»Smrt takšnega medveda spremlja veliko čustev«

Medved Elisio se je večkrat povzpel višje od 2100 metrov nadmorske višine, v 17 mesecih opravil več kot 2750 kilometrov poti in kar 361000 metrov višinske razlike. V Italiji je petkrat preplaval jezero Cavazzo, v Sloveniji preživel trk z vlakom, srečanja s tukajšnjim lovcem, ki 26. novembra – le štiri dni po vladni zeleni luči za »selektivni in omejen odvzem« 200 medvedov iz narave – ni videl ovratnice, s katero so ga opremili raziskovalci univerze v Vidmu, pa ne. 

Ujeli in z ovratnico opremili so ga lani, ko je bil star štiri leta in težak 133 kilogramov. Njegov odstrel v Italiji močno odmeva, prišel je celo do parlamenta.



Kontaktirali smo koordinatorja raziskav medvedov na univerzi v Vidmu Stefana Filacordo, ki je Elisia spremljal vse od njegovega ujetja in namestitve ovratnice. Kot predavatelj in raziskovalec je angažiran na univerzitetnem oddelku za agrikulturo in prehrano, med področji, ki jih raziskuje, so ekologija naravnih okolij, mesojedi plenilci in njihove prehranjevalne navade.

Tudi njegova strast do medvedov je povezana s Slovenijo, pravi. Z obiski slovenskih gozdov. Brez tega medvedov ne bi mogel vzljubiti. Niti preučevati tistih, ki so v Italiji.

Lahko komentirate izgubo?

Kar se je zgodilo, bi moralo obe strani privesti do skupnega protokola upravljanja z medvedi z ovratnicami, do njihove zaščite. In tudi do zaščite drugih medvedov na obmejnih območjih. Z ustreznimi protokoli morajo ostati skupna živa dediščina. Podobno kot volkovi ali risi lahko postanejo svojevrstne zastave, simbol tega, kar pripada nam vsem.

Medvedi z ovratnicami so bogastvo skupnega znanja. So vir informacij, ki pomagajo tako k njihovi ohranitvi kot spodbujanju koeksistence s človekom, ob tem so tudi vir znanstvenih informacij, ki omogočajo realizacijo raziskav.


 

Kakšne raziskave so temeljile na Elisiu?

Elisio se je večkrat povzpel višje od 2100 metrov nadmorske višine, v 17 mesecih je opravil več kot 2750 kilometrov poti, kar 361000 metrov višinske razlike. Petkrat je preplaval jezero Cavazzo, v Sloveniji preživel tudi trk z vlakom. Ujeli smo ga, ko je bil star štiri leta in težak 133 kilogramov, odtlej nam je priskrbel pomembne podatke o specifikah okolij, ki si jih je izbiral, o prehrani, tudi o odvisnosti medvedov od krmišč lovcev in hrane, ki izhaja iz dejavnosti človeka.

Posredoval nam je tudi podatke o medvedjem koridorju, ki povezuje dinarsko populacijo medvedov z Alpami. O preprekah na njem ter iskanju točk prehoda. Večkrat je prešel avtocesto med Koprom in Ljubljano. Našel je točke pod njo, pod avtocesto, ki sicer na drugih točkah predstavlja nepremagljivo oviro in razlog za smrtnost med živalmi. Drug medved, ki smo ga raziskovali, je leta 2015 poginil prav ob tej avtocesti.



Elisia je lani v bližini Mosta na Soči povozil vlak na odseku, ki je znan po številnih povozih živali, sedaj pa bi nam lahko priskrbel informacije o trajanju zimskega spanja in kasnejšem gibanju. Tovrstne informacije omogočajo tudi boljše upravljanje s primerki, ki razvijejo nagnjenje do napadov na živino. Elisio sicer ni sodil mednje.

Tudi zahvaljujoč njemu lahko preučujemo dejavnike, po katerih se medvedje odločajo, kje preživeti različne mesece v svojem življenju in katere koridorje uporabiti za selitve. Sledimo še dvema, Francescu in Mirtillu, Elisio pa je skupaj z njima predstavljal našo »zastavo«. Šole in javnost sledijo življenju teh medvedov, na tak način širimo občutljivost do narave. Smrt takšnega medveda spremlja veliko čustev.
 

Vodja odseka za gozdne živali in lovstvo sežanske enote Zavoda za gozdove Andrej Sila nam je povedal, da ustrelitev vsi obžalujejo, a da podatki o tedenskem premikanju medveda ne morejo preprečiti nesreč. »Z Italijani smo se večkrat slišali, a medved je žival, ki lahko v enem dnevu prehodi več deset kilometrov,« je rekel.

Res je, tedenske informacije, pravzaprav niti dnevne, ne morejo povsem preprečiti tovrstnih nesreč. Medved lahko prehodi veliko območje v eni sami noči. Kljub temu bi bilo treba izboljšati posredovanje informacij med obema državama, vpeljati delovni protokol, uveljaviti pravila, investirati tudi v tehnologijo.

Treba pa je vedeti, da je bila navzočnost Elisia na tistem območju znana več kot mesec dni, čeprav je občasno šel drugam. Znane so bile točke krmišč, ki jih je obiskoval. Zadnjo informacijo smo posredovali v soboto, ustreljen je bil dva dneva zatem.

Dodati moram, da nam je lovska družina z območja Senožeč nekaj dni po ustrelitvi poslala zelo prijazno elektronsko sporočilo, opremljeno tudi s fotografijami drugega medveda, ki mu sledimo, Mirtilla. Opravičili so se in zapisali, da lovec, ki je Elisia ustrelil, ovratnice ni videl.
 

Sodeč po objavah so vam ovratnico vrnili, Elisiovega trupla pa ne. Gre za ustaljen postopek? Kakšen je protokol v takšnem primeru?

Protokol ne obstaja, govorimo lahko le o dobrih praksah, ki so povsem neuradne. Pri drugih dosedanjih izgubah smo iz Slovenije prejeli ovratnice, glede Elisia vrnitev še koordiniramo. Neformalno smo prosili tudi za vzorec dlake, s katerim bi analizirali prisotnost nekaterih hormonov, in za podatke o teži in velikosti. Truplo je last Slovenije, informacije, znanstvene vzorce in meritve pa bi morali deliti.


 

S katerimi slovenskimi institucijami sodelujete? Kakšne so izkušnje?

Sodelujemo z univerzo v Ljubljani, kateri smo posredovali vse telemetrične podatke glede medvedov od leta 2007 dalje, za skupne objave in poročila projekta Dinalp bear. V slednjega nismo vključeni formalno, a ga podpiramo tudi zato, ker so lahko medvedi, ki jim sledimo in običajno opravijo dolge selitve, pomembni za nekatere projekte in skupno sodelovanje.

V letih 2003–2007 smo sodelovali tudi s slovensko lovsko zvezo, ministrstvom za okolje in prostor, zdaj sodelujemo v projektu Nat2care z Naklom, biološkim inštitutom v Ljubljani in Triglavskim naravnim parkom. Projekt stremi k vključenosti lokalnih skupnosti in državljanov v zaščito narave in tudi v monitoring, nanaša pa se na različno favno. V zadnjih mesecih smo se vključili s podatki o gibanjih Elisia in Mirtilla. Tudi moja strast do medvedov je povezana s Slovenijo, z obiski slovenskih gozdov. Brez tega medvedov ne bi mogel vzljubiti. Niti preučevati tistih, ki so v Italiji.
 

Slovenska vlada je dala zeleno luč za, kot je definiran, »selektiven in omejen odvzem« kar 200 medvedov. 175 jih je letos predvidenih za odstrel, preostalih 25 pripada pričakovani statistiki nesreč, predvsem na cestah ali železniških tirih.

Načrtov Slovenije, ki gotovo temeljijo na pozornih študijah in monitoringu, ne morem komentirati. Lahko opozorim le na to, kar smo ugotovili v Furlaniji-Julijski krajini. Čeprav so ekološki in tudi družbeni pogoji za navzočnost medvedov dobri, se ta vrsta vse od konca 90. let kljub rasti populacije v Sloveniji ni razširila. Vselej je šlo le za pet do deset medvedov, ki so večinoma prišli iz Slovenije, vsi pa so bili samci.
 

Ob izgubi Elisia članki obujajo tudi zgodbo medveda Bepija, ki ste ga izgubili na podoben način.

Da, Bepi je bil prvi medved, ki smo ga ujeli ob pomoči mešane, tudi slovenske ekipe. Ujeli smo ga 3. marca 2007, že na začetku oktobra je bil ustreljen, lovec prav tako ni videl ovratnice. V primerjavi z Elisiom so sicer ovratnice leta 2007 posredovale malo informacij. Podatki, ki smo jih tedaj posredovali lovcem, so bili veliko bolj pomanjkljivi.
 

Je na območju Slovenije še kak medved, ki mu sledite?

Trenutno spremljamo dva medveda. Francesco izhaja iz populacije v okolici Trenta in ostaja že tri leta v Karniji, Mirtillo pa je trenutno v Sloveniji, na območju Predmeje oziroma Trnovskega gozda. Informacij o njem nimamo že deset dni, menimo, da se je odpravil na zimsko spanje. Gre za območje, ki ni pokrito s signalom GSM in tudi o njegovi prisotnosti smo obvestili gozdno inšpekcijo.