V nadaljevanju preberite:

Če je človek oslepel pred uvedbo programa celovite rehabilitacije, smo se, kar zadeva ožjo medicinsko obravnavo, v takrat imenovani ambulanti za slabovidne lahko pogovorili o sami bolezni, o prognozi, izvedli dodatno diagnostiko in zdravljenje, kadar je bilo to potrebno, potem pa predpisali različne optične pripomočke, lahko svetovali glede nakupa elektronskih. Vsakemu posebej smo posredovali naslov medobčinskih društev slepih in slabovidnih, da bi si tam lahko zagotovili podporo, usmeritev, a društva strokovnega osebja, denimo tiflopedagoga, psihologa, prav tako niso imela. Dokler je še delovala rehabilitacija kasneje oslepelih v Škofji Loki, smo jih usmerjali tudi tja. Napotili smo jih k psihologu in na center za socialno delo, saj nismo imeli ustreznega znanja, da bi jih informirali glede možnih pravic, ugodnosti, socialnih transferjev ali statusov invalidnosti ... Torej sistematizirane skrbi ni bilo.

Nekoliko drugače je bilo z otroki. Njih je najprej 'ujel' pediater v zdravstvenem sistemu in jih napotil k oftalmologu, nato tudi šolski sistem, ki je opazil težave z vidom pri pouku. Otroke in mladostnike, ki so prišli do nas, smo usmerjali na center IRIS, kjer so se lahko izobraževali v sklopu njihovih programov ali prejemali dodatno strokovno pomoč tiflopedagoga v inkluziji, torej rednih vrtcih oziroma šolah. Žal je nekatere sistem tudi spregledal. Po oblikovanju centrov za zgodnjo obravnavo oziroma multidisciplinarnih timov v razvojnih ambulantah predšolske otroke s slepoto in slabovidnostjo pogosto prepoznajo prav tam. Tako z razvojnimi ambulantami kot s centrom IRIS še danes sodelujemo, saj le tako lahko dosežemo čim bolj kakovostno obravnavo za otroke z izgubo vida. Torej tudi s povezovanjem sistema zdravstva in sistema vzgoje in izobraževanja.