Dolnji Suhor, Metlika – »Junaki, ki se jih danes spominjamo, so imeli pred očmi drugačno Slovenijo. Slovenijo bratstva, enakosti in edinosti. V srcih jih je gnalo hrepenenje po svobodi in za ideale so bili pripravljeni žrtvovati svoja mlada življenja. Za njimi ni stal kapital, niti ideologija moči, za njimi so bili ljudje,« je danes ob 75-obletnici pohoda 14. divizije na Štajersko v Dolnjem Suhorju zbrani množici med drugim povedal slavnostni govornik in evropski poslanec
Igor Šoltes.
Zgodba o legendarni 14. diviziji in neuklonljivi volji številnih njenih udeležencev po svobodi, se je začela prav na današnji dan pred tričetrt stoletja.
Številni prapori, nekaj delegacij in pripadnici novomeške inženirske enote Slovenske vojske so se poklonili pred spomenikom Štirinajste v Dolnjem Suhorju. Foto Bojan Rajšek
Slutnja, da bi Štajerska, ta večni plen germanskih ljudstev, lahko ostala pod tujo vladavino tudi po končani drugi svetovni vojni, je sprožila zgodovinsko odločitev poveljstev Tomšičeve, Šercerjeve in Bračičeve brigade, da iz osvobojene Bele krajine iz Suhorja pošljejo na dobrih 300 kilometrov dolgo pot 1112 bork in borcev in tam okrepijo partizansko gibanje in tako dopovedo ljudem, da v boju za svobodo niso sami. In prva slovenska narodno-osvobodilna divizija je bila ustanovljena tudi po zaslugi Edvarda Kardelja, Šoltesovega dedka.
Zgodovine se ne da spremeniti
Po Šoltesovih besedah je bila v preteklih desetletjih podcenjena moč besede, ki je sprva Slovenijo samo vznemirjala, nato pa razdelila na pole, ki se ne znajo več ne slišati, ne razumeti, ne delati za skupno dobro. »Ko razmišljam o tem, kje na skupni narodovi poti je bilo križišče, ki nas je odvrnilo od sodelovanja, se mi vsakič ponudi drugačen odgovor. Očitno je, da je bilo takih križišč več.
Zbrane je nagovoril evropski poslanec Igor Šoltes. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Zgodovine ne moremo spreminjati, pa naj se nekateri še tako trudijo za to. A ostajata nam sedanjost in prihodnost, obe vredni vsakega napora, da nam kot posameznikom in kot narodu čez leta ne bo usodno žal, da smo za obrambo vrednot, ki so bile že vrednote naših dedkov in babic, storili premalo,« je povedal govornik Šoltes približno tristo navzočimi. Ugotavlja, da je Slovenija podlegla populizmu po nepotrebnem in dodal, da si želi od naših voditeljev ob pomembnih priložnosti slišati še kaj več, razen enostavčnih in lepo zvenečih povedi.
Množica ljudi se je danes udeležila spominske slovesnosti v Dolnjem Suhorju. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
»Želim verjeti, da je Slovenija v rokah ljudi, ki imajo svojo zvezdo danico še kje drugje kot na zaslonu računalnika in pametnega telefona. In želim biti miren ob misli, da bodo njihove odločitve Slovenijo zares obvarovale pred težnjami populizma, nestrpnosti in sovražnosti z vseh strani političnega in družbenega okolja,« je rekel Šoltes.
Čevlji združili družini za vedno
Med pohodom Štirinajste na Štajersko je med borci vladalo neizmerno tovarištvo, sta za spletno
Delo poudarila nekdanja borca
Ivan Smrdelj in
Anton Oražem, živi legendi Šercerjeve brigade. »Če primerjam današnji čas s tistim takrat, danes živimo v nebesih,« je prepričan Oražem.
Živi priči dogodkov pred 75 leti in udeleženca pohoda 14. divizije na Štajersko. Na fotografiji levo Ivan Smrdelj in njegov partizanski tovariš Anton Oražem. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Zgodbo o takratnem tovarištvu med udeleženci legendarnega pohoda je povedal tudi sin pokojnega generala Mihaela Butare Aleksa,
Miha Butara. Prvi dnevi pohoda so potekali v sončnem, a kasneje v deževnem vremenu čez hrvaško ozemlje do meje s Slovenijo pri Sedlarjevem, pravi sogovornik. Začeli so se snežni meteži in snega je bilo do pasu, oprema in obutev pa skromna. Kako so borci sredi vsakodnevnih bitk zmogli te nadčloveške napore je za današnje čase skoraj nerazumljivo. Nekateri so se diviziji pridružili nekoliko kasneje, ko so končali usposabljanja v vojaških partizanskih šolah. Med temi je bil tudi telegrafist in borec 14. divizije Božidar Flajšman iz Metlike. Visok sneg je gazil po Zgornje savinjski dolini v skoraj povsem razpadlih čevljih povezanih s krpami.
Na fotografiji Veljko Malešič, Božidar Flajšman (st.), in Milan Kremesec na Gorjancih jeseni leta 1943. Foto: osebni arhiv dr. Božidar Flajšman
Ko je to videl takratni komisar Aleks, ki je hodil ob koloni, je ukazal intendantom, da mu prinesejo nove čevlje. Dobil jih je in tega dejanja Belokranjec ni nikoli pozabil. »Nikoli ne bom pozabil Flajšmanovih besed ob vsakokratnem srečanju borcev, ko je po navadi mojemu očetu Aleksu dejal, da če bi se nebo odprlo in bi prišli z neba dol vsi hudiči, da ga ima raje kakor vse hudiče in potem se je vedno prešerno nasmejal,« je povedal Butara. In ta dogodek s čevlji je bil zametek njunega nesmrtnega prijateljstva, kar zdaj nadaljujeta tudi njuna sinova, nekdanji namestnik načelnika Manevrske strukture narodne zaščite
Miha Butara in
dr. Božidar Flajšman z ljubljanske filozofske fakultete.
Komentarji