Razkrito, kje in kako oglašuje država

Akt o svobodi medijev, ki je bil potrjen v izdihljajih minulega sklica evropskega parlamenta, že nakazuje prve spremembe, četudi se v celoti še ni začel uporabljati. A tudi kot pripravo nanj je vlada na predlog urada za komuniciranje že konec lanskega leta – neposredno po tem, ko je javnost razburil predvideni Šarčev vojaški šov – sprejela smernice za izvajanje oglaševalskih kampanj v medijih, ki predvidevajo tudi javno objavo vseh kampanj. Te so nedavno prvič objavili.

O oglaševalskih zakupih so poročali ministrstva, štirje uradi, tri uprave in generalštab Slovenske vojske. Skupno so lani v te namene porabili nekaj manj kot 1,7 milijona evrov. A preden se lotimo nadaljnje analize, naj opozorimo, da se še več javnih sredstev in še manj pregledno kot na ravni ministrstev v Sloveniji obrača v podjetjih v državni lasti in na lokalni ravni. Znana je ocena računskega sodišča, da so občine za medijske zakupe, recimo leta 2017, porabile od štiri do šest milijonov evrov.

A koliko in kako se porabljajo sredstva, bo bolj jasno šele po polni uveljavitvi pravil, ki jih bo v slovenskem pravnem redu predvidoma določil novi zakon o medijih. »Ta predlog prihaja pozno, prav tako niti še ni vložen v parlamentarno proceduro, zato gre po našem mnenju za nedopustno počasnost,« so kritični v Društvu novinarjev Slovenije (DNS), pozdravljajo pa, da so na ministrstvu za kulturo prisluhnili opozorilom in umaknili predlog, da naj bi vlada potrjevala kampanje, vredne več kot 50.000 evrov, tudi za podjetja v državni lasti, saj bi to lahko pomenilo nova tveganja za politizacijo sicer strokovnih odločitev.

Oglaševanje oziroma umik kampanj sta se v preteklosti namreč večkrat zlorabljala tudi za discipliniranje medijev, financiranje le svojih podpornikov ali celo kot obvodno financiranje vsakokratnih vladajočih. Te anomalije niso le slovenska posebnost, zato so se urejanja preglednosti državnega oglaševanja lotili tudi na evropski ravni.

Vladno soglasje za kampanje državnih organov, ki presegajo 50.000 evrov, pa je nujno že od konca lanskega leta, a kot so nam pojasnili na vladnem uradu za komuniciranje (Ukom), v prvi polovici tega leta, še noben predlog ni bil zavrnjen. Soglasja praviloma objavljajo sproti, končna letna poročila, ki so nato objavljena, pa naj bi organi pripravili vsako leto do februarja. Za točnost objavljenih podatkov Ukom napotuje na posamezne organe.

Kdo je največji prejemnik

A glede na objavljene podatke lahko rečemo, da je daleč največji »oglaševalec« kmetijsko ministrstvo, sledita kohezijsko in obrambno ministrstvo, kjer so se prav zaradi omenjenega nesojenega 1,9-milijonskega šova znašli tudi v preiskavi Komisije za preprečevanje korupcije, ki je pri projektu – takratni obrambni minister Marjan Šarec ga je sicer že pred tem odpovedal – zaznala korupcijska tveganja in opozorila, da je bil voden premalo transparentno. Predvajali naj bi ga na POP TV.

Koliko sredstev je končalo kje, na podlagi trenutnega poročanja ni mogoče razbrati, saj se je del zakupa opravljal tudi po posredniških mrežah in agencijah, kjer pa niso navedeni podrobni podatki oziroma so poročanja v tej prvi verziji (še) precej različna – glede na višino sredstev med mediji malenkostno prednjači televizijsko oglaševanje, več ministrstev pa je uporabilo tudi plakate ter digitalno oglaševanje na družbenih omrežjih in drugih spletnih kanalih.

Med mediji največ sredstev po razveljavljeni odločitvi tako ni šlo Pro Plusu, ki izdaja POP TV in Kanal A, temveč radijskim postajam v mreži Infonet – gre za medijski imperij, povezan z Martinom Odlazkom, kjer je deloval tudi bodoči evropski komisar Tomaž Vesel –, med televizijami RTV Slovenija, med časopisi pa Dnevniku in nato Financam.

»Na slovenskih primerih lahko rečemo, da je največji problem nepoenoteno poročanje, ker imajo ministrstva in vladne službe preveč prostora za lastne interpretacije, kako naj bi poročali o svojem medijskem zakupu, kar slabša transparentnost medijskega zakupa. Po našem mnenju ne gre za načrtno prikrivanje zakupa, temveč za pomanjkanje koordinacije in izkušenj poročanj na tem področju,« komentira Domen Savič, novinar, raziskovalec, aktivist, ki to področje spremlja in analizira že dlje časa in je v prejšnjem mandatu opozarjal, da več zakupov ministrstev, ki so jih vodili politiki NSi in SDS, ne upošteva tržne logike, pač pa bolj strankarsko.

SDS oziroma posamezni politiki, ki ji pripadajo in so bili del prejšnje vlade Janeza Janše, so namreč tudi lastniki medijev. To je pod drobnogled vzela tudi preiskovalna komisija, a doslej še ni bilo jasnega epiloga kljub več indicem o nepravilnostih – tudi v podjetjih v državni lasti, na primer Telekomu Slovenije.

Po zamenjavi vlade se Nova24TV ali Demokracija, povezani s SDS, med prejemniki sredstev, ki so jih ministrstva namenila za oglaševanje, skoraj ne pojavljata več. Med oglaševalci ni niti ministrstva za kmetijstvo, ki sicer sofinancira kampanje po zakonu o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, a ker povprečno 60 odstotkov finančnih sredstev za promocijo prispevajo kmetijski sektorji sami, ti tudi odločajo, kje in kdaj bodo oglaševali.