Sami doma ustvarjamo okolje, ki je lahko slabše kot zunaj

V Sloveniji poteka druga faza izvedbe humanega biomonitoringa. Raziskovalci na podlagi analiz krvi, urina in las ugotavljajo prisotnost določenih kemikalij v organizmu človeka ter na podlagi bivanjskega okolja in življenjskih navad raziskujejo, kako so tja zašle. V projekt so tokrat vključeni otroci in mladostniki z območij s potencialno povečano okoljsko obremenjenostjo.

Za humani biomonitoring je v Sloveniji pristojen urad za kemikalije pri ministrstvu za zdravje, po njegovem pooblastilu pa ga izvajajo na Institutu Jožef Stefan, v Odseku za znanosti o okolju, pod vodstvom vodje oddelka prof. dr. Milene Horvat ter dr. Darje Mazej in dr. Janje Snoj Tratnik, v sodelovanju z NIJZ.

Kaj je namen humanega biomonitoringa in katere ciljne skupine vključujete?

Milena Horvat: S humanim biomonitoringom spremljamo prisotnost kemikalij v ljudeh. Ti postopki so zelo zahtevni in kompleksni, zato se ne izvaja pogosto, je pa v Sloveniji sprejeta zakonodaja, ki določa, da ga država mora izvajati. Prioriteta pri izboru ciljne skupine je ranljivost, vključeni v raziskavo pa ne smejo biti izpostavljeni na delovnem mestu. Projekt zdaj izvajamo drugič, in sicer pri otrocih in mladostnikih z določenih območij v Sloveniji, v prvem nacionalnem monitoringu, ki smo ga izvajali v letih 2008–2015, pa sta bili ciljni skupini prvič noseče ženske in moški, stari med 28 in 49 leti, iz vseh regij.

Poplave raznesle kontaminacijo s težkimi kovinami

Za raziskavo je zelo pomembno, da poznamo poti izpostavljenosti posameznika kemikalijam, ki jih preučujemo, tako lahko ugotavljamo, ali neka kemikalija v človeški organizem pride iz okolja ali zaradi specifičnih življenjskih navad. Za preučevanje prisotnosti kadmija je na primer pomemben kadilski status, kajti kajenje je ena od ključnih poti izpostavljenosti temu elementu. Veliko novodobnih kemikalij prihaja v telo zaradi načina življenja in manj zato, ker so prisotne v okolju. Namen raziskovanja je ugotoviti trenutno stanje izpostavljenosti ter na podlagi tega preučiti potencialno tveganje in oblikovati ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti, zlasti kadar je ta povečana.

Ciljna skupina raziskave, ki je v teku zdaj, so otroci, stari od šest do devet let, in najstniki od 12. do 15. leta starosti, osredotočili pa smo se samo na območja s potencialno povečano okoljsko obremenjenostjo. Tako smo v raziskavo vključili mlade iz Prekmurja, ker je tam potencialno v okolju prisotnih več pesticidov in podobnih kemikalij zaradi intenzivnega poljedelstva, iz Mežiške doline in Idrije zaradi delovanja rudnikov v preteklosti, iz Zasavja, kjer je poleg rudnika okolje obremenjeno zaradi kurjenja fosilnih goriv in druge industrijske dejavnosti, iz Celja, z Jesenic, iz Kopra in Bele krajine zaradi specifičnih industrij. Zaradi zaskrbljenosti prebivalstva po nesreči v Kemisu smo v raziskavo vključili tudi Vrhniko, prav zdaj vzorčimo še Idrijo in Anhovo zaradi pretekle rudarske dejavnosti oziroma cementarne.

Kako poteka biomonitoring?

Darja Mazej: Projekt predstavljamo staršem na šolskih roditeljskih sestankih, nato tisti, ki želijo, prijavijo otroke k sodelovanju. Naše terenske ekipe pridejo v šolo, kjer pri prijavljenih vzorčimo kri, urin in lase, starši oziroma mladostniki izpolnijo tudi vprašalnik o življenjskih navadah ter okolju, v katerem otrok živi. Analize vzorcev opravimo pri nas na inštitutu oziroma v specializiranih laboratorijih po Evropi, vključenih v mrežo v okviru evropskega humanega biomonitoringa. Ko zberemo rezultate iz vseh laboratorijev, jih pošljemo staršem za njihovega otroka, na inštitutu pa začnemo obdelavo podatkov v kodirani obliki, tako da je zaupnost zagotovljena.

Obdelava podatkov poteka v kodirani obliki, tako da je zaupnost zagotovljena, poudarja Darja Mazej. FOTO: Blaž Samec/Delo

Milena Horvat: Interes za sodelovanje v raziskavi je po pandemiji močno upadel, naš cilj je, da iz vsake obravnavane regije vključimo 200 preiskovancev. Načrtujemo še nabor otrok in mladostnikov iz Kopra in Bele krajine. Kljub zaskrbljenosti lokalnega prebivalstva nam ni uspelo dobiti ustreznega števila kandidatov z Vrhnike in z veseljem bomo sprejeli še koga s tega območja, če se nam bo oglasil. Rezultati analize so izjemno dragoceni za posameznike, saj jih v izvidu podrobno pojasnimo in tudi ponudimo priporočila o tem, kako lahko zmanjšajo vsebnost določene kemikalije v svojem telesu, če izvid pokaže nekoliko povišane vrednosti. Vse to prispeva k razumevanju lastnega zdravja in možnostim za izboljšanje življenjskega sloga.

Prisotnost katerih kemikalij, ki jih analizirate, bi posebej izpostavili?

Milena Horvat: V okviru raziskave se osredotočamo na analizo prisotnosti potencialno strupenih kovin, drugih elementov ter organskih spojin v človeškem organizmu. Med ključnimi snovmi, ki jih posebej izpostavljamo, so živo srebro, svinec in kadmij. Živo srebro je pogosto v ribah in morskih organizmih, ki jih ljudje zaužijejo s prehrano. Ker ima sposobnost kopičenja v tkivih, se lahko akumulira v organizmu, kar je povezano z nevrološkimi težavami. Če se razbije termometer, pa živo srebro preide v človeka predvsem po dihalnih poteh, saj pri sobni temperaturi hlapi.

Svinec kljub zmanjšanju uporabe v industriji še vedno lahko najdemo v okolju, predvsem v tleh, vodi in nekaterih prehrambnih virih. V okviru humanega biomonitoringa smo ugotovili, da imajo ljudje, ki so priključeni na javni vodovod, običajno višje vrednosti svinca v krvi, kar je skladno z ugotovitvami o prisotnosti te kovine v javnih vodovodih. Vzrok je dodajanje svinca v medenino, ki se uporablja za izdelavo vodnih števcev. Pomembno je, da predvsem zjutraj, ko prvič odpremo pipo, pustimo vodo teči nekaj časa, da se nakopičeni svinec v ceveh sprosti in je vodni curek tako manj obremenjen s svincem. Pogosto se kopiči v kosteh, kar je pomembno za oceno dolgoročne izpostavljenosti.

Kadmij je velikokrat v prehrani, vnašamo ga predvsem z uživanjem določenih vrst živil, kot so ribe in morski sadeži, ter s kajenjem tobaka. Ta kovina se lahko kopiči v ledvicah in jetrih, kar lahko vodi do ledvične disfunkcije in drugih povezanih tveganj.

Spekter organskih spojin, ki se spremljajo v humanem biomonitoringu, obsega različne skupine spojin. Med njimi so izjemno pomembne klorirane in bromirane organske spojine, ki so večinoma obstojne ter imajo sposobnost kopičenja v okolju in posledično tudi v človeškem organizmu. V zadnjem času se vedno bolj zavedamo tudi prisotnosti per- in polifluoriranih spojin, ki se pogosto uporabljajo pri proizvodnji neprepustnih materialov, kot so embalaža in prevleke za oblačila, poleg tega se srečujemo s celim spektrom organskih spojin, ki lahko negativno vplivajo na delovanje hormonskega sistema. Med te spadajo predvsem mehčalci plastike (na primer ftalati) in bisfenoli, ki se pojavljajo v embalaži, hrani in drugih potrošniških izdelkih. Njihova prisotnost je pomembna za oceno izpostavljenosti in razumevanje morebitnih tveganj za hormonsko ravnotežje v organizmu.

Nikakor pa ne smemo spregledati pesticidov, ki jih najdemo tako v okolju kot tudi v sadju, zelenjavi in drugih prehranskih izdelkih. Spremljanje teh spojin je bistveno za oceno izpostavljenosti in pripravo ukrepov za zmanjšanje tveganja, povezanega s pesticidi.

Kakšne pa so vaše ugotovitve?

Janja Snoj Tratnik: Že v prvi fazi humanega biomonitoringa smo ugotovili, da so vrednosti za vse kovine v splošnem nizke, nekoliko višje stopnje izpostavljenosti svincu so v Mežiški dolini, živemu srebru v Idriji, mejnih vrednosti, ki bi pomenile povečano tveganje za zdravje, pa večina preiskovancev ni presegala. Organsko živo srebro v telesa v splošni populaciji večinoma prihaja z uživanjem rib in pokazalo se je, da imajo ljudje v obalnem delu države v laseh nekoliko višje vrednosti kot na drugih območjih. Pri anorganski obliki razen območja Idrije ni geografske pogojenosti, dokazali smo, da je povečana prisotnost pri ljudeh, ki imajo amalgamske zalivke.

Izpostavljenost parabenom, to so spojine, ki so prisotne v kozmetiki, je pri mladostnikih večja kot pri otrocih, predvsem pri dekletih. Najpomembnejši je prispevek iz šmink in parfumov, je pojasnila Janja Snoj Tratnik FOTO: Blaž Samec/Delo

Tudi vrednosti kadmija v raziskavi pri odraslih niso bile vezane na določene regije, to kažejo tudi prvi podatki iz biomonitoringa, ki poteka zdaj. Ta kovina vpliva na delovanje ledvic, v kasnejšem življenjskem obdobju pa imajo ljudje z nizko dolgotrajno izpostavljenostjo povečano tveganje za osteoporozo. Evropska študija je pokazala, da poleg kajenja k izpostavljenosti v splošni populaciji največ prispeva vegetarijanska prehrana. Vzrok je najverjetneje prisotnost te kovine v mineralnih gnojilih, v rastline tako prehaja iz tal. Ljudje, ki pojedo več rastlinske hrane, so zaradi tega bolj izpostavljeni. Povečane vrednosti pri vegetarijancih niso kritične, se pa opazi razlika v primerjavi s tistimi, ki jedo tudi živalsko hrano. Rezultati so osnova za regulacijo mejne količine kadmija v gnojilih in za ozaveščanje ljudi. Kadmij je tipično prisoten tudi v tobaku, in ker je rastlina posušena, je tam celo koncentriran, tako da imajo vsi kadilci povišane vsebnosti te kemikalije.

Milena Horvat: Dolgotrajnejša ali celo vseživljenjska izpostavljenost določenim kemikalijam se pogosto povezuje z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova. Kljub nejasnostim v znanstvenih raziskavah o tej povezavi je previdnost ključna. Transparentnost in izobraževanje sta ključna za zagotavljanje, da ljudje lahko sprejemajo bolj ozaveščene odločitve o svoji izpostavljenosti kemikalijam in s tem ohranjajo zdravje.

Lahko to pojasnite?

Milena Horvat: Oblačila in obutev z vodoodpornim materialom, kot je goretex, so primer kemijsko obremenjenih izdelkov, pri katerih se kemikalije, uporabljene za izboljšanje funkcionalnosti, lahko sproščajo v okolico in vplivajo tudi na ljudi. Zato je smiselno razmisliti, ali takšno opremo resnično potrebujemo. Ozaveščen posameznik ni v dilemi, ko se odloča med nakupom piva v steklenici ali pločevinki. Notranjost pločevinke je lahko prevlečena s številnimi spojinami, ki lahko prehajajo v pijačo in nato v telo. Moški imajo v telesu običajno več bisfenola, ki se dodaja v notranje obloge pločevink, kot ženske. Opažam, da ljudje še vedno uporabljajo popraskane teflonske posode, ki so fantastična pot za izpostavljenost velikemu številu organskih fluoriranih spojin.

Tisti, ki radi pečejo na žaru, imajo v telesu lahko več benzoapirena, ki velja za potencialno nevarno snov, pravi Milena Horvat  FOTO: Blaž Samec/Delo

Janja Snoj Tratnik: Namenoma smo v aktualni humani biomonitoring vključili otroke in mladostnike. Spremenjene življenjske navade pri mladostnikih se že odražajo v prisotnosti kemikalij v njihovih telesih. Izpostavljenost parabenom, to so spojine, ki so prisotne v kozmetiki, je pri mladostnikih večja, predvsem pri dekletih. S statistično analizo smo ugotovili, da je bil najpomembnejši prispevek iz šmink in parfumov. Pri nakupu je pomembno brati deklaracije, iskati izdelke, ki so označeni s »paraben-free«, čeprav se lahko te kemikalije skrivajo tudi pod oznako »parfum«, informacije o parabenih pa na deklaraciji ni.

Milena Horvat: Omenila bi še spojino triklosan, ki jo najdemo v čistilih, razkužilih, zobnih pastah, tudi v dišavah, ki jih tako radi uporabljamo doma. Vemo, da motijo delovanje imunskega in tudi hormonskega sistema. Doma sami ustvarjamo okolje, ki je lahko slabše od zunanjega zraka. Ozaveščen posameznik na tem področju lahko veliko naredi z uporabo naravnih čistil.

V mnogih situacijah pa tudi sami ustvarjamo strupene kemikalije, ki lahko vplivajo na naše zdravje. Tipičen primer je akrilamid, snov, ki nastane med cvrtjem živil z ogljikovimi hidrati, kot sta krompirček in kruh. Slovenci, ki radi pečemo na žaru, lahko pri tem naletimo na nepopolno gorenje, kar ustvarja kancerogene spojine. Analize kažejo, da imajo tisti, ki sodelujejo v poletni sezoni žara, zlasti ob koncih tedna, višje koncentracije benzoapirena, ki velja za potencialno nevarno snov.

Pravite, da je naša izpostavljenost kemikalijam bolj odvisna od načina življenja kot od tega, kar v telo prehaja iz zraka?

Milena Horvat: Iz dosedanjih raziskav ugotavljamo, da je vnos kemikalij, ki jih spremljamo, v veliki meri posledica načina življenja, ne pa neposrednih vplivov okoljskih dejavnikov. To pomeni, da bi lahko z učinkovitimi komunikacijskimi pristopi pomagali tistim, ki niso vključeni v humani biomonitoring. Informacije iz takšnega programa bi morale biti dostopne vsem. Po drugi strani pa, če bi uvedbo takšnih preiskav integrirali kot obvezen del sistematičnega pregleda pri mladih, bi pridobili pomembne podatke za usmerjanje nasvetov s področja javnega zdravja.