V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s Celjanko Špelo Strašek pogovarjala o klobučarstvu, o modni obrti, s katero se pri nas ukvarja le peščica mojstrov. Pravi, da si ljudje vse pogosteje na glavo poveznejo klobuk. Ti niso le za monarhe, ampak so lahko odličen kos za vsakogar. Kot sicer opaža, mnogi zaradi množične potrošnje nimajo več pravega odnosa do oblačil.

Nekoč ljudje niso zapustili hiš, ne da bi si na glavo poveznili klobuk, ta je bil tudi znak pripadnosti določenemu družbenemu sloju, v 60. letih prejšnjega stoletja pa so začeli klobuki in druga pokrivala vse bolj izginjati iz splošne uporabe. Zamenjale so jih dodelane pričeske, industrija izdelkov za lase je bila v vzponu, potreb po pokrivalih je bilo vse manj. S tem se je zmanjšalo tudi število obrtnikov, ki se pri nas s klobučarstvom še ukvarjajo, pojasnjuje. Vendar pa, kot optimistično doda Celjanka, prav vpis v register nesnovne dediščine pomeni, da ta obrt ni izumrla.

Nekoč je bila eleganca zelo pomemben vidik kulture oblačenja, zdaj pa jo v nekaterih segmentih zamenjuje udobje. Vse več je trenirk in pajkic, te so se še posebej razpasle od časa covida, ljudje pa teh oblačil ne nosijo le za šport in prosti čas, temveč gredo v njih tudi po vsakodnevnih opravkih. »Če pogledamo zgodovino, je bila, sploh pri ženskah, eleganca nekoč zelo pomembna. Nepredstavljivo je bilo, da bi si ženska oblekla trenirko. Danes je te komodnosti že preveč. Kodeksi oblačenja nekako izginjajo, še v gledališča, kamor so šli ljudje v preteklosti praviloma pražnje oblečeni, hodijo že v pajkicah,« je sogovornica kritična do prevelikega »udobja«.

Zdi se ji, da ljudje oblačil enostavno ne spoštujejo več: »Verjetno prav zaradi množične potrošnje nimamo več pravega odnosa do oblačil. Nekdaj je bilo drugače, ljudje so imeli le nekaj skrbno izbranih ali po meri narejenih kosov ter jih lepo hranili.« Seveda ni vse črno-belo. Na drugi strani so še vedno posamezniki, tudi starejši, ki dajo več nase in skrbno izbirajo oblačila. Pri mladih je po eni strani veliko »trenirkarstva«, po drugi strani pa se je iz tujine uveljavil trend oblačil iz druge roke (second hand) pa vintage oziroma retro oblačil.

Glavni izziv nje kot obrtnice v klobučarstvu in modistiki – kot tudi oblikovalcev po vsem svetu – je prav vprašanje, kako preseči hitro modo in miselnost, s katero se ta napaja.