Slovenke so vseskozi podpirale štiri vogale

Ljubljana – Le 16 občin od 212 vodijo ženske, njihova moč ni dosti večja niti v obeh domovih slovenskega parlamenta. Na volitvah so jim volivci zaupali le dobro četrtino sedežev v državnem zboru, v državnem svetu pa jih zasedajo samo desetino. Čeprav statistika ne kaže v prid njihovi prisotnosti v politiki, so se v preteklosti številne uspešno spopadle s kandidaturo.

»Biti odlična v vodenju hišne ekonomije, vzgoji otrok, pri poklicu, partnerstvu, soočanju s številnimi pričakovanji in stereotipi so ostri vogali, s katerimi se Slovenke uspešno spopadamo vsak dan,« razmišlja nekdanja županja prestolnice Vika Potočnik.

Njo in še tri nekdanje vodilne ženske v občinah – predsednico mariborske skupščine Magdaleno Tovornik, predsednico skupščine lenarške občine Vido Šavli in izolsko županjo Bredo Pečan – smo vprašali, kako gledajo na politiko, kje so ženske v politiki (ne)močne in kaj bi svetovale prihajajočim županom in županjam.
 

Kako se je županovanje, kot  zelo pomembna funkcija v lokalni skupnosti, razvilo: so župani postali nosilci pozitivnih sprememb v svojem kraju?

Magdalena Tovornik: Če primerjam pristojnosti lokalne samouprave, ki smo jo imeli na prvih demokratičnih lokalnih volitvah, menim, da imajo danes vsa potrebna orodja za pozitivne spremembe. Glavna sprememba med prvo »župansko« generacijo in izvoljenimi po letu 1994 je, da so izvoljeni neposredno, odločajo o proračunu, imajo izvršno oblast in dovolj majhne občinske svete za odločanje. Opaziti je razvoj mest in podeželja, zlasti infrastrukturni, a bi število občin vseeno lahko zmanjšali ali imeli vsaj manj poklicnih, plačanih županov.

Viktorija Potočnik: Biti nosilec pozitivnih sprememb ni vezano na funkcijo, to je lastnost, ki jo imaš ali ne. Lokalna samouprava je pri nas slabo razvita, njene pristojnosti so omejene na toge državne predpise, zato se župansko delo večinoma ocenjuje po novih pločnikih in fasadah, raznolikih »skulpturah« v krožiščih, manj pa po trajnostnih razvojnih rešitvah in participativni demokraciji. Vse bolj se uveljavljajo avtoritativni načini vodenja. Zato je potreben razmislek o prenovi zakonodaje in novem načinu upravljanja lokalne in državne ravni.

Breda Pečan: Zelo težko je podati posplošeno oceno njihove uspešnosti. Njihov vpliv je pretežno odvisen od osebnostnih lastnosti, ljubezni do domačega kraja in sposobnosti, da znajo potegniti za seboj ne le delavce občinske uprave, ampak tudi občane. Vprašanje je, kaj štejemo za pozitivne spremembe: gradnjo infrastrukture, urejanje industrijskih in obrtnih con ali zagotavljanje primernih življenjskih razmer, zlasti za mlade, urejeno otroško varstvo, živahno kulturno in športno življenje, vključevanje starejših. Večino občin vodijo župani, ki so jih občani prepoznali kot resnične nosilce pozitivnih sprememb. Tisti, ki jih ne čutijo za svoje, so v preteklih šestih mandatih že odpadli.

Vida Šavli: Uspešne občine od povprečnih izstopajo z vizijo, ki upošteva trajnostni razvoj, ni plod le želja, ampak tudi prioritet, z dobrim črpanjem sredstev EU, poslušanjem večine občanov, ne samo »svojih«. Mnogi župani so nosilci napredka, s poštenim delom in zgledom in ni jim lahko. Marsikje pa prihajajo na funkcije ljudje, ki niso v življenju ničesar ustvarili, brez dosežkov in premoženja in takšni ne morejo biti nosilci sprememb. Znajo pa dobro poskrbeti za svoj krog. Analiza delovnih mest v zavodih, občinah, upravnih enotah, to v veliki meri potrjuje; ustvarjajo se lokalni lobiji.
 

Bi lahko izluščili lastnosti, sposobnosti, morda prioritete, ki jih lahko županje bolj poudarijo, in katere so njihove šibke točke?

Magdalena Tovornik: V vseh poklicih vidim ljudi, šele nato spol. Vsi kandidati naj se zavedajo, da je lokalna politika najbližje občanom, da morajo z njimi znati reševati stiske in se veseliti uspehov. Upam reči, da imamo ženske več posluha za sočloveka, da nekatere stvari bolj razumemo, smo naravnane h konkretnemu reševanju problemov, tudi manj vidnih, ki so za ljudi pomembni. Ni vse v asfaltu in krožiščih, pomemb-no je življenje v vrtcih, šolah, domovih starejših, kulturi – na področjih, za katera slišimo, da so »ženska«. Spomnimo se tega na volitvah! Šibka točka je lahko, da je skrb za družino večinoma še vedno njihova, vendar se znajo dobro organizirati.

Viktorija Potočnik: Enoznačnega odgovora ni, lahko pa iz dosedanjih praks vidimo, da so bolj senzibilne za socialne probleme, racionalnejšo organizacijo dela in dolgoročnejšo razvojno vizijo.

Tendenca je, da ženske delo oziroma funkcijo jemljemo bolj osebno. To je lahko slabost ali prednost; pri svojem županovanju sem se poistovetila s projekti, ki smo jih izvajali.

Breda Pečan: Županje so še vedno bolj redko zastopana vrsta političark, čemur se čudim. V času svojih dveh mandatov in pol sem jih spoznala kar nekaj in moj vtis o njihovem vodenju je bil bistveno boljši v primerjavi z meni znanimi župani. Bile so bolj empatične, njihovo vodenje je bilo podobno vodenju družine. Bolj so poznale potrebe, želje in težave svojih občanov kot moški kolegi, ki občino obravnavajo kot podjetje. Ženske smo – če je to »šibkost« – pri odločitvah bolj dosledne, težje se zlažemo in nikoli ne odklonimo pogovora. Ne manjka nam niti kakšna šibka točka: težko se pustimo speljati v kakšne dogovore pod mizo, nerade delamo ovinke okoli predpisov in temu primerno pridemo v konflikt z različnimi lobističnimi »prijatelji«.

Vida Šavli: Ženske smo zaradi več obremenitev kot so služba, dom, otroci, hobiji, v povprečju bolj organizirane. Samodisciplina, vztrajnost, timska naravnanost, sočutje, odnos do narave, red, postavljanje mej, spravljivost, odprtost za ideje, so le nekatere lastnosti, ki jih županje uporabljajo pri delu. Za vsakim uspešnim moškim stoji še uspešnejša ženska, gre za podžupanje, sekretarke, pomočnice, a problematično je, da se s temi položaji sprijaznijo. Tu smo »šibke« oziroma zelo močne in odločne, ker se znamo odločiti za prioritete, pa čeprav na račun kariere. V politiki manjka več mehke ženske energije, saj bomo le skupaj zmogli premagati težave in popeljati deželo v kakovostno in pravično prihodnost.
 

Ali so Slovenke še vedno premalo pogumne za kandidaturo na to pomembno funkcijo?

Magdalena Tovornik: Izkušnje lokalnih in predsedniških volitev pri nas kažejo na izredno majhen odstotek glasov, namenjenih ženskam. To zagotovo ne prispeva k njihovemu opogumljanju za kandidaturo. Problem je v volivcih, ki na tem položaju še vedno bolj zaupajo moškim. Kandidatkam bolj »zamerijo«, če so neznane v politiki, čeprav so se uveljavile na drugem področju, dvomi so izrazitejši. Brez osnove ravnamo po klišeju »iščemo moškega ali pametno žensko«.

Viktorija Potočnik: Ne gre za vprašanje poguma, ampak za družbeno klimo in slabo razvito strankarsko demokracijo, ki prevzema pomembnih odločevalskih funkcij še vedno ne zaupa sposobnim ženskam, ki jih je v Sloveniji veliko. Kako trdoživo je to stanje, nam kljub nekaterim zakonskim rešitvam, ki so v podporo njihovemu večjemu vključevanju v političen prostor, kaže število izvoljenih poslank v državni zbor in državni svet. Nič kaj boljše jim ne kaže na tokratnih lokalnih volitvah.

Breda Pečan. FOTO: Blaž Samec/Delo

 Breda Pečan: Ne vem zakaj, ampak Slovenke smo premalo samozavestne, da bi se upale spustiti v politične vode, čeprav o vodenju občine težko trdimo, da je zelo politično.

Morda drži, da so politične volilne kampanje na lokalni ravni, a ko se začne pravo župansko delo, je to delo in skrb za vse občane, ne glede na njihovo siceršnje politično, versko, ideološko prepričanje, spol ali starost. Takrat smo vsi »naši« in občinski funkcionarji smo njihovi, njim odgovorni. Če bi se ženske tega zavedale, bi bila njihova odločitev mnogo lažja.

Vida Šavli: Ne gre za pogum ali sposobnost, ampak za osebno odločitev za skok v kalno vodo naše politike, za katero ne veš, kaj bo po njej priplavalo. Dokler bo v politiki toliko umazanih iger pod mizo, neznanja, zavisti in nespoštovanja osnovnih norm, sposobne in uspešne Slovenke ne bodo kandidirale, saj se ne želijo umazati. Hkrati je naša družba še vedno naravnana patriarhalno, zlasti na podeželju, a se stanje počasi izboljšuje. Apeliram na uspešne Slovenke k preboju na državni ravni, saj bomo le s tem vplivale tudi na lokalno.
 

Kaj bi svetovale prihajajočim županom?

Magdalena Tovornik: Ne zadošča zgolj želja in tudi sama izvolitev je šele začetek poti. Da bo uspešna, je treba imeti dobro ekipo z novimi idejami in interdisciplinarnim znanjem, pogumom, poštenostjo, zanesljivostjo, dobro komunikacijo z občani in mediji. Ker je občinskega denarja vedno premalo, svetujem pogumnejši naskok na evropska sredstva, povezovanje z občinami doma in v tujini ter z državo – ker je premier nekdanji župan, to ne bi smelo biti težava.

Viktorija Potočnik: Jasni razvojni cilji, vključevanje občank in občanov v pripravo in izvajanje razvojnih projektov kraja, povezovanje v regijske in državne razvojne strategije ter prenos večjih pristojnosti z države na lokalne skupnosti ter seveda dovolj trdna osebna integriteta.

Breda Pečan: Naj bo vaše delo vedno usmerjeno v dobro vseh občanov, naj vam bodo prijatelji, tudi če se kdaj ne strinjajo z vami ali vi z njimi. Bodite do vseh enaki, naj čutijo, da so pomembni tako za vas kot za občino v celoti. Dajte jim vedeti, da jih soobčani potrebujejo in da boste lahko res samo s skupnim delom naredili svojo občino za naj-bolj zaželen kraj bivanja. Morda zveni nekoliko patetično, toda tako pač je: občina je kot velika družina, v kateri lahko pride tudi do nesoglasij in prepirov, a s strpnostjo, pogovorom in poslušanjem drug drugega lahko naredimo vse.

Vida Šavli. FOTO: Franc Milošič/Delo

Vida Šavli: Bodite pošteni, delajte v dobro vseh, spoštujte ljudi, naravo in okolje, povezujte ljudi, njihova znanja in sposobnosti ne glede na strankarsko pripadnost, v svoje delo vključujte več stroke, pomagajte ljudem v stiski, predvsem pa imejte svoj kraj in občane radi. Bodite pravični, saj to vnaša mir med ljudi. Kjer je pravičnost, je tudi veselje in spoštovanje. Ko bomo začeli spet spoštovati drug drugega, nam bo boljše.