»Večina otrok bo epidemijo prestala brez trajnih psiholoških posledic«

Strokovnjaki na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), ravnatelji ter drugi predstavniki stroke bodo danes razpravljali, kdaj – če sploh – se bodo lahko v šolske klopi vrnili tisti šolarji, ki se še šolajo na daljavo. Dokončno odločitev o vrnitvi vseh otrok v šole bo javnosti predstavila resorna ministrica Simona Kustec do konca tedna.



Tako kot včeraj je bilo šolstvo tudi danes tema dopoldanske vladne tiskovne konference. Na njej je Jelko Kacin gostil predsednika komisije za otroke s posebnimi potrebami pri strokovnem svetu za izobraževanje, psihologa dr. Kristijana Muska Lešnika.





Potem ko so se v ponedeljek v šole vrnili devetošolci in se pridružili prvi triadi osnovnošolcev ter dijakom zaključnega letnika srednjih šol, ki so pouk začeli 18. maja, bo danes še en sestanek o morebitnem vračanju vseh otrok v šole. Še vedno se namreč na daljavo šolajo osnovnošolci od četrtega do osmega razreda ter dijaki preostalih letnikov srednjih šol, skupno gre za okoli 150.000 otrok in mladostnikov.

Čeprav ima predvsem epidemiološka stroka veliko zadržkov, je direktor Zavoda RS za šolstvo Vinko Logaj včeraj dejal, da bi bilo, če bi bilo možno, vračanje v šole smiselno, četudi tik pred začetkom počitnic. Kot je pojasnil, le izobraževanje v šoli omogoča doseganje vseh ciljev: »Razvijanje pismenosti, razgledanosti, nadarjenosti, spretnosti, ustvarjalnosti, izražanje kritične misli in pridobivanje kakovostne splošne izobrazbe ter skladen telesni, duševni in osebnostni razvoj. Treba je tudi spet vzpostaviti socialne stike. Virtualna interakcija ne more nadomestiti stikov v živo.«



Da je izobraževanje na daljavo že terjalo davek, so v strokovnem mnenju zapisali psihologi Društva psihologov Slovenije. Po poročanju pedopsihiatrov se je že v prvih 14 dneh karantene povečalo število samopoškodbenih vedenj in samomorilnih poskusov pri mladostnikih, ki izhajajo iz rizičnih družin.

Psihologi podpirajo vrnitev vseh otrok v šolo ob smiselnem upoštevanju preventivnih ukrepov. Opozarjajo pa tudi na pomen nudenja dodatne strokovne pomoči otrokom s primanjkljaji neposredno, trenutno je dodatna strokovna pomoč mogoča le na daljavo.

»Otroci so zelo odporni«

 
Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik se je odzval na navedbe nekaterih njegovih stanovskih organizacij, ki so opozarjale na vračanje v šole, nekateri so primerjali vračanje otrok v zapor. Musek Lešnik odgovarja: »Otroci se vračajo v enake šole kot pred epidemijo. Le nekaj stvari je spremenjenih, treba pa se je pogovarjati, kaj vse ostaja enako.«
 
Psiholog je še dodal, da so vrstniki naših šolarjev v preteklosti v različnih okoljih doživljali hude travmatske dogodke: »Bile so vojne, cunamiji, v sosedstvu je bil Bergamo. Slovenski otroci pa so v tem času doživeli predvsem spremembo navad, življenjskega sloga. Večina slovenskih otrok bo to prestala brez trajnih psiholoških posledic. Ostal jim bo spomin, za nekatere bo bolj grenak, denimo za tiste, ki so ostali brez valete in maturantskega plesa.«
 
Musek Lešnik je še dodal, da je tako neproduktivno zapisovati, da bodo otroci trajno travmatizirani: »Otroci so lahko izredno odporni, ko so soočeni s spremembami v življenju. Manjši del otrok bo lahko to epidemijo doživel kot travmatski dogodek. To so predvsem tisti, kjer je bilo v družinah veliko tesnobe, stresa, panike …«

»Vsaka dodatna strokovna pomoč je boljša kot nobena«

 
Kljub temu je Musek Lešnik dejal, da so pri nekaterih otrocih težave vendarle večje. Gre predvsem za otroke, ki so imeli že prej težave: »Govorim o otrocih iz, denimo, disfunkcionalnih družin, ki so imeli že pred koronavirusom šolo za neke vrste zatočišče. V državi imamo mehanizme, da te otroke prepoznamo, da se jim pomaga. V tej smeri sta Zbornica kliničnih psihologov in Društvo psihologov Slovenije nekatere stvari že naredila.«
 
Opozoril je, da se bodo razlike med šolarji zagotovo povečale: »Če so bile razlike pred osamitvijo občutne, so se v času osamitve povečale.« Medtem ko so v Društvu psihologov Slovenije pojasnili, da je dodatna strokovna pomoč za otroke s primanjkljaji na daljavo strokovno nesprejemljiva, je bil Musek Lešnik jasen: »Vsaka dodatna strokovna pomoč je boljša kot nobena. Se pa stvari že zdaj različno izvajajo po šolah. Težava je, da so izvajalci večkrat vezani na več različnih šol. To je bila ena od težav, da je bila zdravstvena stroka zadržana.« Dejstvo sicer je, da v nekaterih šolah dodatne strokovne pomoči na daljavo sploh ne izvajajo.

Kako v prihodnje?

 
Psiholog je poudaril, da če so se prej v šolah večinoma ukvarjali s kognitivnim delom in manj s čustvenim ter socialnim, je izolacija prinesla preobrat. »Otroci so se zdaj z učitelji veliko več pogovarjali o tem, kako se počutijo. Človek je socialno in čuteče bitje. Otroci občasno potrebujejo tudi fizični kontakt, stik, objem. O tem se bomo morali pogovarjati. Vse strokovne službe na ministrstvu in zavodu za šolstvo se ukvarjajo, kako čim prej vrniti otroke v šole. S tem se moramo ukvarjati in k temu težiti, ker bo to za otroke najbolj blagodejno. Drugo je vzpostavljanje ravnovesja med tveganji. Več se pogovarjamo o zdravstvenem, manj pa o psihosocialnem tveganju, ki bi ga dolgoročno podaljševanje situacije pustilo pri določenih otrocih,« je dejal Musek Lešnik.
 
Dodal je, da sprejeti ukrepi, vključno z zaprtjem šol, niso imeli le negativnih posledic: »Otroci so v teh situacijah razvijali zmožnosti prilagajanja frustracij, nekateri so pokazali ogromno količino ustvarjalnosti, vztrajnosti. Izkazalo se je, da je enemu delu otrok, kar se je pokazalo, ko so se vrnili dijaki zaključnih letnikov, delo na daljavo ustrezalo. To je izkušnja, ki je pomembna za šolski sistem, torej kako ga oplemenititi. Mogoče je ta izkušnja tudi priložnost za prevetritev učnih načrtov, da se odstrani balast in da se šole večji del ukvarjajo tudi z vzgojnim vidikom.«
 
Za v prihodnje je Musek Lešnik še svetoval, da namesto da se ukvarjamo z otroki zdaj, ko so že v stiski, da bi več namenili za preventivo: »Kako otroke in preostale državljane opremiti s tistimi življenjskimi veščinami, da bodo lažje predelali druge izzive, krize.« Enako velja za učitelje, je zaključil: »Kako učitelje podpreti, okrepiti z znanji. Učitelji so bili premalo opremljeni z znanji in veščinami, kako se lotiti pouka na daljavo, je pa velika večina učiteljev to usvojila v izjemno kratkem času in si zaslužijo za svoj prispevek v tem času zahvalo.«