Starši: Otroci se učijo preveč podrobnosti

Zveza aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) je konec minulega šolskega leta pripravila anketo o načrtovanih spremembah zakona o osnovni šoli, ki bi uvedel obvezni drugi tuji jezik od sedmega razreda dalje. Anketo je izpolnilo okoli 2000 staršev iz vse Slovenije, polovica jih uvedbi obveznega drugega tujega jezika nasprotuje.

Obvezni drugi tuji jezik že imajo učenci 46 osnovnih šol, ki so bile del tako imenovanega poskusa razširjenega programa. Ta se je konec avgusta zaključil, a je minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda sprejel sklep, da se razširjeni program na teh šolah nadaljuje do 31. avgusta 2024 oziroma do uveljavitve sprememb zakona o osnovni šoli. S spremembami zakona bi po vseh šolah po državi uvedli obvezni prvi tuji jezik v prvem razredu, v sedmem razredu pa še obvezni drugi tuji jezik. Otroci bi pisali obvezno nacionalno preverjanje znanja (NPZ) v tretjem, šestem in devetem razredu, NPZ v devetem razredu pa bi bil tudi eno od meril pri vpisu v srednjo šolo z omejitvijo vpisa.

Nekateri otroci bi lahko dobili četrti tuji jezik

Ministrstvo je v okrožnici ravnateljem konec avgusta zapisalo, da so o spremembah zakona prejeli 383 predlogov, mnenj ali pobud, da so julija že opravili medresorsko usklajevanje z ministrstvi in vladno službo za zakonodajo ter da bo zakon »v prihodnjih dneh« posredovan na vlado. Minister je napovedal sprejetje zakona najpozneje do konca februarja 2024.

Zaušnica predlogu

V anketi, ki jo je pripravil ZASSS, kar polovica staršev nasprotuje uvedbi drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v osnovni šoli, s tem se strinja le četrtina staršev. Več kot polovica staršev se ne strinja z uvedbo NPZ v vsaki triadi, jih pa polovica podpira NPZ v devetem razredu, petina jih je proti NPZ tudi zgolj v devetem razredu. Več kot polovica staršev meni, da bi moralo biti računalništvo obvezni predmet v drugi ali tretji triadi, temu nasprotuje petina staršev.

Infografika Delo

V ZASSS so želeli odgovore, kako starši vidijo šolo. Kar dve tretjini staršev menita, da se morajo otroci v osnovni šoli učiti preveč nepomembnih podrobnosti. Tako menijo starši vseh otrok – tistih z boljšimi in tistih s slabšimi ocenami. S tem se ne strinja le desetina staršev. Skoraj polovica staršev tudi meni, da osnovna šola otrokom ne zagotavlja dovolj uporabnega znanja za življenje. Polovica staršev meni, da so otroci doma preobremenjeni z delom za šolo, pri čemer se odstotek zvišuje pri otrocih z nižjimi ocenami. Slaba polovica staršev meni, da so preveč vpeti v šolo svojih otrok. Ta odstotek je precej manjši pri starših odličnjakov in otrok, ki ocen še nimajo.

Predsednica ZASSS Lara Romih je dejala, da jih rezultati glede drugega tujega jezika niso presenetili: »Na posameznih območjih bi za otroke priseljence to lahko pomenilo še četrti tuji jezik, kar se nam zdi pretirana obremenitev. Kaj bo to pomenilo za tiste, ki se že s prvim tujim jezikom ne morejo normalno spopadati? Zdaj prihajajo sicer zagotovila, da to ne bo tako hudo, ampak če niso stvari jasno zapisane, se bojimo, da se bodo izrodile.« Prav tako jih niso presenetili odgovori o podrobnostih in učenju za življenje v osnovni šoli: »Starši vidimo, da se otroci učijo nepomembnih podrobnosti. Razumemo, da gre za širjenje možganov in širitev je dobra, če bi pri tem res znali osnovne stvari. Tam pa škripa.« Komentar ministrstva še čakamo.

Največ razhajanj pri obveznem drugem tujem jeziku

Pečan: Zaupati učiteljem

Predsednik Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Gregor Pečan pa meni, da ima laična javnost preveč vpliva: »Osebno menim, da starši niso najbolj relevanten sogovornik, ker so čustveno vpleteni. Nikdar ne smemo sprememb načrtovati na podlagi najšibkejšega člena, torej tistih, ki jim že prvi tuji jezik povzroča težave. Zakaj pa ne bi pogledali tistih, ki se še pri dveh tujih jezikih dolgočasijo? Če hočemo biti konkurenčni, je znanje tujih jezikov nujno. Treba pa je zaupati pedagoškim delavcem, da bodo znali notranje diferencirati. Vsekakor bi morali najprej prečistiti predmetnik in šele potem učne načrte. A ključna težava je, da država nima jasne vizije razvoja šolstva, ki bi ga morali temeljito prenoviti. Za to pa potrebujemo državnike in ne politikov.«