Vrednota je, kako živimo in ne, kako dolgo

Ljubljana – Ob dnevu spomina na mrtve se spominjamo naših najdražjih, sorodnikov, prijateljev znancev, ki so nam bili blizu in s katerimi smo bili skupaj daljši ali krajši čas. To je tudi priložnost za razmislek o širini in globini našega življenja, o povezavah in odnosih, ki jih imamo z drugimi, pa tudi o tem, zakaj se toliko ljudi izogiba pogovorom o smrti in minljivosti ter zakaj to ni najbolje.

V Slovenskem društvu hospic (SDH) se že 24 let ukvarjajo z detabuizacijo smrti in se trudijo pomagati ljudem, da bi to temo nekako udomačili. Andrejo Cilenšek, ki je vodja detabuizacije v SDH, je tematika smrti že od nekdaj privlačila. Zaveda se, kako pomembno je razčistiti naš odnos do življenja in smrti. Poudarja pomen polnega, pristnega in čim bolj iskrenega občutenja, ki nas vodi v poznavanje sebe v globine in širine, pri čemer ji pomaga meditacija. Za podporo pri tem je pripravila vodnik v notranji svet z naslovom Knjiga Življenja, ki je vodnik oziroma orodje za notranje potovanje vase. S pomočjo avtoričinega razmišljanja in vprašanj pomaga vsakomur, ki želi pogledati vase, zapisati občutke in misli o sebi, svojem življenju, čustvih ter minljivosti življenja.


 

Sprejemanje možnosti, da lahko umre tvoj otrok

»Žalovanje je zelo širok pojem, ni vezano zgolj na izgubo, kot je smrt, kar sem občutila pred dvema letoma, ko se mi je skoraj utopil sin,« je povedala Andreja Cilenšek na zanimivem pogovoru o življenjskih popotovanjih, ki ga je vodila Mateja Hana Hočevar v Knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani. Ko je bilo že vse mimo in je sin preživel, se je soočila oziroma začutila, kaj bi se lahko zgodilo in takrat se je srečala z žalovanjem: »Bilo je tako, kot da delček tebe umre, ta delček je bil pripravljen na vse, soočen z izpuščanjem, čeprav to še ni bilo potrebno. Občutek sprejemanja možnosti, da lahko umre, je bila močna izkušnja.« Kot pravi, se zna človek močno soočiti z vsemi stiskami v življenju, kar ni nujno najboljše. Šele pozneje je začela ozaveščati, kaj se je dogajalo. Ko se je sin zbudil in jo poklical, so se ji ulile solze. Pozneje so jo pokritizirali, da tega ne bi smela, ker bo sin začutil, kako ji je težko. S tem se ne strinja in pravi, da gre za odnos do naših čustev, pri čemer ga otroci čutijo veliko močneje, kot se zavedamo, zato je bolje biti iskren in se ne pretvarjati pred njimi.

Žalovanje je zelo širok pojem, ni vezano zgolj na izgubo, kot je smrt.

Veliko je nedostojanstvenega ravnanja z bolniki, a se tega sploh ne zavedamo.

Pogovori o smrti v ljudeh nagovorijo različne strahove, ki jih je treba ozavestiti.

Negovanje notranjega miru

O izkušnji, ki jo prinaša spremljanje umirajočega, pravi,da gre za negovanje notranjega miru, pri čemer se čas ustavi: »Bolj kot neguješ svoj notranji mir, bolj ga pomagaš začutiti tudi njemu. Če duša odhaja, potrebuje prostor, da se pripravi na odhod. Če smo mi nemirni zraven, ga zadržujemo, moramo biti mirni, da lahko spusti.« Spomni se gospe, ki se je odločila, da bo prenehala jesti in končala svoje življenje, spila je samo nekaj požirkov tekočine na dan. V domu, kjer je bila, so jo razumeli, reakcija svojcev pa je bila slaba, želeli so jo celo vzeti domov in jo hraniti. Ko je Andreja Cilenšek prišla k njej, je bila kot kost in koža, imela pa je ogromne oči, ki so se ji svetile in so bile polne življenja. Gospa je bila mirna, sprijaznjena, da zaključi življenje, brez strahu in kakršnekoli teže. Hudomušno jo je pogledala in vprašala, kaj se bosta pogovarjali. Nato ji je dejala: »Veste, človek, ve, ko pride čas.« Pri polni zavesti in prisotnosti je bila zmožna na tako miren, globok način spuščati to življenje, pravi Cilenškova: »Ni nosila nobenega strahu. Bila sprijaznjena z odhodom, kar je zelo redka izkušnja.«

O filozofiji hospica, ki pravi, da je dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju, pa Cilenškova razlaga, da smo ljudje zaradi nerazčiščenih in neozaveščenih strahov obremenjeni s tem, da je treba življenje podaljševati na silo. To pomeni, da ni vrednota, kako živimo, ampak kako dolgo živimo. Kot je zapisala v blogu, se pri stotih letih morda ni treba obremenjevati s tem, da ti lahko škodi kava, če si jo želiš. Ali pa da gospodu, ki si želi še enkrat na balkon, ne ustrežejo, ker naj bi bilo zanj prenevarno, če bi ga dali na voziček. Ob tem se sprašuje: ali ni pomembneje vzdrževati kvaliteto življenja kot pa na vsak način podaljševati življenje?

Ohranjanje dostojanstva življenja

Zaradi vsega tega se dogaja, da je veliko nedostojanstvenega ravnanja z bolniki, vendar se tega sploh ne zavedamo. Prav zaradi tega se v dom za starejše, kjer dela kot prostovoljka in vodi pogovore skupine o ozaveščanju občutkov, velikokrat odpravi v času kosila, da jim omogoči dostojanstveno hranjenje. Razume, da je v domovih premalo zaposlenih, negovalka mora v pol ure nahraniti celo nadstropje starejših in ob tem ne moreš biti indiferenten. »Pri hospicu je poudarek na ohranjanju dostojanstvenega življenja, tako pri hranjenju kot željah, ki jih človek ima. Pomagaš mu ohranjati mir, se povezati s svojci, na koncu je pogosto težava, ker imajo nerazčiščene odnose. Premalo se zavedamo, kako je to pomembno in koliko vsi pridobimo, če jim pomagamo.«

Kateri so najpogostejši tabuji, povezani s smrtjo? »Ko se začnemo pogovarjati o smrti, se ljudje ustrašijo, da jo bomo s tem kar priklicali, zato so prepričani, da je bolje, če se o njej ne pogovarjamo. Takšni pogovori pa v ljudeh nagovorijo tudi različne strahove, ki jih je potrebno ozavestiti. Ugotovila sem, da se ljudje ne bojijo toliko smrti, pač pa bolj vsega tistega, kar pride pred tem – bolečine, trpljenja, samote.« V SDH imajo na usposabljanjih za prostovoljce veliko izkustvenih vaj, na katerih se soočiš s temi strahovi. Skoraj nihče ni indiferenten do trpljenja in bolečine.

Pri umirajočih zaznava, da jim je veliko težje, če ne naredijo bilance in se ne pogovorijo z bližnjimi: »Če si dovoliš začutiti, da odhajaš, je veliko lažje.« Kdaj je pravi čas za tak pogovor in kdaj ga začneš? »Verjamem, da je vedno pravi čas. Pomembno je, da se temu ne umikamo, saj tako ustvarjamo tabu, in če se to zgodi večkrat, postane vzorec. Bolj ko se bomo znali preprosto in spontano pogovarjati o tem, lažje nam bo ob času slovesa,« pravi Andreja Cilenšek.