S hitro in ustrezno rehabilitacijo nazaj v življenje

Kot mladostnik, študent, zaposleni, oče ali mati, zakonski partner, kot oseba z upokojenimi starši delamo načrte in si zamišljamo, kako bomo živeli, kaj bomo ustvarili, katere kraje obiskali in s kakšnimi dejavnostmi se bomo ukvarjali. Na preizkušnje, ki bi nam lahko prekrižale načrte, pri tem najpogosteje ne pomislimo, nimamo scenarija B, ugotavlja Gabrijela Valenčič, ki se v nevrorehabilitacijskem centru, kjer je zaposlena, vsak dan srečuje z ljudmi po poškodbah možganov.

V praksi se srečamo z veliko ljudmi, ki iščejo pomoč, ki ne vedo, kam in na koga se obrniti, ko sami ali kdo od njihovih svojcev zboli ali se poškoduje tako, da to vpliva na njegov način življenja, na naše odnose in vloge. In vsi si želijo, da bi se lahko spet čim prej vrnili v življenje, ki so ga imeli prej, da bi se počutili toliko bolje, da ne bi potrebovali pomoči pri dejavnostih, kjer smo najbolj ranljivi. »Sploh si ne predstavljamo, kaj pomeni, ko obležimo in se ne moremo umiti, ko ne moremo sami na stranišče. Kako dragoceno je takrat, da imamo nekoga, ki nam pomaga, nas usmeri,« spodbuja k premisleku Gabrijela Valenčič, po izobrazbi medicinska sestra.

Je zagovornica koncepta celovite nege in oskrbe. »To je skupek vseh tistih aktivnosti, ki pomagajo posamezniku v določenem trenutku, ko se mu zgodi bolezen ali poškodba, ki spremeni njegovo življenje tako, da ni več sposoben sam opravljati dnevnih življenjskih dejavnosti in potrebuje pomoč druge osebe, ko se počuti izgubljenega, ker ne pozna ustreznih institucij in ne ve, kam se lahko obrne po pomoč pri pripravi načrta za čim hitrejšo ter polnejšo vrnitev v življenje, kot ga je poznal prej,« opisuje Valenčičeva.

Ljudje čakajo nedopustno dolgo, oprema, ki je na voljo v javnem zdravstvu, pa ne gre v korak s časom. FOTO: Kaja Tavčar

Razmišlja, da bi bila v praksi to točka, kamor bi uporabniki oziroma svojci lahko poklicali. Koordinator bi sprejemal klice, opravil prvi obisk pri osebi – glede na problematiko, ki bi jo izpostavil potencialni uporabnik lahko sam, morda skupaj z medicinsko sestro ali specializiranim strokovnjakom – ter ocenil stanje. Na podlagi tega bi interdisciplinarni tim strokovnjakov ocenil, kaj vse bi lahko naredili, da bi se uporabnik lahko čim prej in čim bolj polno vrnil v življenje.

Ključni cilj celovite nege in oskrbe je čim hitreje in čim učinkoviteje doseči najboljše možno zdravstveno stanje in kar se da kakovostno življenje kljub morebitnim deficitom. Zelo pomembno je, da ima posameznik možnost dobiti takšno pomoč takoj, ko se nekaj zgodi, torej, da ga nekdo hitro usmeri na pravi naslov, kjer se bo zdravil, dobil ustrezno rehabilitacijo, medicinske pripomočke, in da mu svetuje, na katere institucije, ki jih ponuja sistem in tiste samoplačniške, se lahko obrne za pomoč. Po izkušnjah sogovornice ljudje v splošnem bolj poznajo možnost oskrbe na domu, manj pa na primer storitve patronažne službe, ki je v Sloveniji odlično organizirana.

Prednosti za posameznike, svojce, družbo

Takšna podpora pride prav vsem, ne glede na starostno skupino, je prepričana Valenčičeva. Pri starostnikih sta pogosta možganska kap in zlom kolka, temu se lahko pridruži še pljučnica, in to jih lahko zelo spremeni. V vsakodnevnem življenju niso več tako samostojni, imajo težave z gibanjem in svojci velikokrat ne najdejo druge rešitve, kot da jim poiščejo prostor v domu starostnikov. Vendar bi bilo velikokrat to mogoče zamakniti v poznejše obdobje, če bi lahko organizirali oskrbo na domu oziroma bi starostnik imel dostop do takšnega zdravljenja in rehabilitacije, ki bi mu v čim krajšem času na najbolj učinkovit način pomagala do ponovne samostojnosti.

»Zelo pomembno je, da celostna rehabilitacija sledi takoj po zdravljenju, saj je tako najučinkovitejša in preprečimo druge težave in poškodbe, ki bi lahko nastale med čakanjem. Pri rehabilitaciji idealno sodelujejo medicinska sestra, fizioterapevt, kineziolog in seveda delovni terapevt, ki pacientu pomaga, da vse, kar doseže, prenese v vsakdanjo uporabo, nauči ga, da se samostojno umije, obleče in opravi druge stvari, ki jih lahko,« poudarja Valenčičeva in opozarja na predolge čakalne dobe v javnem zdravstvu. To, da so ljudje, ki potrebujejo rehabilitacijo, iz bolnišnic najprej prepuščeni v domačo oskrbo, je velika težava.

V primeru mlajših upokojencev in delovno aktivnih je hitra in učinkovita rehabilitacija pomembna tudi zato, da se lahko čim prej vrnejo v službo in aktivno življenje. Bolezen in omejitve zelo vplivajo na duševno stanje in s tem, ko čim prej pridemo v delovno okolje, ohranjamo svoje zdravje, odnose. Raziskave kažejo, kako težko se je vrniti in z daljšanjem odsotnosti je samo še težje. Vemo, da imamo v Sloveniji težave z bolniškimi odsotnostmi, v nekaterih primerih so posamezniki na bolniškem dopustu tudi deset let in več.

Nezmožnost za delo za posameznika in njegovo družino pomeni finančne obremenitve, povezane z zdravljenjem, pri čemer ima iz bolniške odsotnosti nižje prihodke, kot bi znašala plača. Tudi v interesu države in delodajalcev je, da se zaposleni čim prej rehabilitira in vrne na (po potrebi prilagojeno) delovno mesto.

Stiska pri svojcih

Z velikimi izzivi in stresom se spopadajo tudi družinski člani, svojci oseb, ki takoj potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih. To, da zaradi svojih obveznosti, družine, zaposlitve, bivanja drugje ne morejo prevzeti skrbi, je samo en vidik, pri čemer je zelo težko dobiti pomoč ustreznih institucij in tako se svojci zatekajo po pomoč k ljudem, ki za to v resnici niso usposobljeni. Drugi vidik pa je, da ne vedo, kako pomagati oziroma kako pravilno nuditi pomoč.

Valenčičeva je opisala primer gospe, stare 70 let, ki je utrpela možgansko kap. Pred tem sta z možem živela aktivno življenje. Iz bolnišnice so jo prepeljali v zdravilišče, kjer ni bilo napredka pri njenem okrevanju. Nepremična, psihično spremenjena, depresivna, odklonilna do vsega, ni jedla in pila, vrtelo se ji je ...

Takšna je bila odpuščena v domače okolje, ostala je tudi brez osebnega zdravnika. Mož je bil nemočen, pomoč je poiskal v nevrorehabilitacijskem centru. Na podlagi celostnega pregleda so se dogovorili za določene ukrepe, ki so izboljšali počutje pacientke, svetovali so patronažno službo, svojce naučili, kako gospo obračati, kako ravnati z njeno prizadeto roko, in začeli fizioterapijo na domu, sledila je rehabilitacija v centru, gospa zdaj hodi s hoduljo, je družabna, vrnila se je v življenje, je povedala Valenčičeva.

Pri nas z obveznostmi vsak šesti

Kolikšne so potrebe v Sloveniji na tem področju? »Imamo projekcije, koliko kapacitet bi potrebovali v domovih za starostnike. Vemo, da nujno potrebujemo razvoj oskrbe na domu, da so lahko starostniki in bolniki čim dlje v svojem okolju, zelo dobro imamo razvito osebno asistenco, ki veliko ljudem omogoča kakovostnejše življenje. Nimamo pa ocene, koliko med temi osebami je ljudi, ki bi se lahko z neko rehabilitacijo povrnilo v drugačno življenje, če bi imeli takrat, ko so potrebovali, možnost vključitve v rehabilitacijo, fizioterapijo. Vemo, da včasih popolna rehabilitacija ni mogoča, ampak če omogoči, da se človek lahko spet sam oprha, ker lahko samostojno stoji, to ogromno pomeni tako osebi kot njenim svojcem,« pravi sogovornica.

Pri rehabilitaciji idealno sodelujejo medicinska sestra, fizioterapevt, kineziolog in delovni terapevt, ki pacientu pomaga, da vse, kar doseže, prenese v vsakdanjo uporabo. FOTO: Shutterstock/Ground Picture

Podatki Eurostata za EU vsaj posredno nakazujejo razsežnost tega vprašanja skozi podatke (iz leta 2018) o skrbstvenih odgovornostih 308-milijonske odrasle populacije. Pri večjem delu od dobre tretjine odraslega prebivalstva je skrbstvo povezano z otroki, medtem ko ima 12 odstotkov odraslih v EU (več kot 12 milijonov) skrbstvene obveznosti do bolnih, onemoglih oziroma drugače nesamostojnih svojcev, starejših od 15 let, še štirje odstotki pa skrbijo za obe skupini, torej za otroke in tiste, ki sami ne morejo skrbeti zase.

Ob tem se kažejo velike razlike v obremenjenosti posameznih skupin. Med skoraj 13 milijoni ljudi, ki skrbijo za pomoči potrebne svojce, je skoraj dve tretjini žensk, skoraj vsak drugi je star od 55 do 64 let in ima srednjo izobrazbo, 60 odstotkov je zaposlenih in pet odstotkov brezposelnih, 40 odstotkov te pomoči zagotavljajo osebe na podeželju.

Skrbstvene obveznosti so tako tudi generator družbene neenakosti, opozarja Evropski inštitut za enakost spolov, ki ugotavlja, da se je v času epidemije to vprašanje še poglobilo, da je neplačano skrbstveno delo manjkajoča povezava v analizah razlik v plačah pri moških in ženskah, poudarja tudi OECD. V Sloveniji je imelo leta 2016 skrbstvene obveznosti do družinskih članov, ki niso otroci, 15 odstotkov oseb, navaja evropska komisija v publikaciji o razširjenosti, možnostih formalizacije, dostopnosti in kakovosti neformalnega srbstva v Evropi.

Tudi v Triglavu, Zdravstveni zavarovalnici so zaznali potrebe na področju celovite nege in zato sestavili poseben posvetovalni odbor, članica katerega je tudi Gabrijela Valenčič. Strokovnjaki s tega področja z interdisciplinarnim mnenjem, diskusijo ter vpogledom v strokovne oziroma klinične protokole in procese pomagajo pri razvojnih rešitvah za nove zavarovalne produkte, ki ustrezajo dejanskim potrebam na trgu.

Gabrijela Valenčič pravi, da je treba ljudem, ki zbolijo za težkimi boleznimi ali se tako poškodujejo, da to vpliva na kakovost njihovega življenja, omogočiti dostop do obravnave, ki bo zagotovila, da se bodo lahko optimalno rehabilitirali. Urediti je treba področje rehabilitacije, dostopnost do nje, opremiti centre s sodobnimi aparaturami in tehnologijo, ki danes že res veliko omogoča. V Sloveniji imamo rehabilitacijski inštitut Soča, ki vrhunsko poskrbi za tiste, ki pridejo tja, vendar te možnosti nimajo vsi, daleč od tega. Tako ljudje čakajo nedopustno dolgo, oprema, ki je na voljo v javnem zdravstvu, pa ne gre v korak s časom.

Razmislek pri gradnji in prenovi stanovanj

Iz primerov dobrih praks ureditve področja celovite nege in oskrbe v tujini se lahko marsikaj naučimo, še veliko priložnosti pa imamo tudi kot družba in posamezniki. Povečati bi morali občutljivost družbe za potrebe ljudi, ki potrebujejo pomoč, pa naj bo zaradi možganske kapi, zaradi invalidnosti, demence, poškodbe ...

»Če nismo senzibilizirani za njihove potrebe, jim tudi pomagati ne znamo in ne zmoremo; ne znamo prepoznati, kaj potrebujejo, kje potrebujejo naš nasvet in kje jim lahko pomagamo priti do tistega, kar potrebujejo, do informacij,« poudarja Valenčičeva in kot primer navaja parkirišča za invalide. Marsikdo pripomni, da jih je preveč, ker so pogosto prazna, ni malo ljudi, ki tam tudi neupravičeno parkira. Vendar, pravi sogovornica, na gibalno ovirane je treba misliti povsod, ne samo z zagotavljanjem parkirnih mest.

»Že pred desetletji, ko smo obiskovali domove za starostnike v zahodnih državah, sem bila najbolj fascinirana nad njihovo gradnjo. Vse je bilo svetlo, široko, dostopno. Pri nas pa smo še pred 30 leti gradili domove s številnimi stopnicami, majhnim dvigalom, ozkimi hodniki. Lahko rečem, da se zdaj to izboljšuje, veliko smo že naredili glede dostopnosti, a možnosti za izboljšave je še veliko,« ugotavlja sogovornica.

Kot družba, na primer, moramo misliti, kakšna stanovanja gradimo in tudi kot posamezniki pri gradnji in nakupu, prenovah razmišljati o tem, da ima naš scenarij o tem, kako bo potekalo življenje, morda kakšno luknjo. Velik del starostnikov živi v blokih brez dvigal, tudi ko kot mlajši upokojenci prenavljajo stanovanja, ne pomislijo, da je morda bolj smiselno vgraditi dovolj veliko kabino za prhanje namesto kopalne kadi, še manj, da bi vgradili dovolj široka vrata, da bi lahko vstopali tudi z invalidskim vozičkom, če bi se življenje tako razvilo.

»Ko smo gradili hišo, sem hotela širok vhod, gradbenik pa me je vprašal, ali imam 90 let. Rekla sem mu, da gotovo ne bomo gradili še enkrat pri 90 letih. Mislim, da smo Slovenci še vedno ujeti v miselnosti, da moramo na vsak način obdržati veliko družinsko hišo, ki smo jo zgradili, čeprav nam kot starostnikom predstavlja številne ovire pri gibanju, namesto da bi jo zamenjali za bolj prilagojeno nepremičnino. Hkrati pa od svojcev in od države pričakujemo, da poskrbijo za nas. To se mi ne zdi v redu. Vsi smo člani družbe in moramo biti aktivni pri soustvarjanju te družbe in v svojem življenju.«