Soča ne potrebuje še krajinskega parka

Zamisel o ustanovitvi krajinskega parka za območje zgornje Soče z namenom boljšega reguliranja plovbe na reki bo očitno še pred resno debato v kali zatrta. Nasprotovanja ključnih deležnikov je več od podpore.

Vpliv na območje med drugimi pomembno uvajajo Natura 2000, zakon o Soči s pritoki, mestoma Triglavski narodni park (TNP), zakon o plovbi po celinskih vodah in zakon o ohranjanju narave. Toda prav preplet zakonodaj očitno onemogoča uvedbo učinkovitega režima, ki bi omejeval prevelik obisk reke in zaščitil interese domačih raftarjev pred – nelojalno – konkurenco.

»Hitrih zaslužkarjev mora biti čim manj in domačini morajo imeti od te dejavnosti čim več. V okviru te zakonodaje so zadeve nerešljive. Rešitev vidim v tem, da se Soča organizira kot krajinski park,« je na nedavni delavnici o plovbi na Soči opozoril Miran Drole iz pisarne za okolje in prostor tolminske občine. Kako se ureja režim na reki, je domačim ponudnikom načeloma vseeno, pravi predsednik gospodarskega interesnega združenja raftarjev Dolina Soče Adis Hrovat: »Ne vemo natančno, kaj bi nam omogočil krajinski park. Rešitve s koncesijami smo sami predlagali že nekdaj.«



Zamisel o krajinskem parku Soča je stara. Najprej se je pojavila kmalu po osamosvojitvi, nato pa jo je leta 2011 neuspešno obujala še bovška civilna iniciativa. Slovenija ima trenutno en narodni park, tri regijske in 47 krajinskih parkov.
Z namenom varstva naravnih vrednot park lahko ustanovi vlada, ena ali več občin oziroma vlada skupaj z občinami. Z aktom o zavarovanju se nato določi način izvajanja ustanoviteljskih pravic in obveznosti, upravljavec pa je lahko javni zavod, koncesionar ali ustanovitelj.

Milejši režim

Eno ključnih besed pri ustanavljanju parkov ima zavod za varstvo narave. V primeru soškega krajinskega parka v zavodu priznavajo, da se ob sprejemanju varovalnih režimov za reko plovbe ni upoštevalo. »S to težavo se srečujemo zadnja leta, ko je pritisk na območje in reko vse večji in večji, s tem pa prihaja tudi do delnega razvrednotenja naravnega spomenika, saj veliko število ljudi vpliva na živelj tako v reki kot tudi ob njej,« je prepričan Daniel Rojšek iz novogoriške enote zavoda za varstvo narave. Toda v parku ne vidi rešitve: »Že več let stara pobuda za razglasitev krajinskega parka bi najverjetneje pomenila milejši varstveni režim od sedanjega, ko je Soča razglašena za naravni spomenik, zato o tej pobudi nismo razmišljali.«



Podobno poudarjajo tudi na ministrstvu za okolje in prostor, ki je pristojno za ustanavljanje krajinskih parkov, češ da je Soča naravna vrednota državnega pomena od leta 1990 z odlokom takratne tolminske občine: »S tem odlokom so zavarovane tudi druge najpomembnejše naravne vrednote Posočja. Z idejo novega krajinskega parka se odpre vprašanje utemeljenosti sprejemanja dodatnega ukrepa varstva narave. Del reke Soče leži tudi znotraj Triglavskega narodnega parka, novega krajinskega parka pa čez narodni park ni mogoče ustanavljati.«

Na ministrstvu še dodajajo, da morebitni nov akt o zavarovanju sam po sebi ne bo rešil vprašanja urejanja plovbe: »Menimo, da je treba rešitve iskati najprej v nadgrajevanju obstoječih statusov, boljšem izvajanju že sprejetih ukrepov in zlasti v izboljševanju nadzora.«

Pobuda o morebitni ustanovitvi krajinskega parka tudi bovške občine, kamor se zgrinja največ uporabnikov reke, ni prepričala. »Trenutna zaščita območja občine s TNP in Naturo 2000 ter naravovarstveno zakonodajo je že dovoljšnja in kakšnih novih zaščitenih območij ne potrebujemo. Plovbo po reki Soči pa je treba urediti z drugimi instrumenti,« je dodal župan Valter Mlekuž.