»Slovenska vojska bolj odprta do žensk kot nekatere druge«

Slovenija je med državami Nata v vrhu po deležu vključenosti žensk v oborožene sile, opozarja Janja Vuga Beršnak s katedre za obramboslovje ljubljanske fakultete za družbene vede. A opozarja, da vprašanja vključenosti v vojaško organizacijo ni korektno zreducirati zgolj na vprašanje spola, pač pa sta bistveni strokovnost in kompetentnost.

»Ne le izhajajoč iz statističnih podatkov o deležu žensk v Slovenski vojski, ampak tudi zaradi imenovanja generalmajorke Alenke Ermenc na mesto načelnice generalštaba lahko trdimo, da je Slovenska vojska bolj odprta do žensk kot nekatere druge vojaške organizacije,« je ocenila Vuga Beršnakova.

Pri deležu vključenosti žensk v oborožene sile v Sloveniji govorimo o približno 15 odstotkih, pri čemer pa je udeležba na mednarodnih operacijah in misijah precej nižja, približno petodstotna, z nekaj skoki v letih, ko so bile v KFOR napotene številčnejše enote, je navedla strokovnjakinja. »Bolj kot se gibljemo po hierarhični lestvici navzgor, manjši je delež žensk,« je dodala.

Vuga Beršnakova poudarja, da bi za manjši delež žensk na višjih položajih težko navedli zgolj en razlog. »Verjetno gre za preplet osebnih, družbenih, organizacijskih in drugih dejavnikov, ki pa bi jih bilo treba preučiti«.



Spomnila je, da je že Lewis A. Coser definiral vojaško organizacijo in družino kot dve pohlepni instituciji. »V primeru žensk, zaposlenih v vojaški organizaciji, prihaja do trka dveh pohlepnih institucij, ki ga na svojih ramenih nosijo pripadnice. Družbene spremembe v smeri enakopravnejše delitve neplačanega dela in skrbstvenih funkcij med spoloma se bodo morda odražale tudi v močnejši zastopanosti žensk na višjih položajih v vojaški organizaciji,« je ocenila.

Če je vloga moškega v vojaški organizaciji družbeno sprejeta in razumljiva, je z žensko drugače, je dejala Vuga Beršnakova, ki kot primer navaja mednarodne operacije in misije. Tam »so spodbude k močnejšemu vključevanju žensk usmerjene tako na lokalno prebivalstvo, saj je pri pokonfliktni obnovi treba upoštevati potrebe in vključiti izkušnje obeh spolov, kot tudi na pripadnice oboroženih sil«.

»V določenih kulturnih okoljih so denimo le ženske tiste, ki lahko dostopajo do otrok in žensk v lokalnem okolju; identifikacija prioritet in potreb se lahko razlikuje med spoloma; ženske so lahko zgled in spodbuda enakopravnejšemu položaju žensk v lokalnem okolju,« je naštela.



V Slovenski vojski (SV) so sicer vse enote odprte za oba spola, kar pa ne pomeni, da sta oba spola zastopana v vseh enotah, je navedla docentka in izpostavila, da bi morali biti kriteriji za vstop v vojaško organizacijo za vse enaki. »Psihofizična pripravljenost, ki je mnogokrat argument proti vstopu žensk v vojaško organizacijo, bi morala biti vezana na zahteve delovnega mesta,« je poudarila.

Je pa spomnila tudi na raziskavo Slovensko javno mnenje, ki je več let razkrivala deljeno stališče javnosti glede primernosti žensk v vojaški organizaciji. »Zadnje merjenje, leta 2012, pa je pokazalo obrat, saj je več kot polovica vprašanih menila, da naj ženske enakopravno opravljajo vse naloge, tudi bojne,« je navedla.



V primeru Slovenije ocenjuje, da je šel njen razvoj v korak z družbo, ko gre za odnos do žensk. Zastopanost obeh spolov na različnih področjih je sicer po njenem mnenju pomembna za razvoj in napredek vsake družbe. Kar velja tudi za vojaško organizacijo.

Opozarja, da »v vojaški organizaciji s tako visokim deležem žensk kvote niso potrebne in je lahko edino merilo kompetentnost ter profesionalen odnos do dela ter organizacije«.

Ob tem je izpostavila, da so zahteve vojaške organizacije, ki je še vedno tradicionalno pretežno moška organizacija, specifične, kot je tudi vojaška organizacijska kultura. S tem je po njenih besedah povezana tudi odločitev za zaposlitev v vojaški organizaciji, ki je zanimiva določenemu tipu ljudi, ki imajo specifična pričakovanja in motivacijo.

Dodala je še, da bi bilo seveda zaželeno, da bi pripadnice v prihodnje izkazale še več motivacije in prejele dovolj podpore, tako v vojaški organizaciji kot tudi doma pri usklajevanju med delom in družino ter podporo partnerjev. »Odsotnost dela populacije v kateri koli organizaciji je vedno slaba za njen razvoj. Profesionalnost namreč nima spola,« je opozorila Vuga Beršnakova.