Reševalci tvegajo svoje življenje, da bi nekomu pomagali

Primož Velikonja, danes pomočnik direktorice ZD Kočevje, je pionir reševanja na motorjih. S to dejavnostjo se je začel ukvarjati leta 2003, ko so v Ljubljani začeli prvi poskusni projekt. V dobrih 15 letih do zdaj so motoristične reševalne ekipe ustanovili v Ljubljani, Mariboru in na Obali. Kakor razlaga Velikonja, ki se sicer z reševanjem na jeklenih konjičkih ne ukvarja več, še vedno pa sodeluje pri izobraževanju motoristov, se nesreče lahko zgodijo kljub dobri pripravljenosti in previdnosti motoristov, saj je v prometu veliko nepredvidljivih dejavnikov, na katere motorist nima vpliva.



Mednje zagotovo spada raztresenost voznikov za volani avtomobilov, ki med vožnjo marsikdaj poslušajo hrupno glasbo, preklapljajo med radijskimi postajami, telefonirajo ali celo pošiljajo elektronska sporočila, tako da v hipu, ko je treba reagirati, spregledajo svetlobne signale in preslišijo sireno vozila na nujni vožnji. Voznik avtomobila, ki je bil udeležen v sredini nesreči v Ljubljani, je sicer peljal skozi zeleno luč in je motorista na nujni vožnji najverjetneje spregledal, ker ni odstopil prednosti vozilu s prednostjo, pa mu grozi globa 160 evrov in tri kazenske točke.
 

Adrenalin in samonadzor

Voznik reševalnega vozila mora takšne okoliščine predvideti, tako kot se mora znati prilagoditi neobičajnim odzivom voznikov, ki pri srečanju z reševalcem včasih tudi otrpnejo, se zmedejo in se ne znajo na hitro umakniti. Še toliko bolj velja to za motoriste, ki morajo predvideti, kako se bodo čim bolj varno pripeljali do točke, kjer nekdo potrebuje njihovo pomoč. K zmanjševanju tveganja pripomorejo dolgoletne izkušnje vožnje z motorjem, predvsem pa, opozarja Velikonja, zmožnost samonadzora.



»Vožnja z reševalnim vozilom je že sama po sebi stresna, adrenalinska, ko gre za reševanje z motorjem, pa se to vznemirjenje še stopnjuje. Pri takšni vožnji ti srčni utrip naraste na 150 ali 200 udarcev, zato se moraš naučiti samonadzora in se koncentrirati na bistvene zadeve, ki se lahko zgodijo v prometu,« iz lastnih izkušenj pove Velikonja, ki motoristom, tudi reševalcem, predava o varni vožnji.

Pred kratkim so takšen seminar za voznike motorjev pripravili na Vranskem, Slovenija pa je pred nekaj meseci gostila celo svetovni kongres reševanja z motorji. Med predavatelji je bil tudi Velikonja, ki je prepričan, da lahko motorist naredi vse, kot je treba, pa ga še vedno lahko kaj preseneti.



»Na takšnih nujnih poteh zagotovo veljajo pravila defenzivne vožnje, za katero se motoristi pred začetkom sezone intenzivno usposabljajo, a tudi nesreče so del te zelo tvegane službe,« pravi Velikonja, ki je tudi sam doživel bližnje srečanje in padec na nujni vožnji. »Na Tržaški cesti v Ljubljani mi je voznik kombija povsem zaprl pot in še sam ne vem, kako sem se izognil trku,« opisuje dogodek, ki bi se lahko končal usodno.
 

Prekršek ali ne?

Prav zaradi takšnih dogodkov Velikonja podpira pobudo po spremembi zakona o cestnoprometnih predpisih, po katerih ponesrečenemu motoristu, ki se je, kot kaže, vendarle izognil trajnim poškodbam hrbtenice in glave, zdaj grozi 250 evrov globe in pet kazenskih točk zaradi vožnje skozi rdečo luč.

»To res ni prav. Ti reševalci tvegajo svoje življenje, da bi nekomu pomagali, in če hočejo čim hitreje prispeti na kraj nesreče, ne morejo čakati pri semaforjih. Preden gredo skozi rdečo luč, upočasnijo, preverijo, da imajo drugi udeleženci v prometu čas, da ustavijo. Saj ne vozijo skozi križišče brezglavo,« je prepričan Velikonja.

Vodja Reševalne postaje Ljubljana Janez Kramar je po nesreči dejal, da že dlje časa opozarjajo, da bi bilo treba nujno vožnjo reševalcev upoštevati kot olajševalno okoliščino in jih za ta prekršek ne bi smeli kaznovati. Za to, poziva Kramar, bi bilo treba spremeniti zakonodajo. Opozoril je še, da so reševalci na motorju med najbolj ogroženimi v prometu, in udeležence v prometu pozval, naj posebej pazijo, kadar reševalci uporabljajo modre luči.