»Sami sebi smo največja grožnja«

George Robertson je bil generalni sekretar zveze Nato v času, ko se je Slovenija pridružila severnoatlantskemu zavezništvu in s tem izpolnila enega od ključnih zunanjepolitičnih ciljev. Ob 15. obletnici njenega vstopa v Nato je državo opozoril na njene neizpolnjene obveznosti in jo spomnil na pomen organizacije, ki ji pripada.
 

Zdi se, da Slovenija svojih obveznosti do Nata ne jemlje dovolj resno oziroma manj resno kot jemlje obveznosti do EU. Je to težava za Slovenijo ali za Nato?

 
Mislim, da je to težava za Slovenijo. Dvoodstotni izdatki za obrambo in dvajsetodstotni izdatki za nakup opreme znotraj tega so zavarovalna premija, ki jo država jemlje za spopadanje z zunanjimi, včasih pa tudi z notranjimi grožnjami. Slovenija kot članica naredi veliko. To se vidi v Afganistanu in na Kosovu. V diplomatskem smislu je ambiciozna. Toda hkrati se ne drži dogovorov, ki jih je tudi ona sklenila. In to pomeni, da podcenjuje pomen te zavarovalne premije za sedanje in prihodnje generacije.
 

Opozorili ste, da Slovenija s trenutnimi cilji ni niti blizu izpolnitvi svojih obveznosti do Nata. Se vam zdi, da svoje članstvo v zvezi jemlje kot nekaj samoumevnega?

 
Trpi za podobno stopnjo samozadovoljnosti kot mnogo drugih evropskih držav. V javnosti, ki je skeptična, v času varčevanja ni lahko najti podpore za povišanje obrambnih izdatkov. Toda to je vseeno treba storiti, če ste se zavezali k temu. Če obstaja skeptično javno mnenje, ga morate poskušati spremeniti. Če obstaja odpor za povečanje sredstev za vojsko, morate povedati ljudem, zakaj je to treba storiti. Če države ne namenjajo zadostnih investicij v obrambo, zaradi katere je zavezništvo pomembna in elitna organizacija, kakršna je, to za Nato predstavlja kolektivni problem.
 

Omenili ste skeptično javnost. Obstajajo znaki, da Slovenci ne podpirajo več članstva države v Natu tako močno, kot so ga leta 2003. Je to težava?

 
S to predpostavko se ne strinjam. Živimo v obdobju miru, kjer nismo soočeni z neko jasno grožnjo. Vemo, da obstajajo problemi in grožnje, kot so migracije, terorizem ali kibernetično vojskovanje, toda ti splošni javnosti niso povsem jasni. Če bi prebivalce Nove Zelandije pred dvema tednoma vprašali, kakšna je nevarnost skrajno desničarskega terorizma, bi bila ta na seznamu potencialnih groženj najverjetneje na dvajsetem mestu. Podobno je bilo z grožnjo terorističnega napada na ameriških tleh pred enajstim septembrom. Če bi nekdo 10. septembra 2001 dejal, da bi trčenje dveh potniških letal v poslovno stavbo v New Yorku sprožilo uveljavitev 5. člena severnoatlantske pogodbe, bi omizje ekspertov trdilo, da temu ni namenjen. Toda na tisti dan so se ljudje začeli zavedati njegovega resničnega pomena. Vse vlade morajo na nek način konstantno opominjati ljudi na pomen varnosti in zakaj je vlaganje v obrambo zavarovalna polica.
 

Če se ozreva nazaj 15 let, ali je bila širitev Nata leta 2004 popoln uspeh ali je imela tudi kakšne pomanjkljivosti?

 
Bila je velik uspeh. Okrepila je notranjo moč Nata, njegovo kredibilnost, sposobnost odvračanja, ugled. Prinesla je tudi nove ljudi, z novimi izkušnjami. Slovenija je bila prva izmed nekdanjih jugoslovanskih republik, ki se je pridružila Natu in to je bila še ena zanimiva dimenzija, glede na to, da je bil razpad Jugoslavije eden od razlogov, zakaj je bilo treba Nato na novo zamisliti. Tu je bila država, ki se je dejansko morala boriti za svojo neodvisnost, in to je bila popolnoma nova izkušnja. Ko smo pogledali naš nabor sposobnosti in odkrili, da nimamo nikakršnih mobilnih radioloških, kemičnih in bioloških sposobnosti, smo se pri razvoju teh lahko zanesli na Češko republiko, ki je bila članica varšavskega pakta. Trojica baltskih držav je v zavezništvo tudi prinesla tako novo dimenzijo razmišljanja kot sposobnosti. Širitev je bila skrbno pripravljena, skrbno izvedena in [nove članice] so zelo pripomogle k izboljšanju Natovih sposobnosti.
 

Od kod danes prihaja največja grožnja zavezništvu? Od zunaj ali od znotraj?

 
Večkrat pravim, da sami sebi predstavljamo največjo grožnjo. Na to kaže naša nezmožnost, da se ustrezno pripravimo na izzive, ki nas čakajo v prihodnosti. Ne namenjamo dovolj denarja za investicije, diplomacija je čedalje bolj okrnjena tako v ZDA kot v drugih članicah Nata, in to ravno v času, ko svet postaja tako zelo kompliciran in ko potrebujemo več diplomacije. In ne vlagamo v tisto vrsto vojaških sposobnosti, ki bi bile morda ključne pri spopadanju z izzivi, ki nas čakajo v prihodnosti. Tu se skrivajo največje grožnje. Vemo za podnebne spremembe, migracije, kibernetične grožnje, vmešavanje v volitve in izkoriščanje šibkih členov naših demokratičnih institucij. Težavo so grožnje, za katere še ne vemo, da obstajajo. Ko sem bil generalni sekretar, nismo predvideli migracijskih tokov, arabske pomladi ali tistega, kar so Rusi storili na Krimu. To so problemi, ki se lahko nahajajo za naslednjim ovinkom in zanje potrebujete zavarovalno polico s širokim naborom tako diplomatskih kot vojaških sposobnosti.


 

Vse od svojega nastanka je Nato zagovarjal principe liberalne demokracije. Se vam zdi, da to še vedno počne?

 
Da in to mora početi še naprej. Temelj moči zavezništva je njegova zavezanost vrednotam. Ravno zato se morajo nekatere države zamisliti [nad svojim početjem]. Kakršni koli napadi na svobodo govora, medijev in splošno toleranco do drugačnih mnenj, ravno toliko načenjajo zavezništvo kot pomanjkanje investicij v vojaško opremo. Naš vrednostni sistem je tisto, kar nam daje tisto veliko moč, ki je zavezništvo spremenila v nekaj, kar je tako dragoceno za prebivalce njegovih članic.
 

Evropska unija se nahaja pred potencialno velikimi spremembami. Kako bo te čutil Nato?

 
Kakršna koli slabenje politične solidarnosti med članicami vpliva na zavezništvo kot celoto. Kot sem dejal, v vrednotah se skriva moč Nata. Porast avtoritarnosti in krepitev populizma so nevarne značilnosti sveta, v katerem živimo, in zato se jih moramo zavedati.
 

Ali obstaja kakršna koli garancija, da se bodo velike sile znotraj Nata in EU po izstopu Združenega kraljestva iz Unije še vedno sposobne dogovarjati o tem, kako se odzivati na grožnje in izzive v prihodnosti?

 
Eden od izzivov za Združeno kraljestvo po brexitu je ugotoviti, kako se umeščamo v evropske obrambne strukture. To je eno od vprašanj, ki me skrbi. Združeno kraljestvo in Francija skupaj predstavljata 50 odstotkov vseh evropskih izdatkov za obrambo in okoli 70 odstotkov vseh obrambnih zmožnosti. Očitno je, da se bo EU morala tudi v prihodnje na področju obrambe zanašati na sodelovanje z Združenim kraljestvom. Najti moramo samo način, kako to sodelovanje zagotoviti, ko država ne bo več članica EU. To lahko storimo v okviru Nata, toda če si bo EU želela igrati večjo vlogo, bomo morali najti rešitev za to. S tem vprašanjem se bomo lahko spopadli šele po brexitu.