»Če bi bila danes stara 18 let, bi takoj šla na Luno ali Mars«

Ura kaže pet popoldne, sedem za računalnik, kot že ničkolikokrat v zadnjem letu vklopim zoom in kmalu zaslišim energičen »dobro jutro«. Na drugi strani velike luže me iz Arizone pozdravi nasmejana fizičarka prof. dr. Marija Strojnik Scholl, sicer zaposlena v mehiškem raziskovalnem centru univerze v Leónu, a zaradi odrejenega dela od doma zadnjih nekaj mesecev biva v ZDA, kjer živijo tudi njene tri hčere.

​Pri svojih 70 letih bi lahko bila že upokojena, pove. »Ampak kaj bi jaz brez vsega tega, kar je zame fizika. Moja kolega sta delala do 84. leta, morda bom tudi jaz, če mi bo le zdravje dovolilo, no, morda najdem še kaj bolj zanimivega,« se zasmeje in doda, da v mladosti, ko je še živela v Sloveniji, ni pričakovala, da bo nekega dne tako blizu osvajanja vesolja. »Zanimala me je znanost. V osnovni šoli me je navdušila knjiga o nuklearni fiziki in to je bilo, kakor ko se zaljubiš, prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Znanost je fina stvar in menim, da bi se ji moralo posvečati več ljudi, da bi jo moralo študirati več mladih. Lepota znanosti je neverjetna in neskončna. Nedavno sem ob hiši podrla cipreso. Sicer mi je bilo dvakrat žal, da sem se sama lotila tega, ampak padla je natančno tja, kamor sem želela. Vzkliknila sem: To je pa fizika!«

Marija Strojnik Scholl prihaja iz inženirske družine, oče Aleš Strojnik, izumitelj prvega slovenskega elektronskega mikroskopa, ki je družino tudi odpeljal v ZDA, je bil inženir, inženirji so bili tudi trije od štirih bratov. »Oče je menil, da je v življenju pomembno le to, da nekaj zgradiš in da to tudi deluje. Fizika na drugi strani pa potrjuje, da v tem življenju ni mogoče narediti vsega, vendar pušča odprte možnosti, da se bo nekoč naredilo.« Čeprav zatrdi, da nima očetovega karakterja, ker je poleg kariere vedno iskala čas tudi za družino, je ustvarila tehnologijo, ki jo posredno uporabljamo vsi. Razvila je namreč inteligentni sistem za avtonomno optično navigacijo satelitov po zvezdah, ki je danes samoumeven pri satelitih v sistemu globalnega pozicioniranja, uporabljala pa ga je tudi sonda Cassini pri raziskovanju Saturna. »Ogromno ljudi uporablja določeno tehnologijo, a se ne zavedajo, da jo je nekoč nekdo izumil. Podobno je tudi s tem sistemom. Tudi sama sploh nisem razmišljala, kako daljnosežen bo. Zagotovo bom po njem najbolj znana, a v majhnem krogu ljudi, ki poznajo zgodbo.« Razvijala je tudi naprave za merjenje temperature na daljavo, ki jih zdaj s pridom uporabljajo na letališčih in po bolnišnicah, zdaj pa preizkuša instrument, ki bi z drugačno metodo potrjeval obstoj planetov zunaj našega osončja.



Po zadnjih podatkih Nase so potrdili 4367 eksoplanetov, še 5852 je kandidatov. »Večino teh planetov, če to res so in ne gre morda za kakšno drugo anomalijo, so našli s tako imenovano tranzitno metodo, ko planet pripotuje pred ploskev zvezde in ta zato malenkostno potemni. To delajo s teleskopi, moj interferometrični instrument pa bo planete potrjeval v matematičnem prostoru, imenovanem po francoskem matematiku Fournieru. Je radikalno drugačen instrument od teleskopov, ki zaznavajo neznatno svetlobno razliko, zato menim, da bi lahko imel svetlo prihodnost. V znanosti je pogosto tako, da kakšen izum ali rezultat ni nemudoma uporaben, ampak se njegova vrednost pokaže šele čez leta. Če bo ta moj instrument uporaben šele čez 500 let, bo ravno tako dobro. Večina znanstvenikov dela, ker jih znanost zanima, in ne zgolj zato, da bi nekega dne nekaj izumili. Pogosto namreč na nas in na naše delo vplivajo stvari, ki jih ne moremo kontrolirati.«

Eksoplaneti vsekakor burijo našo domišljijo, še posebej ko znanstveniki omenijo, da je planet vsaj malo podoben Zemlji, saj to pomeni, da je na njem morda vzniknilo življenje. »Mislite, da je kje tako lep planet, kot je Zemlja, in da so se na njem razvila nam podobna bitja?« jo vprašam. »Če kakšna bitja res obstajajo, potrebujejo ustrezne razmere. Denimo, da so narejena iz ogljika, dobro, lahko bi bila iz silicija in bi potrebovala povsem drugačne gradnike. Če so iz ogljika, kot mi, potem potrebujejo kisik, na planetu ugodno temperaturo, recimo od nekaj stopinj pod ničlo do okoli tridesetih stopinj, potrebna je tudi tekoča voda. Vse našteto je nujno tudi za rastline. In to so že izredne razmere, ki so redke.«

»Če so ta bitja dosegla stopnjo, da so podobna nam, potem so verjetno že razvila nekakšno tehnologijo. Zemljo smo v zadnjih sto letih spremenili v zelo svetel planet, mi pa nismo zaznali še nič takega v bližnjem prostoru, ki nas obdaja. Znancu, ki me je vprašal, kakšne so možnosti, da obstaja nam podobno človeštvo, sem odgovorila, da ne bom mogla hitro nehati naštevati ničel za decimalno vejico, ki sledijo nič cela nič … Po pravici povedano pa bi bila vesela, če bi se izkazalo, da smo v naši okolici edini. Predstavljajte si, da nas neka bitja že nekaj časa opazujejo ... kakorkoli obračamo, ne zveni dobro. Nič kaj prijetna se mi ne zdi misel, da nas pustijo pri miru zato, ker smo preveč primitivni ali preveč destruktivni.«



Človeštvo bo sicer še dolgo le od daleč gledalo druge zvezde in planete ob njih, saj naša tehnologija ni zmožna premagovati razdalj svetlobnih let, še več, trenutno se znova šele prebijamo do tega, da bodo astronavti stopili na Luno.

Te dni sicer mineva 60 let, odkar je človek – Rus Jurij Gagarin – prvič poletel v vesolje. Marija Strojnik Scholl se spomni, kako je kot deklica mislila, da je govorila s samim Gagarinom, ko so Rusi o svojih dosežkih pripravili razstavo na Gospodarskem razstavišču. »Dali so mi njegovo sliko, zato sem mislila, da je bil med možmi, s katerimi sem se pogovarjala, tudi on. Od njih sem dobila še kup drugega gradiva, česar sem bila zelo vesela.« Takrat in še bolj, ko so Američani stopili na Luno, se je zdelo, da bomo kmalu začeli živeti znanstvenofantastične zgodbe.



»Kadar se govori o osvajanju vesolja, je vedno prisotna debata, da se je treba najprej posvetiti ljudem na Zemlji. Zdi se mi, da smo pri osvajanju prostora okoli planeta zadnjih 45 let spali. Pa ne zaradi pomanjkanja interesa, ampak ker ni denarja. Pristanek človeka na Luni je bil grozno drag projekt, a takrat so bili drugačni časi. Samo z razvojem računalnika se je ukvarjalo 350 ljudi in to so bili takrat najboljši možgani. Vse, kar naredimo danes, je desetkrat bolj zapleteno, zato je tudi desetkrat dražje, hkrati pa je tudi veliko več možnosti, da bo šlo kaj narobe.« Zaveda se, da je tudi znanost povezana z denarjem. »V Mehiko sem odšla, ker sem sledila svobodi. Tam sem dobila možnost ukvarjati se s projektom, ki me zanima. Vendar ima Mehika veliko socialnih težav, zato je bila to precej pogumna odločitev.«

Od administracije predsednika Joeja Bidna je odvisno, koliko denarja bodo dodelili Nasi za uresničevanje programa Artemis, v okviru katerega gradijo novo raketo SLS in kapsulo Orion, ki bi ljudi popeljali dlje od orbite Zemlje. »Nočem biti pesimistična, upam tudi, da se motim, a mislim, da človek v desetih letih še ne bo stal na Marsu. Upam pa, da bo ženska v prihodnjih desetih letih vendarle stopila na Luno.«



Marija Strojnik Scholl svoje prepričanje argumentira s podatki o tem, kako dolgo traja od ideje do izvedbe. »Kar poglejte, deset let so potrebovali, da so sestavili nov rover, pa temelji na že obstoječem konceptu.« Vendar po drugi strani ne vidi težav, da človek ne bi mogel bivati na Marsu. »Dokazali smo, da lahko človek brez težav živi na vesoljski postaji, in nekaj takega lahko postavimo tudi na Marsu ali Luni. A pozor! Ne brez pomoči z Zemlje. V Arizoni so naredili eksperiment, imenovan Biosfera (Biosphere), v katerem so preizkušali, ali bi ljudje lahko živeli odrezani od Zemlje. Izkazalo se je, da niso mogli proizvesti dovolj hrane in kisika, nastala so trenja med posamezniki. Tako bo še dolgo, zato bomo morali večino reči dovažati z Zemlje, kar bo drago. Morda bo to spremenil Elon Musk, ki gradi rakete. Zanimanje za Mars bi se vsekakor močno povečalo, če bi na njem našli diamante ali pa litij oziroma druge redke zemlje,« še razmišlja astrofizičarka, ki je, ko je bila nekaj let zaposlena pri Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon (Jet Propulsion Laboratory – JPL), sodelovala pri projektu pridobivanja vzorcev z Marsa. »Po mojem predlogu bi imel robot asociativen, vzporeden vid, kot ga imamo ljudje. Da bi torej zaznaval različne značilnosti pokrajine in si sam izbral najboljšo možno pot.«



V prihodnjih mesecih bo prve korake v kompleksno zastavljenem projektu pridobivanja vzorcev naredil rover Perseverance ali Vztrajnost, ki bo v cevke spravil nabrane vzorce. »Vztrajnost je zelo lepo ime za rover, je tudi ena mojih lastnosti. No, Vztrajnost na Marsu se premika zelo počasi in ni avtonomna. Leta 1980 smo imeli iniciativo, da bi na Mars poslali robote, a Vztrajnost v resnici ni pravi robot. Voznika ima na Zemlji, navigatorji premikajo gumbe in odločajo, kam bo odpeljal, ter pri tem zelo pazijo, da se ne bo prevrnil ali zapeljal v globok prah. Toda po drugi strani je opremljen z vrhunskimi instrumenti, s katerimi bo iskal biološke sledi, ima odlične kamere, laser. Vsekakor je rover med instrumenti pravi genij, a se ne zna premikati sam. Tehnologija za avtonomno vožnjo sicer obstaja, vendar si je ne upamo poslati na Mars. To je za nas še vedno neznano področje in najmanjša stvar, ki bi lahko šla narobe, bo šla narobe in rover bi nekje obtičal,« pove in doda, da bi v srednjih šolah lahko sestavljali roverje, ker niso zelo zapleteni, mladi pa bi se s tem zagotovo veliko naučili.

Bolj kot Vztrajnost pa Marijo Strojnik Scholl navdušuje njen mali sopotnik – helikopter Ingenuity ali Iznajdljivost. Na hitro našteje oteževalne okoliščine za letenje na sosednjem planetu, kjer je zrak redek, zato se bodo morali rotorji vrteti zelo hitro, »in ko se nekaj hitro vrti, gre lahko hitro kaj narobe«.

»Tehnologija je poznana, a za na Mars je prilagojena tako, da bo delovala, če bo, v popolnoma drugačnih razmerah. Vsekakor bomo lahko govorili o velikem inženirskem uspehu. Za nekaj tako delikatnega, kot je Iznajdljivost, so zelo nevarne peščene nevihte, ki so na Marsu pogoste. Vsekakor upam, da bo projekt uspel. A tudi če ne bo, bodo vsaj dobili podatke, kako ga prihodnjič narediti drugače.«

»Bi vi šli na Mars?« »Če bi bila danes stara 18 let, bi takoj šla na Luno ali Mars.« Sledi nekoliko daljša razlaga o tem, da je pred leti drugače gledala na prihodnost in nase. »Ko sem končevala doktorat, je Nasa ponudila možnost, da bi tudi ženske lahko postale astronavtke. Pogoji so bili razmeroma nezahtevni in kar nekaj časa sem tuhtala, ali naj se prijavim. Zavedala sem se, da je življenje astronavtov zrežirano, so kakor prvorazredni plesalci, ki jim nekdo predpiše vse korake. Bala sem se, da zaradi svoje osebnosti ne bom najboljša,« pojasni.

Kot raziskovalka pa tudi kot človek Marija Strojnik Scholl rada zagrize v probleme, ki jih lahko reši z delom, znanjem, vztrajnostjo in iznajdljivostjo. »Če so rešitve koristne človeštvu, pa še toliko bolje.«

Življenje danes vsekakor poskuša zajemati z veliko žlico, tudi zato, ker se je pred dobrimi 15 leti spopadla z rakom. »Ko se soočiš s smrtjo, začneš gledati na življenje drugače. Delo me je vedno popolnoma prevzemalo in me še zdaj. A ko sem zbolela, sem se zavedela, da je moja dolžnost tudi to, da se pozdravim in ostanem zdrava, da poskrbim za svoje otroke. Zdaj zelo skrbim za zdravje, v teh časih epidemije še bolj. Čeprav sem že dobila drugi odmerek cepiva proti covidu-19, dosledno upoštevam navodila o nošnji mask in razkuževanju ter skrbim za dobro telesno pripravljenost, ki krepi imunski sistem. Vsak dan hodim eno uro zjutraj in eno zvečer, opazujem kamenčke, mucke, nebo, si spočijem možgane in jim dam možnost za nove zamisli.«

Tako po eni strani upošteva načelo carpe diem, po drugi strani pa živi in diha znanost, kar je v popolnem nasprotju z idejo latinskega pregovora. »V znanosti študiramo podrobnosti, o katerih niti ne vemo, kako bodo z drugimi podrobnostmi nekega dne v negotovi prihodnosti tvorile krasen mozaik in novo sliko nečesa, česar si prej sploh nismo mogli predstavljati. Kot znanstvenica se zavedam mnogih možnosti, ki nam jih modra uporaba znanosti lahko prinese. Včasih odkritje na sosednjem področju poskrbi za tisti zadnji kamenček v mozaiku, ob katerem se nam zbistri pogled. To vključuje tudi interplanetarna potovanja na planete v našem osončju in zunaj njega.«