So trenutki, ko se odločiš, kot se – po svoje

Danes 80-letni Mihael Petrovič st. je bil štirikrat v prvem razredu. A je postal zobozdravnik in tudi kot župan občine Kočevje je veliko prispeval k slovenski osamosvojitvi.

Bili ste pomemben člen pri slovenski osamosvojitvi oziroma pri tem, da je v Kočevski Reki te dni pred skorajda tremi desetletji »prvič zadišalo po slovenski vojski«. Takrat ste bili predsednik skupščine občine Kočevje oziroma župan?

Da, danes bi rekli župan. S Tonetom Krkovičem, ki je bil takrat načelnik oddelka za ljudsko obrambo na kočevski občini, sva imela na začetku popolnoma enako vlogo, a potem je bil on tisti, ki je tekal po Sloveniji in pletel mrežo manevrske strukture narodne zaščite. Od začetka pa je bil poleg tudi Vinko Beznik, poveljnik specialne enote policije, ki je tu, na Jasnici, imela center za usposabljanje.

 

Kar ste takrat počeli, je bilo pravzaprav uperjeno proti takratni državi?

 

O, seveda. Bilo je jasno zapisano, da je to rušenje ustavne ureditve, bratstva in enotnosti, napad na JLA. Zagrožene so bile zelo hude kazni.
 

Zakaj se človek odloči za tak korak? Imeli ste družino, ženo in otroka.

 

Žena Marika mi je takrat rekla, da sem neodgovoren. In imela je prav. A so trenutki, ko se odločiš, kot se. Po svoje. Nisem se mogel sprijazniti z razorožitvijo teritorialne obrambe oziroma s tem, da nas bodo povozili tako, kot so povozili Šiptarje. Nisem hotel, da nas spravijo v ponižujoč položaj. S Krkovičem sva se poznala že od prej in sva se zavedala, kakšen je njihov načrt: najprej razorožiti teritorialno obrambo, potem pa bi začeli s čistkami, kadrovskimi in siceršnjimi.

Najin pogovor je bil relativno enostaven: zmenila sva se, da tega ne bova požrla in da bo najprej zbral informacije, kaj se dogaja po Sloveniji. Potihoma sem upal, da vodstvene strukture pripravljajo odgovor na razorožitev in da drugje po Sloveniji nekaj nastaja. Potem pa sva zelo hitro ugotovila, da se ne dogaja nič. Demonstracij nasprotovanja, kot je bilo zasedanje skupščine občine Kočevje, ni bilo.

Govorite o tem, da je zaradi Kočevja prvič v javnosti odmevala informacija, da jugoslovanska vojska razorožuje teritorialno obrambo?

 

Da, Miro Ferlin, sekretar izvršnega sveta in skupščine občine Kočevje, je bil zelo jasen: da ne smemo biti tiho, ampak moramo javnost o vsem tem obvestiti. »Te riti bodo poskušale vse skupaj zamolčati,« je rekel Ferlin, »tega pa ne smemo dovoliti.« S hrupom, ki smo ga povzročili, smo prisilili oblast, da se je zganila.
 

Kaj ste naredili?

Obvestili smo javnost in postavili ultimat. Svet za ljudsko obrambo je sprejel sklep, da smo obvestili predsedstvo, vlado, ministrstva in tudi obrambne strukture, da zahtevamo do petka do 18. ure vrnitev odpeljanega orožja. Zahtevali smo ugotavljanje odgovornosti ljudi, ki so pri tem sodelovali, in dali ultimativno napoved, da če se to ne bo zgodilo, bomo sklicali izredno zasedanje vseh zborov.

To je bilo v popolnem nasprotju z navodili, ki so jih ob razorožitvi teritorialne obrambe dobili v občinskih štabih, da te informacije ne smejo priti v javnost, ker bo sicer to velika kršitev. Imeli smo srečo, da je televizija reagirala, poslala novinarko in snemalca in je šlo to v eter.

Kaj se je zgodilo potem?

Javnost je izvedela, kaj se je zgodilo. Takrat se je z Igorjem Bavčarjem, ministrom za notranje zadeve, in Janezom Janšo, ministrom za obrambo, Tone Krkovič že pomenil in ju seznanil z dogajanjem. Je pa potem imel proste roke, da je lahko hodil od enega znanca, ki mu je zaupal, do drugega, in jih pridobival za to idejo o oblikovanju slovenske obrambne organizacije, ki je kasneje postala manevrska struktura narodne zaščite.

Značilna je izjava nekega načelnika štaba civilne zaščite, ki ni oddal orožja. O vsem je obvestil svojega župana, ki ga je podprl, a to je bilo vse. »Ostal sem sam in samo čakal, kdaj bodo prišli pome,« mi je rekel. Nič se ni dogajalo, kar bi mu vlivalo zaupanje. Ljudje so bili izgubljeni: obvestili so svoje župane, ti so sklicali sestanke, a se ni nič premaknilo. V Kočevju pa smo poskrbeli, da nas je bilo slišati, bili smo glasni in odmevni.
 

Zanimivo, da je ta upor nastal na Kočevskem, ki ima zelo posebno zgodovino. Pri tem mislim tako na prvotne prebivalce, kočevske Nemce, kot tudi na povojno skrivnostno zaprto območje.

In Kočevje je bilo »rdeče«. Lojze Peterle je dvakrat ali trikrat dejal, da je iz Kočevja pričakoval vse slabo, a je bila ravno iz Kočevja ponujena prva roka, pomoč. Iz kraja, ki je veljal za »trdo gnezdo«. Pa ne vem, ali je bilo tako. Morda pa nas je bilo dovolj drugačnih, da je v nekem trenutku zadoščalo.
 

Kočevje je imelo v devetdesetih zelo negativen predznak?

V devetdesetih še. Potem pa se je začelo počasi spreminjati. Čeprav se še danes nekateri ob imenu Kočevje spogledujejo. Leta 1955, ko sem šel s počitniško zvezo po Jugoslaviji in sem prišel v Ljubljano na zbirno mesto, me je neka dijakinja vprašala, češ, kaj si pa naredil, da si že v Kočevju tako mlad? In tudi po osamosvojitvi so me ljudje spraševali, ali je zaprto območje res odprto ali pa je le za mazanje oči?

Ne, sem razlagal, to je zdaj odprto, razen Gotenice, ki je pod policijsko upravo in drugače tudi biti ne more. Že leta 1990 se je Gotenica uporabljala za druge namene, namene naše samostojnosti, saj je vsa distribucija orožja potekala prek nje. Od nekdanjih načelnikov štabov sem slišal, da so šli v Gotenico po moderno orožje. In zadnji dan pred vojno so v Kočevsko Reko prišle radijske postaje …
 

Vi ste zato, ker ste se priselili po vojni, tipičen predstavnik sedanjih prebivalcev Kočevske. Vendar je vaš prvi jezik nemščina?

V Nemčiji sem bil do osmega leta, do sedmega leta pa sem živel v rojstnem kraju Dorsten. Do osmega leta sem govoril samo nemško. Mama je Nemka, Vestfalka, in verjetno je moj karakter vestfalski. Smo trdi in načelni ljudje. Po očetovi strani pa so prišli v Nemčijo leta 1902 iz zelo raznolikega Banata, kjer tudi niso govorili nič drugega kot nemško. Bili smo rudarska družina.

Zakaj ste odšli iz Nemčije?

Leta 1946 smo prišli v Jugoslavijo, vendar ne prostovoljno. Oče je bil jeseni 1944 mobiliziran v nemško vojsko, konec tega leta smo dobili zadnjo pošto od njega. Potem se je jeseni 1945 nenadoma pojavil. Nas pa so v tem času evakuirali na Hanoveransko. Želeli smo se vrniti na obrobje Porurja, domov, v naše stanovanje, ki je bilo tudi za današnje razmere zelo dobro. To niso bile kolonije, ampak večsobna stanovanja z lastnimi sanitarijami, tekočo vodo, nekakšno pralnico in umivalnico. Tudi na pogled so to bila estetska stanovanja, z vrtovi in drvarnicami … Takrat pa so se pojavile težave.

Oče je bil državljan kraljevine Jugoslavije in je verjetno moral na policiji podaljševati dovoljenje za bivanje. Potem pa so ga na konzulatu v Düsseldorfu zavrnili, češ da se morajo jugoslovanski državljani vrniti v domovino, ker jih domovina potrebuje. Tega takrat nisem razumel, toda če bi se oče temu uprl, bi ostal brez državljanstva. To je danes katastrofa, kaj šele v tistih časih. Družina je hočeš nočeš sprejela odločitev, da gremo v domovino, ki je nismo poznali. Poslali so nas v Ravno Reko v Čupriji.

Potem pa je neki naš tamkajšnji znanec, rojen v Nemčiji, ki je imel bogate izkušnje, odšel na Kočevsko in nam sporočil, da naj pridemo za njim, ker so tam delovna mesta. Odpravili smo se z vlakom in smo zvečer prišli v Kočevje, na Rudnik. Zjutraj sem zagledal, kam smo prišli: v ene same ruševine.
 

Kočevje je bilo takoj za Mariborom drugo najbolj zbombardirano mesto?

Res je. Kmalu sem se odpravil naokoli in me je presenetilo, da so bile tudi vasi v ruševinah. Zapuščene in porušene stavbe, brez ljudi. Nikjer žive duše.

Takrat, leta 1947, sem spet začel hoditi v šolo in sem imel srečo, da me je vzela pod okrilje učiteljica Marija Česnik. Imela me je rada in tudi ni bila sovražno naravnana do Nemcev. Po pouku me je zadrževala in me učila.
 

Takrat niste govorili slovensko?

Ne. Poznal sem nekaj srbskih besed. Česnikova me je po pouku učila. »Miha, reci čokolada«, in sem seveda po nemško izgovoril »schokolade«. In me je popravila, tako da sem začel pravilno izgovarjati besede, pa da nisem uporabljal ženskega spola. Najbolj težki besedi sta bili pristanišče in državno posestvo, bili sta najbolj grozni besedi, kar jih je. Tako čudno sta zveneli. A me je naučila jezika in sem razred končal s prav dobrim. Pisati in računati sem znal že od prej, ker sem v Kočevju šel četrtič v prvi razred.
 

Četrtič?

V rojstnem kraju sem začel hoditi v šolo, pa so jo zaprli zaradi bombardiranja. Takrat je v Nemčiji umrlo kar nekaj otrok. Potem smo šli na Hanoveransko, tam sem šel jeseni 1945 drugič v prvi razred. Potem smo šli v zbirno taborišče v Dü​sseldorfu, od tam pa v Srbijo, kjer sem jeseni 1946 šel v tretji razred, pa so me prestavili nazaj v prvega, ker nisem znal cirilice. »Mali je glup,« so rekli. Nato sem prišel v Kočevje, kjer sem šel četrtič v prvi razred.
 

Po gimnaziji ste študirali stomatologijo?

Moja prva izbira je bila gozdarstvo. Bil sem zagrizen tabornik in ljubitelj narave, kot moj oče, ki je bil presrečen, če je bil v gozdu. Maturo sem naredil z odličnim uspehom in sem na KGP zaprosil za štipendijo. Pa so mi sporočili, da ne dajejo štipendije za gozdarstvo. Oče je bil invalidsko upokojen, zato je bila štipendija nuja. Odšel sem na občino, tam so mi rekli, da naj grem študirat medicino, ker potrebujejo zdravnike. Toda ko sem prišel podpisat pogodbo, so mi rekli, da ne rabijo zdravnikov, ampak zobozdravnike, in sem to vzel in preživel. Preživeli pa so tudi moji pacienti in številni so še živi.
 

Kako ste zašli v politiko?

Glavni razlog je verjetno v tem, da nisem bil nikoli tiho. Žena je bila vedno prizemljena, tudi v časih, ko so me prepričevali, da naj grem za predsednika občine Kočevje, je govorila, čudni časi nas čakajo, nikar ne rini v to. A sem sprejel in bil izvoljen. Toda nikoli se nisem načrtno usmeril v politične funkcije, bolj sem padel v to. Je pa res, da sem bil vedno na tekočem s politiko.
 

Je pomembno delati to, kar je prav?

Da, to me je naučila mama, češ, gorje mi, če bi kdaj izdal sošolca. Po nemških vrednotah je izdajstvo hud moralni delikt. Pomembne vrednote pa so zvestoba, prijateljstvo, delavnost, disciplina … in seveda to, da razmišljaš s svojo glavo.