Quo vadis, RTV Slovenija?*

Odstop predsednika uprave RTV Slovenija in še pred tem odstop enega člana, za katerega zdaj nikakor ne najdejo zamenjave, sta le vrh ledene gore, ki se ji že nekaj časa ne zna izogniti javnopravna radiotelevizija kot največja medijska in kulturna ustanova v naši državi.

Zvezdan Martić odstopil: Med večino svetnikov nimam več zaupanja

Kdo vse je ustvaril ledeno goro, v katero se v slovenski politični temi ni težko zaleteti, je že težje, a nikakor odvečno vprašanje. Ustanovi sami, njenim dosedanjim vodstvom in tudi delu zaposlenih je mogoče očitati, da so na valovih satelitskega denarja, kljub spremembam, ki so jih medijem po vsem svetu omogočile nove tehnologije, samozadovoljno vztrajali na svoji poti aktivnih nesprememb. Vodstvene ekipe so se menjavale, prihajale so tako leve kot desne, njihov skupni cilj pa je bil preživeti v analogni organizacijski in produkcijski organiziranosti, porabiti tisto, česar sami niso ustvarili, in pri tem ustvarjati vtis o vrhunskem upravljanju javnega denarja.

Bila so obdobja, ko je RTV Slovenija ustvarjala finančne rezerve, da bi izboljšala kakovosti in obseg programske ponudbe, a kljub temu ni zmogla proizvesti programsko-produkcijskih presežkov. V tako imenovanem razvojnem skladu se je nekoč na leto nabralo tudi do milijon evrov, pa ni bilo junaka, ki bi na programski strani to priložnost izkoristil za nove vsebine in formate. Bila so in še vedno trajajo obdobja, v katerih (je), predvsem v programih javne televizije, prihaja(lo) do nedopustne komercializacije in trivialnosti programskih vsebin (dober primer je jutranji program), zgledovanja po že preživetih konceptih komercialnih televizij (spremembe v informativnem programu v več obdobjih), kraje idej (kako se je že imenovala tista oddaja Barbare Walters z ženskami v vlogi komentatork pomembnih družbenih tem in dogodkov?), prevlade tujih licenčnih formatov nad lastnimi idejami in formati (razvedrilni program).

Lažni mir je leta 2008 s prehodom v sistem plač v javnem sektorju dodatno spodbudila država kot samooklicana ustanoviteljica javnih medijev. Domnevne javne uslužbence je s podrejenimi »rešitvami«, in tudi z asistenco dveh od treh hišnih sindikatov, čez noč spremenila v državne uslužbence, in nekaterim je danes bolj pomembno, da ob prihodu na delo evidentirajo delovni čas (se »štempljajo«!), prav tako ob odhodu z dela, rezultat dela, ali je kdo ustvaril kakšen program, pa je v resnici postal popolnoma nepomembno in odvečno vprašanje. RTV Slovenija deluje samo po inerciji tistih kreativnih zaposlenih, ki jim je še mar, toda zavedati se moramo, da so ti v strukturi vseh zaposlenih v tej ustanovi v manjšini. V manjšini so tudi novinarji, politika pa s tem dejstvom spretno manipulira in se vselej sklicuje na zaposlene, trka na njihovo vest in jih potuhnjeno hvali, v resnici pa pred državljani skriva lastne napake, s katerimi je usodno posegla v delovno kulturo, (ne)merjenje učinkov dela in ustanovo zbirokratizirala do neprepoznavnosti.

Po odstopu na RTV Slovenija blizu nesklepčnosti uprave

Tudi če je res, da del zaposlenih na RTV Slovenija živi v utvari, da je treba za plačo samo redno prihajati v službo, tega ni mogoče odpraviti z moraliziranjem in izsiljevanjem (če boste pridni in boste predlagali spremembe, vam bomo mi dali denar!?), ampak s transparentnimi delovnimi in produkcijskimi normativi (in seveda še z drugimi orodji za merjenje delovne uspešnosti in produktivnosti, ki bi jih uveljavila zares kompetentna in programu/dolžnostim do državljanov zavezana uprava!), z verodostojnim in strokovnim ocenjevanjem opravljenega dela ter nagrajevanjem najboljših. Tega pa ustanova ne more spremeniti sama, saj ji njej tuja orodja in napačne prakse država/politika vsiljuje z zakoni.

Državljanov, ki jim je z vztrajanjem na neprimerni statusni obliki javnega zavoda v resnici odvzela »lastništvo« nad njihovimi mediji (saj jih ti v najvišjem deležu sami in neposredno financirajo, na njihovo delovanje pa še vedno ne morejo učinkovito vplivati!?), politika na videz dobronamerno ni hotela »razburjati« z zvišanjem RTV-prispevka. Po trinajstih letih, v katerih so ti državljani preživeli eno veliko finančno krizo, eno globalno pandemijo, številna omejevanja človekovih pravic in političnih svoboščin ter so se po vsem tem znašli v svetu visoke inflacije, vsiljenih in nepravičnih vojn in še hujše neenakosti, jih bolj ali manj isti politični obrazi (kar velja tudi za »nove« obraze, če prevzamejo stare metode političnega dela) težko prepričajo, da ima RTV Slovenija dovolj denarja, če pa sami vidijo, da je tisti v njihovih denarnicah vsak dan manj vreden, v bankah pa sramotno nizko obrestovan. Toda, govoriti o denarju pred vsebino, ko ni jasno, ali pa si vsak po svoje predstavlja, kaj naj za neki denar javni mediji ponudijo svojim uporabnikom, je prav tako oblika manipulacije.

Največ pol leta bo na čelu RTV Slovenija Natalija Gorščak

Politika bo prej ali slej morala priznati, da je z novelo zakona o RTV Slovenija brcnila v temo. Z njo, namreč, ni spremenila bistvenih predpostavk za boljše delovanje javne radiotelevizije, hkrati pa je z nekaterimi rešitvami ustvarila dodatne ovire za učinkovito upravljanje ustanove. Značilen primer je prav sestava nove uprave RTV Slovenija. Štiričlanska uprava, v kateri sta dve vlogi, predsednika in delavskega direktorja, vnaprej določeni, vlogi dveh članov pa se lahko poljubno spreminjata, no, takšne uprave ne boste našli v nobenem od po velikosti primerljivih poslovnih sistemov v Sloveniji. Pristojnosti vsakega člana bi morale biti jasne in vezane na tip produkcije v posameznih skupinah programov, ne pa splošne ali ozko strokovne (pravo, kadri ...), saj ima uprava za slednje strokovne službe.

Da je paradoks še večji, RTV Slovenija mora po zakonu imenovati direktorje radia, televizije in digitalnih vsebin, kar avtomatično vodi v delitev ustanove po stebrih, ki so ostanki starih analognih radiodifuznih oblik tradicionalnih medijev, in zato ni presenetljivo, da takšna organiziranost še vedno ohranja staro miselnost, celo tekmovalnost, zlasti med televizijo in radiem, sproža zahteve po delitvi dopisniške mreže, produkcijskih enot in vrsto anahronizmov, ki jih drugod po Evropi in svetu ne poznajo več. Ne le da so s tem na slabšem predvsem digitalne vsebine, ker po stari logiki delitve med radiem in televizijo ni jasno, komu pripadajo, politika je z zakonom preprečila prehod v sodobnejšo obliko organiziranosti po načelu horizontalne integracije, ki so jo doslej prevzele skoraj vse javne radiotelevizije v Evropi, vsekakor pa vse tiste, po katerih bi se morali zgledovati.

Naši poslušalci so posebni, kot je poseben naš radio

Vse dobro in koristno, kar je RTV Slovenija v zadnjih letih dosegla in ponudila svojim uporabnikom (prenovljene spletne strani, dveri RTV365, arhivi oddaj, odložen ogled filmov in serij za daljše obdobje, kot ga plačujemo v paketih telekomunikacijskih operaterjev, digitalni radio, številne specializirane aplikacije s ciljno usmerjenimi vsebinami, popularni podcasti, več vsebin za mlajše uporabnike, sodelovanje uporabnikov v oddajah in programih prek aplikacij družabnih omrežij, storitve za senzorično ovirane uporabnike ...), je v bistvu ustvarila z nasprotovanjem preživeli logiki organiziranosti, v katero jo sili novela zakona o RTV Slovenija!?

Če dobro preberemo 16. in 22. člen zakona, bomo ugotovili, da ima RTV Slovenija po novem dve upravi: upravo, ki predlaga, in upravo, ki odloča. Dvaindvajseti člen določa, da štiričlanska uprava vodi, organizira, predstavlja in usklajuje bolj ali manj operativno strokovno in programsko delo, medtem ko ključne dokumente (statut, letne načrte, strategijo …) in odločitve sprejema svet RTV Slovenija (16. člen). Svet je v resnici uprava, ki odloča, pri čemer ta organ sestavljajo za upravljanje javnih medijev nekompetentni predstavniki civilne družbe!?

Ljudje, ki morda imajo predstavo o tem, kaj bi radi videli in slišali v medijih, ki delujejo pod streho RTV Slovenija, nimajo pa veliko, vsekakor pa ne dovolj znanja o ekonomiki medijev, o produkciji programov, o oblikovanju sporedov, o trženju vsebin in drugem, kar je bistvo delovanja javne radiotelevizije. In če dejstvo, da štiričlanska uprava, ki predlaga, mora po zakonu odločati z večino glasov, da je bil zaradi tega sprejet celo poslovnik, na katerega se sklicujejo in po katerem potekajo seje uprave, ki to ni, še lahko štejemo za »manjšo« bizarnost, je usodnejša napaka novele zakona dejstvo, da nad svetom kot upravo, ki dejansko odloča, ni nikakršnega nadzora.

Svet RTV Slovenija je po zakonu edini, ki lahko nadzira upravo, ki dejansko odloča, se pravi – samega sebe!? No, in zdaj še resnična bizarnost: za zakonitost delovanja javnega zavoda je odgovorna štiričlanska uprava, ki ne odloča o ničemer, in s tem »krije« tudi vse morebitne nezakonite ter programsko ali poslovno škodljive odločitve sveta??? Ob tem se, denimo določilo novele, da se polovica članov tega istega sveta izvoli za štiri leta, polovico pa samo za dve in se jih hitreje rotira, bere le še kot slaba šala.

Delovno sodišče zavrnilo Graha Whatmougha zaradi neizbire v upravo

Vse skupaj pa je v bistvu zelo učinkovito in premeteno domišljeno. Dokler se je zaradi sistemskih ovir, ki jih prek zakonodaje nastavlja politika, RTV Slovenija prisiljena ukvarjati sama s seboj, se politiki ni treba ukvarjati z najpomembnejšo spremembo, s spremembo modela financiranja javne radiotelevizije. Pri čemer ne gre le za cilj, da se z novim sistemom dobi več denarja in zagotovi njeno trajnejše stabilno in zadostno financiranje, ampak tudi za to, da se breme financiranja pravičnejše razporedi. Tako kot pri vseh univerzalnih storitvah in pravicah, kakršne poznamo, denimo na področjih zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva, je treba tudi pri financiranju univerzalnih medijskih storitev, s katerimi varujemo z ustavo varovane pravice državljanov, zagotoviti spoštovanje načela solidarnosti. V državah, v katerih so se, ob vseh krizah sodobnih družb, ki smo jih omenili v uvodu, zavedali, da načeli pravičnost in solidarnosti nosita v sebi politični naboj, ki ga je težko nadzorovati, so takšen prehod že opravili, v drugih se nanj pripravljajo, najpomembneje pa je, da sistem preverjeno deluje in da si pri tem ni treba izmišljati tople vode.

Pričakovanje, da bo svet RTV Slovenija v pogojih, ki jih določajo zgoraj opisane ovire in neurejeno financiranje, našel zunanjega kandidata, ki bi bil pripravljen prevzeti vodenje uprave (ne pa tudi dejanskega upravljanja ustanove!), je iluzorno! Morda ni naključje, da v zadnjem času nekateri komentatorji v tiskanih medijih vztrajno ponavljajo tezo, da RTV Slovenija ni pomoči, da bi jo morali ukiniti in postaviti nekaj novega.

Ko takšne trditve prihajajo izpod peresa nekoga, ki ustanovo in medije nasploh dobro pozna, je toliko bolj verjetno, da gre za tezo, ki je alibi aktualni politiki, da nadaljuje politiko korenčka in palice. Medtem ko tako leva kot desna politična opcija v Sloveniji že dve desetletji gradita lastna medijska omrežja, je javna radiotelevizija z razvito dejavnostjo in jasno opredeljenimi obveznostmi do uporabnikov sama po sebi sistemska motnja. Zato je z njenim »reševanjem« treba zavlačevati. V ta kontekst sodi tudi teza, da RTV Slovenija ne more rešiti niti celovit sistemski zakon, ki bi na novo normiral vse, kar v tej ustanovi zdaj ne deluje in ustvarja škodo. Prav nasprotno je res.

***

*Kam greš, RTV Slovenija?

Dolgoletni sodelavci RTV Slovenija: Marjan Kralj, Marjan Lah, Boris Bergant, Zoran Medved

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.