Slovenija sita hrvaških kršitev

»Naši pravni argumenti, ki jih bomo predstavili pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), so dobri in izpiljeni. Zavedamo se, da je tožba specifična, pred tem sodiščem namreč ni veliko tožb, v katerih bi država tožila drugo državo. Podrobneje bomo pravne argumente predstavili na naroku,« napoveduje pred sredino ustno obravnavo slovenske tožbe proti Hrvaški državni sekretar finančnega ministrstva Metod Dragonja, ki je tudi glavni koordinator naše strani v tem primeru.

Sedemnajstčlanski veliki senat ESČP, najvišji organ sodišča, ima pred sabo primer, težak 429 milijonov evrov. Toliko so iz zahtevka za pravično zadoščenje vredne terjatve iz nevrnjenih posojil, ki jih je zagrebška podružnica Ljubljanske banke (LB), tedaj tretja največja banka na Hrvaškem, odobrila vrsti hrvaških podjetij. Predvsem gre za posojila in garancije, odobrena po letu 1980. LB in njena podružnica v Zagrebu sta med letoma 1991 in 1996 sicer začeli postopke izterjave pred hrvaškimi sodišči, a je bila v njih banka neuspešna.

LB je bila vseskozi deležna arbitrarnega odločanja hrvaških sodnih in administrativnih organov, prisilnega preprečevanja poslovanja na Hrvaškem, sistematičnega zavlačevanja sodnih postopkov in preprečevanja izvršb pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb, tudi z vmešavanjem hrvaške vlade. Najočitnejši primer takšnega ravnanja je posredovanje nekdanjega podpredsednika vlade in finančnega ministra Slavka Linića pri osiješkem sodišču, s čimer je preprečil izvršitev pravnomočnih sklepov o izvršbi v korist LB, kar se je zgodilo v osmih primerih. Ker so izčrpana vsa pravna sredstva, se je naša država odločila za tožbo pred EČSP.




 

Jutri še ne bo odločitve

Veliki senat ESČP bo jutri opravil le ustno obravnavo, na temelju katere bo odločil, ali je ta meddržavna tožba sploh sprejemljiva. Hrvaška namreč vztraja pri stališču, da ni. Senat lahko odloči pozitivno, lahko nas zavrne, lahko pa vprašanje sprejemljivosti tožbe poveže z odločanjem o njeni vsebini. Kako dolga bo ta faza odločanja, je težko napovedati. Slovenska meddržavna tožba je sicer ena redkih meddržavnih tožb pred ESČP, šele dvajseta po vrsti, v večini primerov namreč pravico na tem sodišču iščejo posamezniki. Je pa slovenska tožba tudi prva tožba za zaščito pravic neke države in prva, ki se nanaša na kršitev pravice do varstva premoženja. Vse druge meddržavne tožbe doslej so bile posledica oboroženih konfliktov. V zadnjih dveh primerih meddržavnih tožb je bila odločitev o sprejemljivosti sprejeta v manj kot treh mesecih po obravnavi.


 

Slovenija tožbo vložila leta 2016

Prvotno vložena tožba je zajemala 26 sodnih zadev, po naknadnih dopolnitvah pa je v njej zdaj 48 zadev. LB je proti dolžnikom na Hrvaškem v preteklosti skupno vložila 81 tožb zaradi neporavnanih terjatev, med njimi so terjatve do hrvaške naftne družbe Ina (glavnina terjatev iz tožbe je prav do tega podjetja), IPK Osijek, Chromos, Privredna banka Zagreb ... LB je pred hrvaškimi sodišči v postopkih zoper hrvaška podjetja uspelo izterjati le okoli 330 tisoč evrov, v več tisoč sodnih postopkih proti fizičnim osebam pa okoli 162 tisočakov. Dolgotrajni sodni postopki so v povprečju trajali več kot 18 let.

Odnosi med državama očitno prehajajo v obdobje, ko bodo zgodbe, ki izvirajo še iz časa razpada nekdanje SFRJ in nezmožnosti dogovora v letih, ki so sledila, dobile epilog pred mednarodnimi sodišči. Poleg primera, ki ga bo obravnaval ESČP, čaka sosednjo državo še eden: Slovenija namreč po arbitražni razsodbi o meji Hrvaško toži še na Sodišču EU zaradi neimplementacije arbitraže.