Šest desetletij po maturi ostajajo poskočni in realni

Ljubljana – Od ljudi s kilometrino se mlajši lahko veliko naučimo. Srečanje z »organizacijskim odborom«, ki pripravlja 60. obletnico mature zadnje generacije realne gimnazije v Ljubljani, sem sam videl kot priložnost, da se česa novega naučim. Ura in pol med modrimi in zanimivimi ljudmi je minila kot blisk. Da ti ljudje veliko vedo, me ni presenetilo, da so 30 let starejši ljudje od mene lahko še vedno tako mladostni, pa je bilo vrhunsko presenečenje, ki vzbuja optimizem.



Upokojeni ljubljanski podjetnik Janez Pilgram je moj stari znanec s športnih igrišč. Ko mi je prvič omenil, da se s kolegi pripravlja na praznovanje 60. obletnice mature, me je najbolj pritegnilo dejstvo, da so ti ljudje maturirali ravno v mesecu, ko se je rodilo Delo. »V naši generaciji nas je vsaj polovica bila športnikov. Ko smo bili dijaki, smo vsako nedeljo zvečer čakali Slovenskega poročevalca in še posebno Polet, da pride iz tiskarne, in smo ga že pri vratarju na Tomšičevi vzeli še toplega iz tiskarne, da smo prebrali, kdo je zmagal na kateri tekmi, katero mesto je kdo od nas osvojil na kateri tekmi,« o svojem prvem razmerju z Delom oziroma njegovim predhodnikom pove Pilgram.

Pametni telefoni na mizi, časopis v srcu

 Tako Pilgram kot večina njegovih nekdanjih sošolcev danes novice prebirajo na vseh mogočih platformah, marsikdo med njimi je imel pametni telefon na mizi v ljubljanski Šestici, prav tako kot kakšni najstniki, toda tiskani časopis ostaja njihov najljubši način pridobivanja informacij. »Naša gimnazija je imela res tradicijo in je proizvajala vrhunske maturante. Še posebej smo močni v naravoslovju.« Peter Samaluk, nekdanji vrhunski košarkar in upokojeni direktor evropske podružnice ameriškega farmacevtskega velikana, razlaga odprtost maturantov Realke za sodobne tehnologije. Samaluk je tudi nekakšen neformalni vodja organizacijskega odbora za pripravo 60. obletnice mature zadnje generacije na Realki, ki jo bodo počastili s skupinskim obiskom svoje nekdanje šole na Vegovi ulici in z večerjo v enem od ljubljanskih hotelov.

Svet se je postavil na glavo

V 60 letih od njihove mature se je svet spremenil do nerazpoznavnosti, se pa sogovorniki strinjajo, da sta se Slovenija in svet v zadnjih dveh desetletjih spremenila bistveno bolj radikalno kot v prejšnjih 40 letih. Ves sistem se je postavil na glavo, opažajo ljudje, večinoma rojeni leta 1941, pri primerjavah tedanjega in sedanjega časa pa se vedno znova zatečejo k šoli. »Če se ozremo samo na dogajanje v šoli; takrat je bilo bistveno manj rivalstva med sošolci, obenem pa smo imeli veliko več spoštovanja do profesorjev. Poglejte, danes je sistem porušen, vse se je prilagodilo skrbnim mamicam. Pri nas, če si dobil slabo oceno, so te starši 'najurili'. Če dijak zdaj dobi slabo oceno, se takoj vpletejo skrbne mamice, menda grozijo tudi z odvetniki. Kaj takega je bilo v našem času nepredstavljivo,« pravi Žarka Kravanja, upokojena inženirka kemije.

»Dajte nam puške, gremo v Trst« namesto matematike

Profesor Ivan Štalec, rekli so mu Ivan Grozni, je ime, ki ga je iz pogovorov med nekdanjimi sošolci največkrat slišati. Zakaj? Bil je najboljši profesor za matematiko, so si edini sogovorniki. Bil je tudi radikalno drugačen od nove generacije profesorjev. »Poleg tega, da nas je največ naučil, nas je znal prijeti za uho in nas z glavo butniti ob tablo, če česa nismo znali. Ampak smo dobro znali matematiko in predvsem spoštovali smo ga,« pove eden od nekdanjih dijakov Ivana Groznega.

 Ob torkih dopoldne so predvsem fantje špricali, hodili so v kavarno Union tekmovat, kdo poje več tedaj zelo priljubljene slaščice, nekakšnega biskvita v kozarcu, ki je bil zelo nasiten. »Pojedel sem jih osem in postavil rekord, ki ga ni nihče v moji generaciji podrl, to se mi vidi še danes,« v smehu pravi Pilgram. Razredničarka je vedela, kam njeni dijaki hodijo ob torkih, a jim je pogledala skozi prste. »Enkrat sem v torek prišel v šolo v času, ko smo običajno špricali. Razredničarka me je videla in sem ji potožil, da ne morem v Union, ker nimam denarja, pa mi je dala denar, da sem lahko šel. Tega ne bom nikoli pozabil,« pove Pilgram.

To je bil čas, ko smo na Kongresnem trgu redno protestirali za vrnitev Trsta Jugoslaviji. Ko je bilo na protestu premalo ljudi, so jih prišli aktivisti iskat v razred, da gredo na Kongresni trg vpit: »Dajte nam puške, gremo na Trst.« Profesor Ivan Grozni s tovrstno odsotnostjo ni imel težav. Vse zato, da bi Zahodu pokazali, da zahtevajo Trst nazaj.

Živimo v raju na zemlji, ne uničimo ga

V nasprotju s sedanjimi so maturanti leta 1959 vsi vedeli, da bodo zagotovo dobili službe, mnogi so imeli tudi štipendije. Ko so vstopili v osnovno šolo leta 1946 ali 1947, je bilo vse polno optimizma, družba se je gradila. Podobno je bilo tudi po končani gimnaziji. A razmere na trgu dela niti tedaj niso bile povsem bleščeče. Na razpis za štiri delovna mesta v zastopstvu ameriškega IBM se je prijavilo 350 ljudi. To ni bilo dosti drugače kot danes. Od cele generacije, 37 dijakov, jih je bolj malo življenjska pot odpeljala v tujino in naši sogovorniki ne obžalujejo, da so vztrajali v Sloveniji. Dva sta delala kar precej časa v tujini za velike zahodne delodajalce, dve sošolki pa sta se poročili v tujino. »V današnjih časih imamo ekonomsko emigracijo, takrat pa smo imeli bolj seksualno emigracijo,« se pošali Janez.

»Mi imamo raj na zemlji. Vsi Slovenci, ki smo videli kaj sveta, to vemo. Se pa na žalost vsi skupaj tega premalo zavedamo in smo pogosto sami sebi največji sovražniki. Ničesar se ne znamo in ne zmoremo dogovoriti, to nam je uspelo le ob referendumu za osamosvojitev,« pravi Peter Samaluk. Čeprav je študiral in delal v Združenih državah Amerike in kasneje več let tudi v Švici, ni nikoli niti pomislil, da bo svojo družino preselil iz Slovenije oziroma Ljubljane, prav zato, ker verjame, da jim nikjer ne bi bilo bolje kot doma. Veliki težavi naše družbe sta pretirana egalitarnost in negativna selekcija, ki na vrh družbe naplavi ne nujno najbolj sposobne. Kako iz Slovenije narediti družbo, kjer se ne bomo kregali in hodili na referendume za 25 kilometrov železniške proge? Razsvetljeni absolutist, učinkovit tehnokrat in podobni, zgolj pogojno demokratični, predlogi so se kar vrstili.