Prof. dr. Mitja Čok (1969 – 2024)

Ko mi je profesor Ivan Ribnikar leta 1995 priporočil Mitjo Čoka za asistenta pri javnofinančnih predmetih, si nisem mogel predstavljati, da bo to začetek dolgotrajnega in lepega kolegialnega odnosa, ki je sčasoma prerasel v prijateljstvo.

Po začetni stopnički akademske kariere in statusu mladega raziskovalca se je Mitja odločil, da bo doktorski študij nadaljeval v Angliji. Tako je na univerzi Bristol leta 2003 doktoriral z disertacijo »Analysing the Distribution of Income and Taxes with a Tax-Benefit Model«.

V disertaciji je razdelan statični mikrosimulacijski model za analizo neposrednih davkov, socialnih prispevkov in socialnih prejemkov. Ta model, ki ga je samostojno razvil Mitja, je bil kasneje med slovenskimi strokovnjaki poimenovan kar »Mitjin model«. S tem se je odprlo povsem novo poglavje v analizi učinkov davčne in socialne politike. Le nekaj let po vrnitvi v Slovenijo se je podatkovna osnova modela bistveno povečala in je tako leta 2006 že vsebovala 110 tisoč posameznikov, združenih v 40 tisoč gospodinjstev.

Mitja je tako postal »oče« mikrosimulacijskega modeliranja v Sloveniji. Čeprav je kasneje, s kolegi z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani (EF UL) in Inštituta za ekonomska raziskovanja aktivno sodeloval pri razvoju novih, še bolj kompleksnih modelov (npr. dinamičnega pokojninskega modela), se je pogosto vračal k svojemu modelu, s katerim je še do pred kratkim opravljal različne izračune za državne inštitucije. Res, kot bi se vračal k svoji prvi ljubezni.

Področje njegovega znanstvenega in raziskovalnega dela se je postopoma širilo, tako da njegove znanstvene objave obsegajo področje fiskalnega modeliranja, javnega dolga, davčne vrzeli, modele napovedovanja proračunskih prihodkov, pokojninskih sistemov itd.

Hitro je dosegel tudi najvišji znanstveno-pedagoški naziv na ljubljanski univerzi in bil leta 2013 promoviran v rednega profesorja.

Njegov sloves izjemno teoretično podkovanega in hkrati praktično usmerjenega strokovnjaka mu je odprl pot do številnih mednarodnih inštitucij. V mednarodnem prostoru je deloval kot uveljavljen ter izjemno cenjen ekspert in predavatelj na različnih delavnicah in seminarjih. Osnovna značilnost teh številnih mednarodnih angažmajev je trajna sled robustnih in zelo uporabnih modelov.

Mitja je pustil neizbrisen pečat tudi s svojim delom na pedagoškem področju na EF UL, kjer je na dodiplomski in podiplomski ravni poučeval predmete s področja javnih financ ter bil vzoren mentor številnim domačim in mednarodnim študentom na različnih ravneh študija, vključno z doktorskim. Kot dolgoletni vodja magistrskega študijskega programa Denar in finance je skrbel za nenehen razvoj omenjene študijske smeri in vzpostavitev programa dvojnih diplom z Univerzo v Sieni ter prestižno BI univerzo na Norveškem. Številnim generacijam študentov je nesebično razdajal svoje znanje in izkušnje.

Vsak novoizvoljeni dekan EF UL si je želel imeti Mitjo Čoka v svoji ekipi, predvsem zaradi njegove učinkovitosti, strokovnosti, poštenosti in umirjenosti. Res pa je, da ga je bilo težko prepričati v prevzem teh funkcij. Bil je prodekan za gospodarske zadeve (2007-2009), član senata EF (2007-2013), in član upravnega odbora EF od leta 2007 dalje, nazadnje tudi predsednik upravnega odbora.

Članstva v različnih komisijah na državni ravni se je izogibal, ker se je zavedal zelo skromnega vpliva, ki ga te komisije imajo na vladne odločitve. Nazadnje je le sprejel članstvo v Strateškem svetu za makroekonomska vprašanja.

Njegove osebnostne karakteristike so se odražale tudi na drugih področjih. Kar nekaj let se je s kolegi s fakultete udeleževal malega ljubljanskega maratona. Opravil je alpinistični izpit in se povzpel na vrh Mt Kenya, Elbrusa, Olimpa. Tudi teh izzivov se je lotil »študijsko«, z resnimi pripravami. Med prijatelji je krožil dovtip, da bi Mitja lahko bil odličen prodajalec pohodnih čevljev ali nahrbtnikov – tako dobro se je spoznal na alpinistično in pohodno opremo. V zadnjih letih se je vse bolj posvečal kolesarstvu – razumljivo, tudi tu ni bilo polovičarstva: nazadnje je prekolesaril letošnji maraton Franja.

Mitjina akademska kariera je bila res izjemna, užival je velik ugled tudi med strokovnjaki izven akademskih krogov. Ta ugled in spoštovanje si je pridobil s posrečeno kombinacijo suverenega teoretičnega znanja in sposobnosti najti praktične in uporabne rešitve za povsem konkretne probleme. Kar težko najdemo med družboslovci to lastnost.

Mitja se je rad vračal v svojo Lokev. Bil je član lovske družine v domačem kraju. Bil je tudi velik domoljub; tako kot mnoge družine na Krasu, so tudi družine njegovih staršev utrpele velike žrtve v času italijanske okupacije in narodnoosvobodilne borbe. In tako je Mitja v sebi nosil plemenita izročila upora proti raznarodovanju in tudi nezadovoljstva zaradi lahkomiselne prevlade finančnih interesov, ki povzročajo spremembe lastniške strukture na naši zahodni meji …

Tako bogata, a žal mnogo prekmalu končana življenjska pot ne bi bila mogoča brez močne opore – tudi čustvene – soproge Simone. Sina Leona je vpeljal v magični svet izginulih civilizacij. Kako jih je imel rad!