Številna preigravanja pred ustanovno sejo državnega zbora

Ljubljana – Novi sklic državnega zbora na jutrišnji ustanovni seji skoraj zagotovo še ne bo dobil novega predsednika, najbrž niti začasnega ne. Levosredinske stranke se bodo sicer še zjutraj, pred sejo, poskušale uskladiti glede skupnega kandidata, kar pa je menda negotovo predvsem zaradi trenj znotraj SMC.

»V igri je več imen,« je predsednik LMŠ Marjan Šarec komentiral po današnjem prvem skupnem srečanju predsednikov levosredinskih strank – LMŠ, SMC, SD, Sab in Desus. Potrdil je, da je med njim, Mirom Cerarjem, Alenko Bratušek, Dejanom Židanom in Karlom Erjavcem soglasje, da imenujejo le začasnega predsednika državnega zbora.



Prav tako so načeloma soglasni, da bo iz kroga teh petih strank prišel en sam kandidat za to funkcijo. »To bi bilo logično. Če ne bo prišel en sam kandidat, nima smisla,« je po srečanju v Kamniku komentiral Šarec, ki – čeprav so to doslej zavračali – ne izključuje možnosti, da bi bil kandidat iz vrst LMŠ, če bi to pomenilo uskladitev mnenj.

Zagotovo pa to ne bo on. »V LMŠ nimamo težav z imeni. Za nas je sprejemljivih mnogo imen. Tudi Cerar, če bi bilo to usklajeno.«

Na vprašanje, ali je pred sejo optimističen, da bodo za to mesto našli kandidata: »Sem realist. Počakajmo jutrišnji dan, ker je jutro pametnejše od večera.«

Cerar ali Brglez?

Kot je neuradno slišati, je iskanje novega prvega človeka zakonodajne veje oblasti problematično zlasti za SMC, kjer bi to funkcijo opravljal predsednik Miro Cerar, zadnje dni pa se omenja tudi dosedanji predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki pa menda nima zadostne podpore znotraj lastne stranke.

Brglez je sicer v intervjuju za STA povedal, da bi morali na ustanovni seji novega sklica parlamenta izvoliti začasnega predsednika, ki bi državni zbor vodil do konca koalicijskih pogajanj. To vlogo je pripravljen prevzeti tudi sam. Podpira pa idejo, da bi parlament v prihodnjih štirih letih vodil Cerar. Dodaja, da je treba »to zadevo dejansko izpogajati in se morajo o tem vsi dokončno strinjati«.



Peterica strank, ki se bo sestala še danes zjutraj, ima v državnem zboru skupaj 43 poslancev in bi tudi s podporo manjšinskih predstavnikov potrebovala vsaj še en glas. Za Levico bi bil sprejemljiv Brglez, ker, kot pravijo, z njim lažje sodelujejo in so si bliže pri določenih vprašanjih. Cerarja, trdijo naši viri, Levica ne bi podprla.
 
Menda imajo določene pomisleke tudi v SD, kjer menijo, da bi predsedniki koalicijskih strank morali sedeti v vladi. A če se niti o skupnem kandidatu za parlament ne bodo mogli dogovoriti, je skrb odveč.

Pri SDS pravijo, da svojega kandidata nimajo, po besedah začasnega vodje poslanske skupine Danijela Krivca pa se še niso pogovarjali, ali bodo komu dali podporo. Tudi ravnanje NSi je še neznanka, se pa kot možni kandidat omenja Matej Tonin.
 

Ugledna oseba z integriteto

Obrnili smo se na vse nekdanje predsednike državnega zbora, z izjemo zadnjega, Milana Brgleza, ki je – kot je slišati – ponovno v igri za to mesto. Prvega predsednika Hermana Rigelnika (23. 12. 1992–14. 9. 1994) in Janka Vebra (27. 2. 2013–1. 8. 2014) nam ni uspelo priklicati, France Cukjati (22. 10. 2004–15. 10. 2008) in aktualni predsednik republike Borut Pahor (10. 11. 2000–9. 7. 2004) pa sta komentiranje zavrnila.

Vsi drugi sogovorniki, ki imajo izkušnje z vodenjem državnega zbora, so si edini, da mora to mesto zasesti ugledna oseba z visoko integriteto, vešča poslanskega dela. Pavel Gantar sicer meni, da predsednik ne potrebuje posebnih lastnosti, je pa dobrodošlo, če ni popoln anonimnež.
 
Janez Podobnik posebej poudarja, da mora biti to oseba, ki bo dvignila zaupanje v politiko, saj zaradi sedanje politike izključevanja obstaja nevarnost, da bo na prihodnjih volitvah – kadarkoli že bodo – volilna udeležba padla pod 30 odstotkov.
 

Nehigienična dvojnost?

Slišati je dvome o legitimnosti situacije, da bi bil lahko premier v odhodu hkrati še predsednik državnega zbora, zlasti ker bi se sestavljanje nove vlade lahko zavleklo. »Nenavadno bi bilo, če bi združil najvišji funkciji izvršilne in zakonodajne oblasti. Ne verjamem, da je to neustavno, je pa zanesljivo nehigienično,« meni Pavel Gantar.



Da predpisi takšne situacije ne urejajo izrecno, razlaga dr. Saša Zagorc, predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Načeloma je sicer opravljanje ene in druge funkcije nezdružljivo, vendar obstajajo razlogi, ki to omogočajo.
Ker, denimo, nimamo omejitev pri kandidiranju, je za poslanca lahko izvoljen tudi odhajajoči premier, ki po ustavi tako ali tako opravlja tekoče posle. Hkrati gre za časovno omejeno situacijo, ki traja le do oblikovanja nove vlade.

Podobno poudarja Jožef Školč, ki je prepričan, da se bo zaplet razmeroma hitro rešil. Vlada v odhajanju ne polaga računov novemu sklicu državnega zbora, zato dvojnost funkcij ne bi smela biti ovira za Cerarjevo imenovanje, če bi se odločili, da je pravi za to. »Predstavljam si celo, da bo imel, če bo izvoljen, največji motiv, da se vlada čim prej sestavi,« še dodaja.

Nasprotno pa Zagorc meni, da bo, če bo izvoljen, moral opravljati le eno od funkcij. V tem primeru premiersko, kjer nima zamenjave, medtem ko ga lahko v državnem zboru nadomešča eden od njegovih podpredsednikov.