Priročni paravan za izgovore

Vse od začetka priprav na osamosvojitev je bilo eno najkočljivejših vprašanj položaj ljudi iz drugih delov Jugoslavije, ki so delali in živeli v Sloveniji. Objavljamo prispevek znanstvene svetnice Vere Kržišnik Bukić, ki se je s to tematiko v preteklosti intenzivno ukvarjala.
Vera Kržišnik Bukić
V ustavi RS 1991 so našle svoje mesto dve avtohtoni narodni skupnosti, italijanska in madžarska, ter ena etnična skupnost, romska. Obstoja ostalih dejanskih narodnih skupnosti država takrat ni upoštevala. Spremembe so se dogajale počasi. Desetletje pozneje, leta 2001, je država posredno, z meddržavnim sporazumom z Avstrijo, priznala skupnost »nemško govorečih«, čez še naslednjih deset let, 1. februarja 2011, pa je po že dolgotrajnih prizadevanjih manjšincev samih državni zbor z več kot dvetretjinsko večino sprejel deklaracijo o narodnih skupnostih (NS) nekdanje skupne države v Sloveniji.


Realno je bilo pričakovati, da se bo to, od osamosvojitve RS odprto družbeno vprašanje, vendarle tudi pravno uredilo. K temu je izrecno napotovala tudi deklaracija. Ampak ta ostaja še danes mrtva črka na papirju, pravzaprav priročni paravan za izgovore, če je treba oblasti kdaj kaj odgovarjati navzven, znotraj države pa ji deklaracije ni treba jemati resno.

Ne le na ravni politične oblasti, pričakovane podpore ni bilo niti od uradno neodvisnih institucij, kot sta varuh človekovih pravic in zagovornik načela enakosti, medtem ko je del strokovne sfere, predvsem državni Inštitut za narodnostna vprašanja, argumentirani dialog zavračal. Omenjene institucije tako imenovanih kolektivnih statusnih pravic teh neustavnih narodnih skupnosti, ki jim je v sedanjih dejanskih družbenih okoliščinah treba priključiti samo še nemško govorečo skupnost, saj drugih dejanskih narodnih skupnosti v Sloveniji enostavno ni, se sploh ne ali se premalo zavedajo dejstva, da spadajo tudi po ustavi iz leta 1991 te in take pravice med temeljne človekove pravice. Ali pa to dejstvo nalašč zavračajo. Problem je, preprosto, to, da je po ustavno sprejetem merilu negativne selekcije ustavni status arbitrarno priznan trem narodnim skupnostim, preostalim sedmim, prav tako dejanskim, pa ne.

Vsebinsko za časom

Uradna stroka ne bi bila uradna, če ne bi zagovarjala veljavnega ustavnega modela narodnomanjšinske ureditve. Toda prav na tem področju je ustava vsebinsko zelo za časom. Krčevito se oprijema prvine tako imenovane avtohtonosti kot brezpogojnega imperativa, ki se nanaša na točno določeno ozemlje bivanja italijanske in madžarske NS. Hkrati pa je uradno zatrjevana neavtohtonost tisti odločilni dejavnik, ki preprečuje drugim NS uveljavljanje statusa »manjšine«. Slovenski državljani po etničnem izvoru z območij nekdanje SFRJ, ki so njihovi pripadniki, so kljub že stoletju uradnega sobivanja na Slovenskem še danes v Sloveniji lahko samo »priseljenci«.

Element avtohtonosti nekega izrecno določenega omejenega ozemlja v državi je nesporno pomemben, ni pa najpomembnejši in ne bi smel biti izključevalen. Najpomembnejšo in odločilno svojstvo narodnostne manjšinskosti velja, strokovno nujno, enačiti z objektivnimi karakteristikami manjšinskega dela slovenskega državljanskega korpusa populacije, ki se kolektivno zavestno samoopredeljuje kot narodnostno posebna (manjšinska) skupnost, katere matični narod živi v sosednji ali drugi državi.

Slovenska nacija

Pripadnice in pripadniki manjšin so kot državljani RS sestavni del slovenske nacije. Slovenska nacija ni samo slovenski narod, ki mu je po skoraj dveh stoletjih stalnih kulturnih in političnih prizadevanj ter tudi oboroženih bojev uspelo ustvariti lastno slovensko državo. V etnično prebivalstvenem pogledu ob večinskem slovenskem narodu slovensko nacijo sotvorijo tri uradne etnične manjšine in po državni osamosvojitvi, ob določenem številu slovenskih državljanov zelo različnega etničnega izvora in pretežno aglomeracijskega tipa populacije, še sedem drugih samostojnih etničnih skupnosti.


V prihodnjih nekaj generacijah bodo, prej ali slej, pripadniki slednjih opazno in neopazno postopno preraščali v sistemsko sestavino slovenske jezikovne družbene strukture, sčasoma ponotranjili slovenstvo ter ob takšni ali drugačni zavestni in emocionalni navezi s subjektivno zaznanim svojim etničnim izvorom, vrasli v nevidno tkivo slovenske družbe.

To se bo dogajalo znatno prej, če bodo v sedanjem času in okoliščinah integrativnega obojestranskega razmerja med večino in manjšinami deležni spontanih, družbeno naravnih tokov mirnega, mehkega, a težko izogibljivega procesa, rezultatov katerega pa ni mogoče preprosto enačiti z v 21. stoletju zastarelo in neadekvatno politološko oznako narodnostne asimilacije. Namreč, poleg globalnega usihanja pomena izrecno etničnega podstata družbene realnosti doživlja dejanski etnos, kot sicer še naprej v 21. stoletju, eno temeljnih človekovih svojstev, tudi novo notranjo stratifikacijo, še posebno karakteristično za manjšinske NS.

Vsebinski prepih

Ne samo družbeni fenomen narodnega manjšinstva tudi fenomen samega naroda podlega močnemu vsebinskemu prepihu. V vrtincu starih in številnih novih identitet se v človeku dolgoročno objektivno izgublja še do pred kratkim prioritetno, visoko mesto, ki ga je imel etnos na hierarhični lestvici njegovih vrednot, čeprav obravnavani procesi niso premočrtni, so valoviti, raznosmerni. Klasična enovitost etnosa kot njegova prvotna temeljna prvina se posebno v multietničnih okoljih, ki danes v Evropi izrazito prevladujejo, po eni strani krepi, po drugi pa tudi šibi.



Krepi se, ker se skoraj večinoma izboljšujejo pogoji za ohranjanje in razvoj narodno in jezikovno manjšinskih skupnosti, a se hkrati tudi kakovostno spreminja, se nadgrajuje ali usiha, kar je ob izjemni dinamiki svetovnega tehnološkega napredka in transnacionalni globalizaciji družbenih odnosov povezano tudi z močno prisotnim pojavljanjem tako imenovane dvojne in večplastne etnične identitete v realnem življenju posameznikov znotraj manjšine. Ta protislovna vzporedno potekajoča procesa sta kot situacijski spremenljivki odvisna od konkretnih okoliščin zadevnega ožjega in širšega družbenega okolja. Ob ravnotežju obeh sklopov vplivnih dejavnikov, kot ga v Evropi poznamo danes, bodo klasična manjšinska vprašanja tudi v prihodnje še zelo aktualna.

Model manjšinskega varstva

Slovenski narod in slovenska nacija sta komplementarno močni družbeni danosti, katerih nadaljnji vzajemni razvoj velja zavestno krepiti. V Evropski uniji (EU) je, kot kaže, to mogoče. S tem v zvezi ostaja v Sloveniji vprašanje pravne ureditve medetničnih družbenih razmerij še naprej odprto. Je pa spodbudna ugotovitev, da je enostavno in hitro rešljivo, in to v dobro tako slovenske nacije kot tudi samega slovenskega naroda.

V kontekstu že povedanega je treba ob spoštljivih družbenih odnosih med vsemi dejanskimi NS vzpostaviti dvojni model, natančneje, še en model manjšinskega varstva, s katerim je mogoče to področje v celoti ustrezno urediti za daljše, večdesetletno obdobje. Prvi model že imamo, je znan in ustaven. Drugega pa je treba določiti na novo. Z njim urejamo položaj in status še preostalih neustavnih dejanskih manjšin v Sloveniji, ki zdaj niso deležne sploh nikakršne pravne regulative. To storimo najprej tako, da v drugo poglavje ustave simbolno dopišemo tudi njihova kolektivna imena. Skupaj s temi imeni pa, zaradi dejansko različnih bivanjskih okoliščin med avtohtonima NS (ANS) kot teritorialno določenima in temi »novo-vpisanimi« NS, slednje opredelimo kot neteritorialne narodne skupnosti (NNS).

Takšno poimenovanje lahko ocenimo kot strokovno relevantno, vsekakor pa najbolj ustrezno vsebinski razliki med prvima in drugimi. Na tem konceptu zasnovan novi (drugi) model narodnomanjšinske pravne ureditve omogoča po eni strani enako medsebojno družbeno vrednotenje kolektivnega dostojanstva vseh manjšinskih NS, po drugi pa s strani države racionalno različno obravnavo položaja enih in položaja drugih.

Zaprtje vakuuma

O tej legitimno in legalno različni obravnavi je bilo v Sloveniji že veliko strokovno raziskanega in objavljenega. Ob tem je treba opozoriti na večje število odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS), v katerih US zavrača individualne ali kolektivne ustavne pritožbe in pobude, ki se sklicujejo na neenako obravnavo zakonskih in drugih aktov v razmerju do ustavnega načela enakosti pred zakonom (na primer ob upokojevanju glede na osebno okoliščino spola). Zakaj je US o tej tematiki nedavno lahko avtomatično zavrglo legalno vloženo pobudo za oceno same notranje konsistentnosti ustave? Odgovor US je preprost in je bil pričakovan. Namreč zato, ker je »ena od procesnih predpostavk za začetek postopka pred US pristojnost US« in ker »med njimi ni pristojnosti za ocenjevanje ustreznosti ustavne ureditve in medsebojne skladnosti določb ustave«.


Poleg že dosedanjega ustavnega modela avtohtonih narodnih skupnosti (ANS) bi z uvajanjem v Sloveniji vsebinsko novega, dodatnega ustavnega modela za neteritorialne narodne skupnosti (NNS), hkrati uresničili tudi zelo pomembno formalno, namreč razlikovalno poimenovanje med enimi (ANS) in drugimi (NNS) dejanskimi manjšinami. Tako bi bilo/bo mogoče zapreti vakuum, ki zaradi vnebovpijoče družbene nesorazmernosti na obravnavanem tematskem področju, bremeni družbeno sceno že tri desetletja. Prav tolikšno obdobje letos poteka od državne osamosvojitve Republike Slovenije in sprejetja njene prve ustave, kar sta nedvomno veličastna dogodka sodobne zgodovine slovenskega naroda. Za podobno oceno družbenega fenomena slovenske nacije in formalno popolnost demokracije v Sloveniji, ki jo razglaša čelni, prvi člen ustave RS, pa je bilo do zdaj še prezgodaj.