Kako žalujejo ljudje, ki izgubijo bližnjega z neozdravljivo boleznijo?

Kako žalujejo ljudje, ki izgubijo bližnjega zaradi posledic napredujoče neozdravljive bolezni? Žalovanje ljudi, ki so izgubili bližnjega zaradi take bolezni, ki je lahko trajala nekaj tednov, mesecev ali več let, je skoraj neizogibno pod vplivom izkušnje še v času bolezni in zdravljenja. Svojci, ki skrbijo za bolnega, prevzemajo številne odgovornosti, poskušajo ohranjati že obstoječe vloge ter se ob vsem tem spoprijemajo še z lastno čustveno stisko ob bolezni bližnjega. Ker se svojci s težkimi čustvi soočajo v času, ko je njihov bližnji še fizično prisoten in potrebuje oskrbo, pogosto zadržujejo svojo čustveno stisko in izraze žalovanja, da bi zaščitili pomembne druge, predvsem bolnika.



Njihove osebne potrebe so tako lahko daljše obdobje potisnjene vstran. Svojci so pri vseh zahtevah oskrbe pogosto telesno izčrpani ali se jim poslabšajo zdravstvene težave, ki jih že imajo. Dolgotrajna skrb za bolnega bližnjega je lahko tudi finančno zahtevna. Vse to prispeva k veliki obremenjenosti svojcev v času bolezni, ki pa dobi prostor za predelovanje velikokrat šele po smrti bližnjega, ko žalujoči postopno oblikujejo svoj odnos do vsega doživetega.

Kaj olajšuje in kaj otežuje proces žalovanja po izgubi bližnjega zaradi dolgotrajne bolezni? Bolnikovo zanikanje bolezni in umiranja navadno oteži žalovanje svojcev, bolnikovo sprejemanje bolezni pa ga olajša. Spomini na to, da je bolnik trpel, da je bil ob bolezni osebnostno ali vedenjsko spremenjen, prav tako otežujejo proces žalovanja. Svojci, ki se v vlogi skrbnika ne počutijo kompetentne, imajo več težav v procesu žalovanja.



Občutek svojcev, da so pri skrbi za bolnega bližnjega dali vse od sebe, zmanjšuje občutek krivde v procesu žalovanja in jim pomaga najti smisel ob njihovi izgubi. Pripravljenost svojcev na smrt bližnjega v smislu zavedanja o izgubah, povezanih z zaključevanjem njegovega življenja (npr. da je to zadnji obrok bližnjega), prav tako olajšuje proces žalovanja. Poleg pripravljenosti svojca na izgubo na žalovanje pozitivno vplivajo navzočnost svojca v času smrti, umiranje bližnjega brez trpljenja, da se spoštujeta svetost smrti in bolnikovo dostojanstvo, pa tudi to, kako je po smrti organizirano dogajanje okrog umrlega in svojcev.



Kako prazniki, kot je 1. november, vplivajo na žalujoče? Tipično za žalovanje je, da se okrog določenih datumov ali obdobij v letu, ki imajo za žalujočega v povezavi z umrlim svojevrsten pomen, sprožijo intenzivnejše spominjanje in ob tem različna čustva, povezana s takratnim doživljanjem dane situacije. Dan spomina na mrtve je praznik, ki zelo neposredno obuja spomine na preminulo osebo, zato ga žalujoči, še posebej prva leta po izgubi, lahko doživljajo kot zelo bolečega. Pa vendar si žalujoči pogosto želijo, da bi se z drugimi več pogovarjali o svojih umrlih bližnjih, da bi jih drugi večkrat spontano omenili, torej se jih ne spominjali samo ob dnevu mrtvih, ampak tudi sicer ob vsakodnevnih priložnostih.