S starim nezadovoljni, novega ne bi

Turistični razcvet zgornje Soške doline je povzročil tudi težave, ki so med drugim krive za precej slabe volje zaradi gneče s plovbo na Soči. V konici poletne sezone se ob sobotah po reki spusti več kot tisoč plovil, medtem ko jo na leto obišče že 200.000 ljudi. Za zdaj pa ni nikakršnega soglasja, ali omejevati plovbo v okviru krajinskega parka, s kvotami, koncesijami, dražjimi dovolilnicami ali pač trgu pustiti prosto pot.

Nova plovna sezona na Koritnici in Soči je pred vrati. Čeprav je pred kratkim precej strahu dvignil kobariški predlog o nekajkratnem dvigu cen dovolilnic za plovbo, bo od sredine marca do konca oktobra vse potekalo po starem. Režim določa tri leta star odlok treh zgornjeposoških občin na podlagi zakona o plovbi po celinskih vodah. Odlok določa pristojbino za uporabo vstopno-izstopnih mest (ceno dovolilnice za plovbo), iz tega naslova pa medobčinska uprava kot izvajalec režima financira vzdrževanje plovbnega območja in vstopno-izstopnih mest.



Dokument občin pa ne omejuje ne števila veslačev na reki ne števila podjetij, ki se ukvarjajo s komercialno dejavnostjo. V Posočju ocenjujejo, da jih je že okoli sto. Zato hočejo v sklopu nove turistične strategije, ki jo pripravlja Zavod Dolina Soče, najti rešitev, s katero bi vendarle omejili pritisk v poletnih mesecih. Kakovost storitev zaradi gneče namreč pada, se strinjajo vsi deležniki, ki so pred kratkim na delavnici strnili glave.

Več s parkirnino

Sklenili pa so »le«, da potrebujejo delovno telo za iskanje rešitev in ukrepov ter nujno uvedbo monitoringa. Nazadnje se je s tem ukvarjal Aleš Golja v raziskavi za doktorsko disertacijo na fakulteti za gradbeništvo. Kot ugotavlja, je že leta 2014 v konici sezone po Soči plulo tudi več kot tisoč plovil na dan, v najbolj obremenjenem delu dneva tudi več kot sto raftov na uro.



Kaj je torej mogoče spremeniti? Prvi predlog je bil odločna podražitev dovolilnic po veljavnem odloku. Tolminska občina je obudila star predlog o uvedbi krajinskega parka, s katerim bi lahko privilegirali domača podjetja, vendar Zavodu za varstvo narave ni po godu, da bi lokalne skupnosti dobile toliko moči nad Sočo, ki jo v zgornjem toku sicer varuje zakon. Raftarji poudarjajo, da je gneča prevelika le deset dni v sezoni, a se tudi v teh dneh niso pripravljeni odreči trem vožnjam na dan oziroma privoliti v omejeno število. Gospodarsko združenje raftarjev ponuja kot edino sprejemljivo rešitev uvedbo javno-zasebnega partnerstva, kjer bi občine vstopno-izstopna mesta zagotovile na svojih parcelah in za uporabo uvedle koncesijo.

A si niti v tem niso vsi edini, češ da bi lahko občine izbrale drugega koncesionarja. »Ta vlak je odpeljal pred 20 leti, ko je bilo tukaj deset ponudnikov. Zdaj je povsem drugače in jasno je, da če hočemo zmanjšati gnečo, se bomo morali dogovoriti med seboj,« poudarja Jernej Stritih iz konzorcija Stritih, ki trenutno skrbi za plovbno pot. Konzorcij sicer predlaga zamenjavo dovolilnic s parkirnino – za vse: »Parkirišča ob vstopno-izstopnih mestih so zdaj v funkciji vseh oblik rekreacije. S parkirnino pa bi lahko zbrali več denarja.« S prodajo dovolilnic se sicer nabere približno 160.000 evrov na leto.

Turistični zavod ni dobil rešitve niti na obisku na avstrijski reki Isel, kjer na leto naštejejo do 2500 raftarskih voženj, ponudnikov pa je – kljub številnim tujim dnevnim gostom – sedem. »Določene stvari imamo kvečjemu bolje urejene, ampak destinaciji preprosto nista primerljivi, saj obisk ni podoben našemu. Bistvena razlika pa je predvsem ta, da v Avstriji večji del stroškov pokrivajo iz takse in turističnega davka, ki ga brez protestov plačujejo vsi gospodarski dejavniki na območju. Pri nas pa iščemo druge vire, kot so dovolilnice, za enega ključnih turističnih proizvodov doline, ki mu kljub ekonomski uspešnosti kvaliteta pada,« je zatrdil direktor Zavoda Dolina Soče Janko Humar.