Trboveljska cementarna: Zgodba o pristranskosti države, hlapčevskem odnosu do tujcev in zmagoviti pravici.
![Janez Kopač je leta 2003 Lafarge Cementu izdal dovoljenje za poskusni sežig odpadnih olj, plastike, kostne moke in živalskih maščob. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo](https://www.delo.si/media/images/20210420/925708.width-660.jpg?rev=1)
Galerija
Janez Kopač je leta 2003 Lafarge Cementu izdal dovoljenje za poskusni sežig odpadnih olj, plastike, kostne moke in živalskih maščob. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
V nadaljevanju preberite:
Jeseni 2004 vodstvo LC oznani, da bodo državo zaprosili za stalno dovoljenje za alternativna goriva, še prej pa so od lastnika izposlovali investicijo v odžveplovalno napravo. Poskusno so jo zagnali v 2007, leto kasneje so investirali še v reduktor dušikovih oksidov. LC se je rad pohvalil, da je v ekološko sanacijo vložil 35 milijonov evrov, a dobička so ustvarili nekajkrat toliko …
Vzporedno s prizadevanji LC za sosežig se je krepil pritisk aktivistov na neaktivno občino Trbovlje, »krivično« državo in LC. Zaradi njih je v 2006 odstopil zadnji »domači« direktor Franci Blaznek; po njem so podjetje vodili kadri od drugod - tudi po izboru »lovcev na glave«. Z njimi je v 2009 v LC prispelo dovoljenje za sosežig.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji