nesorazmerno visoka obremenitev poslovnih nepremičnin v primerjavi s stanovanjskimi, smo za mnenje vprašali tudi stranke. Odgovori so bili daleč od ubranosti.

SDS, denimo, nepremičnin, s katerimi se ustvarja dodana vrednost (poslovnih in proizvodnih prostorov), sploh ne bi obdavčila. LMŠ se ne zdi smiselno, da bi vlada določala razmerje med obremenitvijo podjetij in fizičnih oseb. To je stvar občine, država naj določi razpon. V NSi menijo, da podjetij ne bi smeli obremenjevati z visokim davkom na nepremičnine, v Levici, nasprotno, pa, da bi »morale biti nepremičnine gospodarskih subjektov obdavčene relativno visoko, zato da si premožni posamezniki ne bi mogli zniževati davkov s prepisom nepremičnin na svoja podjetja«. Po Desusu je razmerje »stvar strokovne presoje«, SLS bi odločitev prepustila občinam. Dobra država obremenitve podjetij ne bi zvišala, bi pa odpravila sedanje anomalije.

Status lastnika, pravijo v SD, ne bi smel vplivati na obdavčitev. Bi pa po njihovem z evropsko primerljivim sistemom davka namesto NUSZ preprečili anomalije, kot je, da lastniki črnih gradenj ne plačujejo NUSZ, zato pa so višje obdavčeni drugi, predvsem podjetja.