Štejejo samo ocene, znanje pa je skrito očem

Informativna dneva, ki sta običajno prvi stik bodočih dijakov s šolo, bosta v petek in soboto in tudi tokrat na daljavo. Letošnja generacija devetošolcev ima za sabo že tri z epidemijo zaznamovana šolska leta. Ravnatelji ugotavljajo, da se to že pozna. Ne le pri znanju, ampak tudi pri velikem upadu socialnih veščin, pogosti sta razpršena pozornost in slaba osredotočenost pri učenju. Razlike med učenci so vedno večje, čeprav pri ocenah to morda ni tako vidno. Te pa so pri vpisu edine, ki štejejo.

Osnovno šolo letos zaključuje 19.881 učencev, na voljo pa bo 25.198 vpisnih mest na srednjih šolah. Ker želje otrok niso tako enakomerno porazdeljene, bodo nekatere srednje šole morale omejiti vpis. Pri tem štejejo samo ocene v sedmem, osmem in devetem razredu. Učenci in njihovi starši tako v drugi polovici šolskega leta veliko preračunavajo. Za nekatere gimnazije so že tri štirice v treh letih lahko preveč, medtem ko na sosednjo gimnazijo lahko pride kdorkoli, ker omejitve vpisa ni.

Infografika Delo

Dejstvo, da imajo ocene tako velik vpliv, je problematično. Petica na eni šoli bi bila mogoče komaj štirica na drugi. Na to ravnatelji opozarjajo že več kot desetletje, je dejala ravnateljica celjske Osnovne šole Lava Marijana Kolenko: »Izpostavljamo inflacijo (pre)visokih ocen kot tudi nepravično izhodišče za vpise v srednje šole, saj so vstopnica za vpis devetošolcev čim višje ocene, znanje pa je skrito očem.« Da obstoječi sistem ni dober, opozarjajo tudi v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS): »Hudo je, ko učenec vidi, da zaradi točk ne bo prišel na želeno srednjo šolo, pa bi s sprejemnimi izpiti verjetno dokazal, da sodi prav tja.« Kolenkova opominja, da je letos za spremembe prepozno: »Smo pa imeli čas že od preteklega leta, ko smo lahko predvidevali, da posledice dolgega zaprtja ne bodo izzvenele same od sebe.«

Posledice

Skupnega pregleda, kakšno je znanje devetošolcev, da bi srednje šole lahko vedele, kaj lahko pričakujejo, ni. Na OŠ Lava in Gimnaziji Celje Center (GCC) so za učitelje slovenščine, matematike, tujih jezikov in naravoslovja ter za predstavnike ljubljanske pedagoške fakultete pripravili že tretje srečanje, namenjeno povezovanju po vertikali. Kot je dejal ravnatelj GCC Gregor Deleja, vsi »ugotavljajo povečanje težav na bralno-pisnem področju in pri pozornosti, zlasti težave pri poglobljenem razumevanju učnih vsebin, usvajanju znanja na višjih taksonomskih stopnjah, uporabnosti znanja, pripravi izpiskov, opazovanju in poročanju. Vse te lahko z ustreznim in prilagojenim letnim načrtovanjem odpravljamo, večje težave pa se pojavljajo na področju socialnih veščin, komunikacije in sodelovanja in solidarnosti pa seveda v poglabljanju razlik med mladimi, ki so jih spodbudile različne možnosti v družinskem okolju. Šola je pred velikimi izzivi, saj smo začeli izgubljati zelo velik odstotek mladih, ki ne bo mogel uresničiti svojih potencialov zaradi poslabšanja socialnoekonomskega položaja.«

Otopeli pogledi otrok, samomorilno vedenje in izgorelost

Kolenkova meni, da so letošnji devetošolci v še slabšem položaju kot lanski. Letos so bili namreč uradno v šoli, ki pa so jo prekinjale stalne karantene, tako da primanjkljajev sploh ne bodo mogli sanirati. V ZASSS znanja učencev ne morejo ocenjevati, ugotavljajo pa, da »še vedno ni odpadlo veliko učnega balasta, ki bi v času epidemije res moral in bi lahko. Zato nas nekoliko skrbi poglobljeno in res dobro znanje tiste snovi, ki bo v srednji šoli nujna.«

Pričakovanja

Starši menijo, da je apatije med otroki verjetno več kot pred tremi leti, saj so ukrepi na začetku močno udarili po mladini. Kolenkova pritrjuje, da je apatije več, a da ta ni le posledica koronskega časa: »Veliko srečo imajo učenci iz spodbudnega družinskega okolja, kjer jih starši motivirajo, podpirajo in jih večkrat tudi prisilijo, da so uspešni v skladu s sposobnostmi in vloženim trudom. Ti učenci se veselijo, da bodo uspešno prešli na drugo stopnjo šolanja. Izpostavljam pa učence, ki nimajo te podpore, ki imajo občutek, da so neuspešni, da jim ne bo uspelo, in tu obstaja velika nevarnost, da jim postane vseeno.«

Razlike bodo že v razredu, kaj šele po državi

Kolenkova učencem svetuje, naj si zapišejo, kaj si želijo, kaj so pripravljeni za to narediti, koliko časa in truda so pripravljeni vložiti v učenje, ki jih bo približalo k uresničitvi njihove želje. Na to opozarja tudi Deleja: »Učenci in dijaki postajajo vedno bolj nerealni v pričakovanju ocen in pripravljenosti na vlaganje truda, časa in dela zanje oziroma ocene postopoma nadomeščajo poglobljeno znanje, saj se mladi trudijo za ocene, ne pa za znanje, ki ga ne znajo osmišljati. Oboje nakazuje zelo velik družbeni problem: vprašanja pozornosti, natančnosti, razumevanja, hipnega vtisa brez prave vsebine so problem aktualnega sveta, ki se brezkompromisno odslikava v vzgojno-izobraževalnem sistemu.«

Oba ravnatelja učencem svetujeta, da pri izbiri srednje šole predvsem verjamejo sebi, Deleja pa sklene: »Nasvet je zapleteno preprost, kot so besede malega princa, da kdor hoče videti, mora gledati s srcem, saj je bistvo očem nevidno. Zlasti na daljavo, ko umanjka pristen občutek tistega, kar dela šole 'ta prave', in to so ljudje, ki hodijo z nami po poti življenja.«